Otožni pijanec z belo krizantemo v rokah filmarjev

Ivan Cankar: Dokumentarni pristop Dušana Moravca in Amirja Muratovića k življenju velikana slovenske literature.
Objavljeno
31. maj 2018 12.00
Posodobljeno
31. maj 2018 11.51
Cankar med Albino in Steffi v dokumentarcu To delo je v javni lasti. FOTO: arhiv RTV
Letos bomo lahko na nacionalki in verjetno tudi na Festivalu slovenskega filma gledali dva celovečerna filma, posvečena Ivanu Cankarju. Pri filmih, ki sta ju režirala Dušan Moravec in Amir Muratović, gre za dokumentarni pristop k velikanu slovenske literature, sicer pa so poudarki in izvedba obeh drugačni.

Dokumentarni film Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar Dušana Moravca se osredotoča predvsem na roman Kurent in skozenj prikaže bistvene sestavine Cankarjeve literature in njegovega življenja; dotakne se tudi njegove nikoli do konca pojasnjene smrti. Cankarja v tem filmu predstavijo številni poznavalci, animirane sekvence pa prikažejo čas pred in takoj po koncu prve svetovne vojne.

»V filmu izstopa zlasti Jurij Souček, ki interpretira odlomke iz Kurenta,« je povedal Moravec. Posodobljenega Kurenta nam približajo tudi muzikalni vložki Roka Kurenta, Cankarja pa je v filmu, namenjenem tudi mladini, upodobil scenarist filma Matjaž Pikalo. Film je produciral Friendly Production v sodelovanju z RTV Slovenija, ­Vertigom in Škucem.

image
Jurij Souček in Ivan Cankar (Matjaž Pikalo) v dokumentarcu Tisoč ur bridkosti za eno uro veseljaIvan Cankar.  FOTO: arhiv RTV

 

Nevarno pero


Igrano dokumentarni film To delo je v javni lasti obravnava vse pomembne dogodke iz Cankarjevega življenja. V igranih sekvencah – v katerih Cankarja igra Rok Vihar – ekipa prikazuje Cankarjevo zasebno življenje, kot ga lahko razberemo iz njegovih del. »V virih smo poskušali odkriti, kakšno barvo las in oči je imel, kako je hodil, kaj je jedel in pil,« pravi Amir Muratović. Filmska pripoved se začne ob koncu leta 1899, ko je Ivan najel kabinet v dunajskem predmestju Ottakring in za deset let postal del družine Löffler. Ustvarjalce filma je zanimal ljubezenski trikotnik med mamo Albino, odraščajočo Steffi in Ivanom.

»Znano je, da je imel Cankar najprej razmerje s svojo gospodinjo, pozneje pa z njeno hčerjo, ki ji je dolgo obljubljal, da se bo poročil z njo. Pomembno vlogo v družini je imela tudi Malči, ki ji je posvetil enega najbolj pretresljivih slovenskih romanov, Hišo Marije Pomočnice. Na Rožniku smo pokazali razmerji z gostilničarkama Nino in Mici ter na Bledu z Mileno.« Prav tako so prelili v film znamenit intervju, ki ga je s Cankarjem naredil njegov bratranec Izidor, in uprizorili dele najbolj znanih Cankarjevih javnih nastopov.

Film, ki nastaja v produkciji RTV in v sodelovanju s produkcijsko hišo Cebram, dopolnjujejo dokumentarna pričevanja, animirane vizualizacije njegovih črtic in igrani deli. V dokumentarističnem delu je filmska ekipa med drugim obravnavala rokopise, pisma in razglednice, risbe, redke materialne sledi, ki so ostale za slavnim literatom.

Muratovića je zanimala pisateljeva izdelana politična drža in je tako kritičen do poskusov njene amortizacije. »Nekateri literarni zgodovinarji se trudijo, da bi ga prikazali kot globoko religioznega človeka in njegovo delo pripisali katoliški politični misli. Ob tem z lahkoto pozabijo, da je bil Cankar prepričan socialdemokrat, ki je v dunajskem Ottakringu videl vso bedo in jetični obup izkoriščenih tovarniških delavk in delavcev, da je v sebi ves čas nosil uboštvo vrhniških in ljubljanskih najetih sobic, v katerih je preživel mladost.«

V vsakem njegovem delu je prepoznaven boj zoper krivični družbeni ustroj, je dodal Muratović. »Kjer le more, kritizira mlačnost politike in provincialnost slovenske kulture. Tak Cankar pa je nevaren, zato so ga ustoličili kot največjega slovenskega pisatelja, ga naredili nedotakljivega, obenem pa njegova besedila razglasili za mračna, težka in nerazumljiva. V spomin si ga prikličemo kot otožnega pijanca z belo krizantemo, ki je bil nezmožen zrelega ljubezenskega razmerja in je počel takšne neumnosti, da je najel eno kočijo zase in drugo za svojo palico. Beremo ga pa ne.«

image
Ivan Cankar iz igranega dokumentarca To delo je v javni lasti. FOTO: arhiv RTV

 

Nefilmično filmičen


Nova filma, posvečena Cankarju, nas spomnita, da slovenski film ni bil najbolj naklonjen enemu izmed največjih slovenskih pisateljev. Tako imamo po njegovih delih posneta le dva celovečerca: leta 1971 smo dobili film Na klancu Vojka Duletiča, pet let zatem pa Idealista Igorja Pretnarja. Dobili smo tudi TV-dramo Hiša Marije Pomočnice Marike Milkovič.

