#beseda
Po Sloveniji od začetka decembra naprej hodi mala četica doktorjev znanosti, sami eksperti, ter ravnatelje in nekatere druge zaposlene v osnovnih šolah poučuje, kaj vse da bo pisalo v beli knjigi o razvoju šolstva na Slovenskem, strateškem dokumentu za približno nadaljnjih dvajset let, in s tem, kaj se bo dogajalo v daljni bodočnosti na podlagi bele knjige. Dve leti so dumali in tuhtali in prišli do skupinske vizije, ki bo meso postala. Ko bo njihovo romanje končano, bo bela knjiga že natisnjena, kajti vse, kar govoričijo, je medtem že v tiskarni. Bela knjiga bo na svetlo prišla takoj, ko bodo končali predstavitve svojih razvojnih vizij za šolarje, ki pridejo na svet v naslednjih desetih letih, in za tiste, ki so zdaj stari kako leto ali dve, mogoče celo tri ali štiri. Kar ima kdo njim povedati na teh posvetih, jih v resnici ne zanima. Mnenju praktikov, tako ravnateljev kakor nekaterih iz Zavoda za šolstvo, se zelo slabo prikrito posmehujejo, češ, kaj pa bi radi, nevedneži.Njihova samozaverovanost je neizmerna. Vsekakor pa je v prvi vrsti glede učencev in njihovih naravnih danosti in šolskega sistema nova bela knjiga zgolj neslana šala, pismo Božičku in Dedku Mrazu. Osnovne podrobnosti iz tega pisma, zapisane v osnutku bele knjige, so naslednje:Prva želja: naj branje in pisanje učenci obvladujejo do konca 2. razreda, v 3. razredu naj utrjujejo branje in samostojno pišejo daljša besedila. Druga želja: šola bo ponudila učencem 1. razreda tuji jezik kot neobvezni izbirni predmet dve uri na teden, obisk je prostovoljen, in od 2. razreda naprej je prvi tuji jezik obvezen za vse. Praviloma je to angleščina. To je ukaz šolam. Nadalje: šola mora od 4. razreda naprej obvezno ponuditi učencem izbirne predmete v obsegu 2 uri na teden, kot neobvezen predmet se obvezno ponudi drugi tuji jezik, izbira je prostovoljna, drugi tuji jezik je namenjen tistim, ki to želijo in zmorejo, da bosta Božiček in Dedek Mraz uslišala Področno strokovno skupino za osnovno šolo pri nacionalni strokovni skupini za pripravo bele knjige. Verjetno v stiski, kako ugoditi slovenski pedagoški znanosti in teoriji, oba očaka delata križ in peterokrako zvezdo po zraku, da bi našla skrivnostni eliksir, ki bo to učencem daroval, česar jim narava ni mogla dati, pedagogi pa od njih to zahtevajo. Začelo se je 29. novembra, ko je ameriška vesoljska agencija Nasa na svoji spletni strani objavila sporočilo, da bo 2. decembra tiskovna konferenca, na kateri bo pet raziskovalcev spregovorilo o »astrobiološkem odkritju, ki bo vplivalo na iskanje dokazov za obstoj življenja zunaj Zemlje«. Do četrtka, ko vsak teden izide ugledna ameriška revija Science, je za vse, ki so sodelovali pri raziskavi in pisanju članka, veljala prepoved komuniciranja z mediji. Novinarji so klicali astrobiologe in kozmologe, ki so skupaj z njimi ugibali, na katerem planetu bi utegnili odkriti določene oblike življenja. Usul se je plaz, ki je ob aferi WikiLeaks tri dni zaposloval večino medijev.V četrtek smo izvedeli, da imajo Nasini astrobiologi v laboratoriju nenavadno bakterijo, ki so jo prinesli iz kalifornijskega jezera Mono in lahko namesto fosforja za gradnjo svojih molekul uporablja arzen. Znanstveniki, med katerimi je izstopala Felisa Wolfe Simon, ki je raziskavo vodila in je tudi prvopodpisana pod članek, so precej zbeganim novinarjem z velikim navdušenjem opisovali, kako bo treba šestim elementom (ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo), ki so osnovni gradniki življenja na Zemlji, po novem dodati še arzen. Felisina govorica telesa in njeno vzneseno govorjenje, na trenutke podobno nastopu kakšne vnete amaterske gledališke igralke, sta kazala, kako mlada znanstvenica uživa v soju medijskih žarometov. V enem izmed odgovorov na novinarska vprašanja je dejala, da ne želi razkriti prav vsega, saj že pripravlja drugi članek, ki bo razkril nove podrobnosti tega neverjetnega organizma. Zdelo se je, da se mladi astrobiologinji kariera neustavljivo odpira kar pred našimi očmi.Medtem ko so tehnični uredniki umikali ilustracije zunajzemeljskih bitij, novinarji pa so skušali bralcem pojasniti pomen izjemnega odkritja, so se na nekaterih blogih že začeli pojavljati prvi dvomi. Najprej so se spravili nad ugotovitev Nasine astrobiologinje Pamele Conrad, da jim bo ta nenavadna bakterija, ki so jo poimenovali GFAJ-1 (menda pomeni kratica kar poziv, naj ambiciozni raziskovalki vendarle zagotovijo službo: Give Felisa A Job), pomagala pri iskanju življenja v vesolju. Na dan, ko si je Julian Assange poiskal varstvo britanske policije in pravosodja, je bila na spletni strani WikiLeaks (09BANGKOK1998) objavljena lanska avgustovska depeša ameriške ambasade v Bangkoku. Mediji doma in po svetu, ki so tisti in naslednji dan večinoma poročali o »aretaciji ustanovitelja WikiLeaks«, se s to depešo, ki jo je veleposlanik Eric G. John označil za tajno, niso veliko ukvarjali. Najbrž je šlo za naključje, a je bila časovna skladnost med dogodkoma kot inscenirana. Vsebina omenjene depeše ameriškega veleposlaništva, ki ji je bila pripisana višja stopnja zaupnosti kot, recimo, poročilu ameriškega odpravnika poslov v Ljubljani o pogovorih s predsednikom slovenske vlade, se namreč ukvarja s problemom ekstradicije, torej izročitve domnevnega storilca kaznivega dejanja Združenim državam.»Problem« iz omenjene depeše je medtem že »rešen«, v zadovoljstvo ZDA, ki so od Tajske zahtevale izročitev zloglasnega trgovca z orožjem Viktorja Bouta. Po »popolnoma napačnih razlagah zakona« (kot je rečeno v depeši) je tajsko sodišče konec letošnjega poletja odločilo, kakor bi moralo (če gre sklepati po depeši) že v prvo: da je treba Bouta izročiti ZDA. Kar se je zgodilo pred natančno mesecem dni. Uradna Moskva je to razumela, tri tedne pred objavo depeše, enako kot Boutova žena: kot politično odločitev, sprejeto zaradi lobiranja ZDA.Vzročno-posledična povezava z depešo, kakor koli jo je mogoče razumeti »obremenilno«, (še) ni dokazana, toda Bout tudi ni človek, zaradi katerega bi se nad ameriškimi »diplomatskimi metodami« zgražal pretežni del globalne javnosti. Zanesljivo drugače oziroma podobno kot Boutovi svojci in uradna Moskva pa bi ta javnost sprejela morebitno izročitev trenutno najbolj znanega pripornika na svetu. Poleg tega je Assange, avstralski državljan, v rokah države, katere kraljica je tudi njegova, katere pravosodje obvlada posel najmanj tako dobro kot ameriško in katere politika ima zaradi (seveda, via WikiLeaks) razkritih žaljivk ameriških diplomatov na svoj račun (resda predvsem prejšnje vlade) »osebni« motiv, da svojim državljanom in svetu dokaže samostojnost. Pred kratkim je potekala in se tudi že bolj ali manj končala stavka zaposlenih v javnem sektorju. Mislim, da je šlo za primer zanimivega širšega pojava, ki si zasluži natančnejši premislek. Za začetek naj zapišem, da se ljudje, ki delajo v kulturi in izobraževanju, delijo v dve kategoriji. V prvo sodijo redno zaposleni s fiksno plačo, plačano bolniško odsotnostjo, plačanim dopustom in s pravico do stavke. V drugo kategorijo sodijo ljudje, ki delajo po avtorskih pogodbah in njim dopusta seveda nihče ne plačuje, zamisel, da bi dobili plačilo tudi za čas, ko so bolni, je zanje popoln luksuz, pravica do stavke pa v njihovem primeru zveni kot bizarna šala. Ključna distinkcija pa je navsezadnje to, da so drugi popolnoma