Mornariški častnik, ki je slikal bitko pri Visu

Nocoj se bodo na Vranskem poklonili Antonu Perku, ki mu je cesar Franc Jožef podelil naziv »komornega mornariškega slikarja«.
Fotografija:
Odpri galerijo

Slovito bitko pri Visu leta 1866, največji spopad na Jadranu, v katerem sta se udarili Kraljevina Italija in Avstrijsko cesarstvo, sta spremljala uradna slikarja. Italijanski bitke ni preživel, svoje delo pa je izvrstno opravil avstrijski, pravzaprav slovenski Anton Perko. Ob 185. obletnici njegovega rojstva se drevi vrača domov, na Vransko.

Anton Perko, ki se je rodil 5. julija 1833 v Podgradu na Vranskem, je bil mornariški častnik, slikar, upravitelj Hradčanov v Pragi, in ko je nastopil službo pri prestolonasledniku Rudolfu, sinu cesarja Franca Jožefa, je upravljal tudi otoček Lokrum pri Dubrovniku. Kot tajnik princese Štefanije, Rudolfove žene, je spremljal vso dramo ob Rudolfovem samomoru, in ker mu je očitno zaupala, ni le ostal njen tajnik, ampak sta skupaj napisala celo knjigo o Lokrumu. Ta je s Perkovimi risbami edini vpogled v Lokrum 19. stoletja, je zapisala v članku doc. dr. Sanja Žaja Vrbica z dubrovniške univerze.

Medtem ko pravega priznanja v Sloveniji Perko še ni dobil, so ga po dolgih letih pozabe, v času svojega življenja je namreč veliko razstavljal z dunajskimi umetniki, v javni prostor vrnili v Dubrovniku. Tam so pred petimi leti dobili donacijo več kot sedemsto njegovih del in potem pripravili razstavo o »slovenskem dvornem marinistu z dubrovniškim naslovom«, kot je zapisala Žaja Vrbica. Po letih dela za dunajski dvor je namreč jesen življenja preživel v Dubrovniku, tam je 6. marca 1905 tudi umrl in pokopali so ga z vojaškimi častmi.

Vrnitev domov

Njegovih del v Sloveniji ni veliko. Štiri hrani celjski pokrajinski muzej, od teh je dve podaril Kurt Müller, eno so zamenjali s pomorskim muzejem Sergeja Mašere. Mariborska univerzitetna knjižnica pa je pred tremi leti v svojo zbirko kot dar pridobila tako imenovani Lissa Album 1866. Perko je bil kot član posadke ladje Sandium udeleženec slovite bitke pri Visu, v kateri je pod vodstvom v Mariboru rojenega Wilhelma von Tegetthoffa zmagala avstrijska mornarica. Perko je upodobil bitko z dvanajstimi prizori. Kot pišejo v mariborski knjižnici, gre za mešano tehniko »akvarel/gvaš v dveh verzijah leta 1869. Eno hrani muzej vojaške zgodovine na Dunaju, za drugo, ki je bila preslikana za album, pa ni mogoče najti provenience. Slednjo je preslikal fotograf Oscar Kramer, založnik P. Kaeser pa je okoli leta 1870 izdal Lissa Album 1866.«

...
...


Prav z Lissa Albumom se je najbolj proslavil, vendar v času njegovega nastanka še ni imel naziva »komorni mornariški slikar«. Podelil mu ga je cesar Franc Jožef, ko ga je leta 1875 spremljal v Dalmacijo. Tja se je pozneje vrnil in tam je danes tudi največ njegovih del. V Sloveniji so še v zasebnih zbirkah, več slik je v Gradcu, prav tako v Albertini na Dunaju. Nekaj njegovih del bo drevi na ogled na Vranskem, ko bodo poleg slikarjevega rojstnega dneva zaznamovali tudi 150 let trga Vransko.