Dolgoletni urednik na Delu, filmski kritik, publicist, pesnik in pisatelj Peter Kolšek, ki bo jeseni izdal knjigo Cankarjeve ženske, pravi, da Cankar ni filmičen avtor. »Ne verjamem, da je bil kdaj v kinu, tako kot najbrž ni bil nikoli na kolesu.« Tako Kolšek razmišlja: »Še najbolj narativno razkošna bi bila njegova biografija, nekaj takšnega, kot je bil Russllov film o Mahlerju, seveda v plebejski varianti, ampak o tem je zdaj nesmiselno premišljevati. Oba doslej posneta filma, Na klancu in Idealist, sta bila razmeroma uspešna, pač znotraj slovenskih pričakovanj.«

Kolšek se spominja tudi televizijske ekranizacije po Cankarjevi noveli o Polikarpu v precej težki, pretirano zakristijski stilizaciji. »Vem tudi, da je kmalu po osamosvojitvi želel pokojni Vojko Duletič posneti Kralja na Betajnovi, napisal je odličen scenarij in ga predložil tedanjemu Filmskemu skladu, ampak Cankar ni takrat nikogar več zanimal. Prav ta Cankarjeva protodrama o kapitalizmu je nekaj, kar je mogoče vedno snemati, enako kot temeljne Shakespearove igre,« je povedal Kolšek.

Poleg tega je možno »kot filmsko ekspresijo socialne patologije, in to s poetičnimi vložki, videti Hišo Marije Pomočnice. In ena ambiciozna kinematografija bi že zdavnaj segla po evangeliju findesieclovskega feminizma, kakršna je zgodba o gospe Judit; potrebovala bi subtilnega in duhovitega režiserja, saj kakšen bi se našel, Klopčič je to priložnost vsekakor zamudil.«

V filmu Kolšek vidi tudi gradivo romaneskne trilogije Tujec, Križ na gori in Novo življenje. »Vidim ga kot možnost za historično fresko o domu in svetu, o tujstvu umetnosti in strahu pred tujstvom. Cankar res ni izrazito filmični pisatelj, a tudi slovenska poosamosvojitvena scenaristika je izrazito nepisateljska.«

image
Jurij Souček interpretira Kurenta v dokumentarnem filmu Tisoč ur bridkosti za eno uro veseljaIvan Cankar. FOTO: arhiv RTV

 

Cankarjevi veliki plani in pogledi


Nekoliko drugače gleda na Cankarja filmski kritik, publicist Marcel Štefančič, jr., ki za konec leta prav tako pripravlja knjigo o Cankarju. O možnosti filmanja njegovih del pravi: »Ni poročila o tem, kakšen je bil Cankarjev odnos do filma, ali je sploh kdaj šel v kino, toda v svoji literaturi je anticipiral film: to, o čemer je pisal, je hotel narediti vidno. Pisal je zelo filmsko – kot Joseph Conrad in Henry James, dva njegova velika sodobnika. Cankarjeva dela – recimo Gospa Judit – so bila obsedena z obrazi, velikimi plani in pogledi. Veliki plan je izumil pred Griffithom. Pogled bralca je znal preusmeriti na mozolj na obrazu.«

In še: »Če bi bil Tolstoj tako obseden z obrazi, bi vsaj vedeli, kako je izgledala Ana Karenina. Cankarjevi romani, novele, novelete in črtice so vredni velikega platna in največjih režiserjev. Hišo Marije Pomočnice, zgodbo o antidarvinističnem razpadanju jetičnih, na smrt bolnih deklic, bi z veseljem posnel kak David Cronenberg, Kubrickove Široko zaprte oči pa se skrijejo pred Cankarjevo novelo Izpoved. Po drugi strani je vprašanje, kdo bi si danes sploh upal posneti Cankarjeve zgodbe – številne namreč testa sodobne 'politične korektnosti' ne bi vzdržale. Kot ga ne bi Lolita – ali Hladnikova Maškarada

Filmi po Cankarjevih predlogah

Čamčatka (1996), celovečerni igrani TV-film, Mira (1995), kratki igrani TV-film, Idealist (1976), celovečerni igrani film, Hude sanje kancelista Jereba (1976), TV-igra, Večeri Julijana Stepnika (1975), TV-igra, Hiša Marije Pomočnice (1975), TV-igra, Polikarp (1975), TV-igra, Na klancu (1971), celovečerni igrani film, Polikarp (1969), TV-igra, Podobe iz sanj (1967), kratki igrani film, Hlapec Jernej in njegova pravica (1961), TV-igra, ­Sosed Luka (1959), TV-igra (vir SFC)


image
Cankar pri Löfflerjevih v dokumentarcu To delo je v javni lasti FOTO: arhiv RTV
Letos bomo gledali dva dokumentarna filma, posvečena Cankarju.
Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja Dušana Moravca se osredotoča na roman Kurent.
To delo v javni lasti Amirja Muratovića obravnava vse ­pomembne dogodke iz Cankarjevega življenja.