Tiskane izdaje
Sedemnajstletni Afganistanec Ali je celotno sobotno dopoldne pred policijsko postajo v središču mesta Kos čakal na dovoljenje, da lahko v naslednjih dneh s trajektom odpluje naprej proti Atenam. Skupaj s tovariši, s katerimi se je spoznal na osem mesecev trajajoči poti čez Iran in Turčijo, od koder je z majhnim gumijastim čolnom prejšnjo sredo iz turškega Bodruma priplul na Kos, so pred policijsko postajo, ki stoji med znamenitim Hipokratovim trgom in dolgim obalnim sprehajališčem, opazoval velikanske jahte in jadrnice. Mladenič iz okolice Faraha, ki leži blizu iranske meje, česa takšnega ni videl še nikoli. Pred prihodom v Turčijo nikoli ni videl morja. Kaj šele da bi znal plavati.
Skupina afganistanskih fantov in dečkov je mirno čakala na znamenito »hartijo«, dokument, ki jim omogoča pot v Atene, in čisto nič drugega. Ali kot večina Afganistancev sanja o Nemčiji, saj je, kot pravi, tam najlažje dobiti azil, hkrati pa je v številnih nemških mestih močna afganistanska skupnost, ki poskrbi za sonarodnjake. Vsaj tako so mu obljubili tihotapci, s katerimi se je srečeval na dolgi poti iz zahodnega Afganistana. Med njimi so bili po njegovih besedah Iranci, Turki in Bolgari. Najhujši del poti je bil zanj Turčija, kjer ga je preganjala policija. Enkrat so ga pretepli in dvakrat priprli. Za deset kilometrov morske poti iz okolice Bodruma do Kosa je plačal tisoč evrov. To je bil zadnji denar, ki ga je imel pri sebi. Zbrala ga je celotna − razširjenja − družina. Po prihodu v Grčijo je večkrat poskušal poklicati domov, a se mu ni nihče oglasil. Skrbi ga.
Ali ima načrt. Ko pride v Atene, bo poiskal svoj »kontakt«, ki mu bo posodil nekaj denarja. S tem denarjem bo plačal novega v dolgi vrsti tihotapcev v skrbno organizirani mreži begunskih in emigrantskih poti proti Srednji Evropi. Edina možnost, ki jo ima trenutno na voljo – podobno velja za večino beguncev – je smrtno nevarno pešačenje od grške meje čez Makedonijo, Srbijo do Madžarske in od tam naprej morda z vlakom ali avtobusom čez Avstrijo do Nemčije. Takšna pot, na katero se begunci podajajo utrujeni in podhranjeni, ponavadi traja najmanj mesec dni.
Ali pravi, da je pripravljen. Noče gledati nazaj. Le naprej. Ima le en problem, pravi – nima dobrih čevljev. Nosi številko 42, mi pove.
Večer prej je skupina lokalnih prostovoljcev beguncem v zapuščenem hotelu Captain Elias delila obleko in čevlje, za katere se je med ubogimi dušami vnela prava mala vojna.
Tudi v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno – begunci in priseljenci so judje 21. stoletja – je bilo tako. Kolikor toliko dobri čevlji so bili zelo pomembni za preživetje.
Imate odveč kakšen par? Bi morda sprožili zbiralno akcijo?
***
Grčiji se čas izteka. Mednarodne finančne institucije in Bruselj ne popuščajo. Vladajoča Siriza bo morala kmalu izbrati med morebitnim bankrotom in uklonitvijo zahtevam svojih »kreditodajalcev«. Je kompromis še možen? Kako Grki doživljajo ključne tedne, ki utegnejo določiti njihovo prihodnost? Kako je na razmere v državi vplivalo prvih pet mesecev po spremembi oblasti? Kako se Grčija sooča s človeško tragedijo beguncev? O vsem tem bo v svojih pismih iz različnih predelov Grčije v prihodnjih dveh tednih pisal naš poročevalec Boštjan Videmšek. Sledite mu lahko tudi na twitterju (@bosthi).
Pisma iz Grčije:
- Trpljenje, neskončna življenjska sila, ponos in dehumanizacija: Hrane je bilo veliko. Čutiti je bilo veliko hvaležnost, a tudi sram, saj begunci doma niso bili vajeni živeti od miloščine.
- Velika zmaga grških novinarjev: Ponovno odprtje grške javne radiotelevizije (ERT): »Srečen sem. To je velika zmaga!«
- Begunski eksodus na egejske otoke: Zaspali sta, druga ob drugi, kot da bi si delili eno samo telo. Travma vsega, kar sta doživeli, je bila vtrta na njuna obraza.
- Ustvarjanje, ne branje zgodovine: »V boju sem našla svoj smisel. Cilj je zaustavitev gradnje zlatokopa. Za zdaj nam dobro kaže,« pravi zgodovinarka v akciji.
- V zlatokopu, kjer država ne obstaja: Korporacija je v spregi z lokalnimi oligarhi in politiko zasedla gozd in iztrgala naravna bogastva iz rok lokalnega prebivalstva.
- »Ustrahovali so nas. Naš srditi odziv jih je presenetil«: »Od Sirizine vlade pričakujemo, da bo preprečila nadaljevanja uničevanja naših gozdov. To je vse.«
- SOS Halkidiki - »Teroristi«, ki branijo svoje gozdove:Ierissos je središče upora proti ekološkemu, ekonomskemu in političnemu nasilju po prevzemu rudnikov zlata.
- »Grki eno roko stiskamo v pest, z drugo, iztegnjeno, pa prosjačimo.«: Cipras ima na voljo le še nekaj dni, da sprejeme (od)ločitev, ki bo v vsakem primeru močno zaznamovala prihodnost grške države.
- Finančni »dilerji« so grškemu odvisniku zavili vrat: Petkov »odlog« plačila obroka dolga do IMF ni bil naključen: to je bila močna politična izjava.
- »Edine resnične spremembe so možne od spodaj. Od ljudi.«: Kljub januarskim spremembam na oblasti se razmere (ne le) v grškem javnem zdravstvu še naprej slabšajo.
- »Siriza je dobila mandat za globoke in radikalne spremembe«: »Vse bo odvisno od vsebine dogovora. Od tega, koliko korakov nazaj bo morala narediti Grčija,« pravi ekonomski analitik Janis Kimpouropoulos.