Predstavitev Perka bo ob 19. uri v vili Košenina, slikarjevo rojstno graščino Podgrad namreč še obnavljajo. Pobudo, da bi Perku pozornost namenili tudi v rojstnem kraju oziroma sploh v domovini, je dal domačin Stanislav Košenina: »V Sloveniji še ni bil predstavljen. Ko so pripravili razstavo v Dubrovniku, sem se povezal z avtorji njegove predstavitve. Videl sem zapuščino, ki je res izjemna. Sam sicer tudi kupujem njegova dela, a jih je zelo težko dobiti in predvsem v nemško govorečih državah. Vsekakor pa si zasluži, da ga kar najbolj dostojno predstavimo in vrnemo iz pozabe.«

Izjemne predvsem risbe

Perko se je po otroštvu na Vranskem izšolal v avstrijski vojni mornarici in je risal na številnih plovbah po svetu. Da je veliko potoval, pričajo že naslovi njegovih skic in risb, Bejrut, Aleksandrija, Velika piramida in sfinga v Gizi, Jaffa … Žaja Vrbica ugotavlja, da njegova zgodnja dela kažejo na izjemen talent, še posebej če upoštevamo, da je risal v prostem času. Sicer se je izobraževal pri marinistih Josephu Sellenyju in Henryju Durandu-Bragerju, ki pa sta oba veliko potovala, tako da prav veliko časa za poučevanje talentiranega Perka nista imela. A očitno je imel Perko pravo oko.

...
...


»Njegove risbe so vrhunske. Ko je prikazoval aktualne dogodke z risbami, mu res nimamo česa očitati. V tem je bil zelo dober. Na slikah marin, morskih prizorov, kako na primer valovi in morska pena udarjajo ob skale, zna tudi v barvah pričarati tisto dramatičnost. To mu je bilo blizu, slike so skoraj, kot bi nastale s fotoaparatom. Je pa dejstvo, da so risbe nemalokrat služile kot predloga. Na Hrvaškem hranijo risbe, na katere si je napisal, v kateri barvi bo določen del, ko ga bo prenašal na večji format,« razlaga kustosinja v celjskem pokrajinskem muzeju Gabrijela Kovačič. Dodaja, da se kakovost sicer malce izgublja, ko je risbe prenašal na večje formate, in da v tem smislu likovnih meja ni prestavljal: »Kot kronist pa je bil vrhunski in si za to vsekakor zasluži priznanje.«

Ostal je v okvirih romanticizma in realizma, nadaljuje umetnostna zgodovinarka: »Impresionizem, ki se je razvijal v tem času, se ga sploh ni dotaknil. V njegovih likovnih delih manjkajo človeške figure. Včasih se v vedute, krajine, marine ujame kakšna človeška figura, ampak tiste, ki se pojavijo, zgolj predstavljajo oblačilno kulturo. Kostime. Perko ima sicer veliko orientalnih motivov in velja za enega redkih orientalistov iz avstrijskih dežel.«

Fotografska natančnost

Očitno je v likovnem izražanju resnično užival, saj je preizkušal tudi nove tehnike. Tako je na zdravljenju v Karlsbadu spoznal slikanje na porcelan. Enega teh poslikanih krožnikov z naslovom Biskra, gre za mesto v Alžiriji, imajo tudi v dubrovniški zbirki. Ko je šel naslednjič na zdravljenje, pa je spoznal svet žuželk. Nastala sta dva zvezka z upodobitvami različnih vrst žuželk in pajkovcev. Tako natančne so, da človek težko ugotovi, da ne gre za fotografijo, ampak delo človeških rok. Tudi ta dela hrani dubrovniška knjižnica, kjer imajo največjo zbirko njegovih del.

Po upokojitvi leta 1896 se je preselil v Dubrovnik, tam si je kupil hišo in veliko slikal. Tako je ohranjenih veliko njegovih del s podobami tega mesta in okolice. Čeprav je danes skorajda neznan, se je konec 19. stoletja redno uvrščal v avstrijske preglede likovne umetnosti, je zapisala Žaja Vrbica. Novico o njegovi smrti so objavili dunajski časniki, pisali so, da je umrl dvorni slikar marin, pa tudi, da je bil v Rudolfovi službi in službi princese Štefanije. Ta je v Dubrovnik poslala žalni venec, prav tako njena hči grofica Elizabeta Windisch-Graetz, piše Žaja Vrbica.

Zakaj v Perkovi domači Sloveniji o slikarju vemo tako malo? Z njim se je do zdaj v enem članku ukvarjala le Milena Moškon iz celjskega pokrajinskega muzeja. Kovačičeva domneva, da so bila morda kriva številna potovanja: »Zanimiv je gotovo. Vendar je veliko potoval, do konca življenja pa živel v Dubrovniku. Čeprav bi morali za dokončno mnenje o kakovosti njegovega dela videti več gradiva, iz videnega lahko ocenimo, da ima kakovost, ki si zasluži priznanje.«

Komentarji: