Mastne kalorije: Summa summarum

Tako kot v naše avtomobile vestno in natačno tankamo pravo vrsto goriva, tako bi morali tudi preudarno jesti svoje gorivo.

čet, 16.04.2015, 15:00

Tokratni kulinarični blog je osmi del serije Mastne kalorije, v okviru katerega lahko preberete še zapise Ko enkrat steče, potem res steče , Podiranje zidov, Noter in ven, vmes pa nalaganje, Obrat za 180° v neznano, Načrt za akcijo, Bolj čuden od čudnega čudaka in Tekma X.

***

Tako, po tolikih opisih posameznih delov prehojene poti, na kateri vztrajam že skoraj poltretje leto, se spodobi zapisati še kak povzetek. Prva stvar, ki mi skoči v glavo, je »žebljiček na glaviček« in ta občutek nekako prevaga nad tistim malo bolj grenkim priokusom. Kako, hudiča, nisem do tega prišel že prej, zakaj sem nasedal raznim »vsesplošno znanim modrostim« in prepričanjem množic, kako sem se pustil zavesti marketingu in industriji? Skratka malo streznitve in v opomin za naprej, vseeno pa bolje pozno kot nikoli!

Lakota! Stvar, ki sem se je najbolj bal po predvideni »športni upokojitvi«, je postala stvar, na katero se zdaj čedalje manj oziram. Postala je tako predvidljiva, zmerna, na neki način skoraj dolgočasna, ni več tiste High Carb sunkovitosti in vihravosti, prav tako padcev sladkorja, vrata hladilnika ostajajo dlje zaprta. Skratka, spoprijateljil sem se z njo, sklenil pakt. In tako mi zdaj korektno sporoča, kdaj moram kaj pojesti! Skratka situacija win-win za oba.

Športanje na prazen želodec. Reč, ki naj bi se je izogibali kot hudič križa, je postala skorajda stalnica. Vsi tisti jutranji dolgi teki so zdaj večinoma na tešče. Sicer obsežnih težav s prebavnimi tegobami med teki že prej nisem imel veliko, a vseeno je bolje iti na vodo in zrak kot pa si zraven pacati prste s tistimi sladkimi geli z ne ravno kulinaričnim okusom.

Intenzivnost! Ja, intenzivnost vsekakor trpi, sladkor je pač poživilo in s podvigi na treningih se je težje hvaliti na facebooku. So pa zaradi tega daljši podvigi, na primer peturne kolesarske ture, z vsako uro hitrejše, dlje ko trajajo, višje so številke na števcu. Dizel gorivo pač, ki postane na tekmah turbo dizel, ko čez maščobno gorivo poliješ cukr!

Čuden! To sem bil najverjetneje že prej, tako da razlika ni bistvena. Sicer pa, kaj naj bi bilo čudnega v tem, da ješ pravo Hrano. In ne raznih izdelkov (oziroma hrane v škatlah), ki jih prodajajo za zdrave, uravnotežene, srce varujoče in holesterol znižujoče. In zakaj te že skoraj zmerjajo s hipohondrom, ko ne ješ stvari (na primer glutena), po katerih se slabo počutiš. In te obsojajo, da se delaš norca iz resnih bolnikov. No, za ceno nalepke čudaka se pa še vseeno raje dobro počutim, kot pa da vsak dan osemkrat grejem školjko.

Hrana! Prava hrana. Treba je jesti pravo hrano, pa če si Low Carb ali ne. To je glavna ugotovitev tega potovanja in se mi zdi tako bazična, osnovna, da sem se jo že (skoraj) naveličal ponavljati. Tako kot v naše avtomobile vestno in natačno tankamo pravo vrsto goriva, tako bi morali tudi preudarno jesti svoje gorivo. In optimalno gorivo za naša preko evolucije izoblikovana telesa je hrana, ki ne pride v škatlah, ki nima petih sestavin, ki ne zdrži dve leti na polici, ki nima dodanih vitaminov, ki je naše prababice ne bi prepoznale ...

Tako da samo še zadnjič − treba je jesti pravo HRANO! Vse drugo so malenkosti ...

***

Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Tajda Blazinšek, antropologinja in prostovoljka, Skuhna

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic

- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje

- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.

- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin

Prijavi sovražni govor