mobilni in svobodni (se pravi, zlahka odpustljivi), nasprotno pa so prvi tako močno fiksirani in omejeni, da jih skorajda ni mogoče odpustiti brez velikih stroškov in brez gore birokracije za delodajalca.V tem kontekstu je bilo precej nenavadno slišati, da se sindikati borijo predvsem, če že ne izključno, za pravice in za plače tiste kategorije delavcev, ki so pravzaprav v boljšem položaju. Nočem reči, da bi morali biti kar tiho ali se ukiniti. Pač pa se mi res zdi, da bi se morali v prvi vrsti postaviti za tiste, ki so v daleč slabšem položaju - sicer pač vzbujajo vtis, da zgolj ščitijo partikularne interese, da branijo pridobljen plen preteklih bitk za izbrano skupino prebivalcev. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, se glasi: je mogoče prizadevanja sindikatov javnih delavcev sploh šteti za levičarska? Ali navsezadnje ni tako, da samo branijo status quo, kolikor ga sploh še lahko, s tem pa poglabljajo brezno, ki jih ločuje od nižje kaste?Ta pojav ni omejen na javni sektor. Če se ozremo na zgodbe iz gradbeništva, ki so odmevale v zadnjem času, se ponavlja tale vzorec: najbolj so bili na udaru tuji delavci, ki so delali za majhen denar, se stiskali kot sardine v konzervi (in živeli od njih), in včasih na koncu sploh niso bili plačani, ali pa so bili, vendar z neverjetno zamudo. Ti »makedonci«, kakor bi jih nemara lahko poimenovali po zgledu tistega nesrečnika, ki je umrl tako rekoč pred vrati urgence, sestavljajo precejšen delež vseh zaposlenih v gradbeništvu, obenem pa nimajo skoraj nobenih pravic. Počasi se formira nekakšno gibanje, ki lahko nekoč preraste v sindikat, vendar je vprašljivo, kaj mu bo uspelo doseči. Poanta je spet v tem, da (obstoječi) sindikati sploh ne morejo zaščititi tistih, ki so najbolj ranljivi. »Ohranite svojo čast, nečastne ljudi pa prepustite njihovi dolgoročno težavni usodi. Seveda pa tudi ne popuščajte, kadar morate uveljaviti svoje pravice ali pravice drugih. Čeprav je morebiti težko verjeti, da bi to lahko delovalo, nas nič ne stane, če poskusimo.«Čeprav se vedno bolj zavedamo, da je sedanja kriza vse prej kot le finančna in ekonomska, večinoma pričakujemo, da se bo njena rešitev pojavila na ekonomskem področju. Naivno in po liniji najmanjšega odpora si želimo hitrega in enostavnega zdravila. Vendar tako ne bo šlo. Vsaj ne dolgoročno. Kako torej zares iziti iz krize?Vsi vemo, da je za uspešno (o)zdravljenje bolezni, tako telesne in duševne kot tudi družbene, treba začeti telesni, duševni ali »družbeni« organizem zdraviti pri viru bolezni in ne le odpravljati simptome. Toda čeprav se tega zavedamo, nam to v življenju le redko uspe pretvoriti v dejanja. Tudi na področju (slovenskega) gospodarstva, financ, sociale, kulture, znanosti itd. se večina vodilnih akterjev trudi najti trenutne, hitro učinkujoče rešitve (svež kapital, posojila, nagla spreminjanja gospodarskih, socialnih, upravnih in drugih sistemov, naglo zniževanje javne porabe itd.), to je do neke mere razumljivo, kajti država in gospodarstvo toneta, ljudje pa so razočarani nad stanjem v družbi. Politiki ne vedo, kako ohraniti javnomnenjsko podporo (to je žal ena njihovih primarnih in poglavitnih preokupacij), direktorji le s težavo rešujejo, kar se da, vsi skupaj pa se, s številnimi drugimi predstavniki elitnih družbenih krogov vred, ne zmorejo izviti iz korupcijskih zank, v katere jih je veliko posredno ali neposredno vpletenih.Skoraj nobena velika nepravilnost ali nezakonitost, ki spodjeda vrednostne in ekonomske temelje naše družbe, ni zares jasno in legalno razkrita. Skorajda noben pravi in veliki krivec ni in ne bo (ustrezno) pravno sankcioniran, kajti v nečednosti je enostavno vpletenih preveč vodilnih akterjev. Po domače temu rečemo: roka roko umije ... Prava tragedija pri tem ni toliko to, da je v tem segmentu pravna država odpovedala, čeprav je to hud in simbolično uničujoč poraz prava. Prava tragedija je predvsem to, da takšno stanje zdaj vsi že bolj ali manj (apatično) sprejemamo za neizogibno dejstvo. Ob tem si le še želimo, da bi od nekod končno že prišel denar, veliko denarja, da bi se končno odprla nova delovna mesta, da bi se plače spet začele zviševati, da bi podjetja spet zaživela ipd. Potem bi bilo vse nekako še kar v redu. Konec koncev je bilo v zgodovini vedno tako, da so oblastniki tako ali drugače kradli in zatirali ljudstvo, zato smo lahko v teh časih zadovoljni že, če nam naši oblastniki zgolj vrnejo tisto udobje, katerega nas je sedanja kriza tako nenadoma oropala. Zvezdniki v resni kulturi večinoma niso zvezdniki zato, ker bi jih sfabricirali mediji, ampak zato, ker nagovarjajo razmeroma velik del kulturne javnosti. Ker odpirajo teme, ki to javnost zadevajo. In ker ne nazadnje predstavljajo vzore: so vrhunski predstavniki kake dejavnosti, so tisto, kar želijo postati mladi, in tisti, po katerih se merijo žalujoči preostali.(Boštjan Tadel: Čemu naj se upira mladinska subkultura?)Menda so veliki in majhni narodi, ni pa velikih ali majhnih jezikov, ko naj bi bili vendar vsi enako bogati. A kaže, da obstaja (životari) v Evropi tudi jezik brez skrbnika, narod brez spomenika današnje kulture, država brez slovarja.(Aleš Berger: Država brez slovarja) Kriza nenadoma odplavlja koncepte, ki so dolgo veljali za samoumevne. Dva in dva naenkrat ni več štiri. Podobno se v marsičem dogaja s kulturnopolitično logiko, značilno za našo tranzicijo. Kultura je imela ob osamosvojitvi in demokratizaciji zaslužno vlogo. Dodelili smo ji državni praznik in ji s ponosom namenili lastno ministrstvo. Tak start je botroval na videz nelogičnemu procesu. Devetdeseta so naplavila številne nove institucije in festivale, naš prostor se je naglo odpiral mednarodnemu kontekstu. Število produkcij, knjig, razstav se je pomnogoterilo. Toda razcvet je le ena plat medalje. Ohranjanje vsega že obstoječega in podpora novemu ob realno zelo podobnih javnih sredstvih sta se v trenutku, ko je izbruhnila finančna kriza, izkazala za pot v okostenelost. Ko je nenadoma na vidiku nekakšna otrplost, ko za resnične presežke ni ne takih ne drugačnih pogojev oziroma so ti presežki povsem neodvisni od institucionalnih spodbud. Pluralnost praks in pogledov sama po sebi ni dovolj, brez vertikale, torej umetniške in intelektualne ambicioznosti, se prej ko slej znajdemo v uniformnem svetu. Realno smo pred nevarnostjo, da bomo zdrknili v provincializem, ko bo vse le nekako vegetiralo. Tak razplet na kulturnem polju bi se samo ujel s širšo družbeno erozijo, od obljubljene dežele bi ostalo le še trhlo okostje. Ko je Andrzej Wajda snemal monumentalni film o Katinu, se je znašel pred neizogibnimi vprašanji o smislu takega početja, njegovih razlogih in namenih. Odločil se je za pojasnilo modrega staroste: »Če nočemo biti samo gruča naključnih sopotnikov, temveč družbena skupnost, narod, potem moramo gojiti skupni zgodovinski spomin.« Vanj sodijo tudi, mogoče predvsem najbolj boleči dogodki, ki so bili dolgo zatrti, prepovedani. Katin je podoba dvojnega zločina: Najprej je bil množični pokol, nato je bilo dolgotrajno skrivanje, laganje in podtikanje. Šele Gorbačov, zadnji sekretar sovjetske komunistične partije, je bil dovolj spodoben, da je prekinil dolgoletno tradicijo in priznal: Res je, večino poljskih častnikov, ki smo jih zajeli, smo postrelili. V Katinu in okoliških gozdovih. Na Stalinov ukaz, načrtno in sistematično.