V nadaljevanju preberite:

Kdor ne pozna zakoncev Hribar, sociologinje in filozofinje Spomenke in filozofa Tineta, vsaj zadnjih petdeset let ni živel v Sloveniji. Nista samo intelektualca, ampak sta bila javna intelektualca že v času, ko te je to lahko drago stalo, za kar sta tudi plačala ceno. Sta eni od osrednjih osebnosti slovenske osamosvojitve, za kar sta leta 2008 dobila tudi najvišje državno odlikovanje, zlati red za zasluge.

Pred dnevom državnosti je beseda z dr. Spomenko Hribar in akademikom dr. Tinetom Hribarjem tekla predvsem o osamosvajanju. Govorili smo tudi o še vedno odprti rani slovenstva, nepokopanih žrtvah povojnih pobojev, in narodni spravi, ter se dotaknili aktualnega političnega dogajanja.

Lahko določite trenutek, ko poti nazaj ni bilo več, ko je proces osamosvojitve postal nepovraten?

Spomenka: Menim, da je bil to trenutek, ko se je slovenska partijska politika odločila, da ne bo podprla napovedane akcije JLA ob morebitnih javnih protestih v Sloveniji. To je bila vsebina tistega »dokumenta«, ki ga je Ivan Borštner posredoval uredništvu Mladine in zaradi katerega je JLA sprožila vojaški proces proti četverici. Hočem reči, da je bil odločilni trenutek, ko se je slovenska politika odločila »za narod«, kakor je rekla Sonja Lokar, in ko se je partijska oblast odločila prepovedati tako imenovani miting resnice v Ljubljani [novembra 1989]. Na politični ravni pa je bil to odhod slovenske partijske delegacije s 14. kongresa ZKJ [januarja 1990]. Za osamosvojitev je bila ključna privolitev, četudi ne prav navdušena, slovenske partijske politike v samostojno pot. V nasprotnem bi v Sloveniji najbrž sledil državljanski upor, nato nasilje oblasti nad državljani ... Demonstracije ob sojenju četverici so pokazale, da nam je dovolj. Drugi pogoj pa je bilo angažiranje slovenske javnosti, nastanek političnih strank, njihova združitev v Demos ...