5 zvezdic – karikatura samih sebe

Zdi se, da se bo zadnja sezona italijanske Hiše iz kart po vratolomnem zasuku v scenariju vendarle zaključila z imenovanjem koalicijske vlade med Gibanjem 5 zvezdic in Ligo. Evroskeptik Paolo Savona, ki ga predsednik Mattarella ni hotel potrditi na položaju ministra za finance, bo v novi vladi skrbel – za odnose z Evropsko unijo.

Zdi se, da je tako pehanje za malenkostnimi zmagami v simbolnih provokacijah na račun vse bolj osovraženega političnega nasprotnika ostalo pravzaprav edini način političnega delovanja na severni polobli. Škandal v kozarcu vode, ki so ga številni opazovalci nekritično označili za »največjo ustavno krizo v zgodovini italijanske republike«, je bil priročen manever, kako sta populistični sili svoja medsebojna nesoglasja pometli pod preprogo zgražanja nad »diktatom Bruslja in finančnih centrov«.
Toda strah Gibanja 5 zvezdic pred novimi volitvami in prepričanje, da ne smejo zapraviti edinstvene zgodovinske priložnosti, da prevzamejo oblast, je naredilo svoje. »Grillini« so pritisnili na partnerja, da je popustil pred zahtevami predsednika republike in se z imenovanjem Savone na simbolno izpostavljeno, a povsem nevplivno mesto, zadovoljil s »trolanjem« evrofilov.

Zunanji opazovalci se zaskrbljeno sprašujejo, kaj lahko pričakujemo od populistov na oblasti. Za odgovor je koristna zgodovinska perspektiva.

Liga je (poleg Južnotirolske ljudske stranke) najstarejša italijanska parlamentarna stranka. Sodelovala je v vseh štirih Berlusconijevih vladah, bila pa je tudi del parlamentarne večine, na katero se je opirala Dinijeva tehnična vlada (ki se je Slovenci spomnimo po zunanji ministrici Susanni Agnelli, ki je blokirala našo pridruževanje Evropski uniji). Njeni predstavniki so zasedali ključna ministrstva in sodelovali pri izdelavi zakonodaje, ki je Italijo oddaljil od principov dobrega vladanja: od zloglasnih zakonov ad personam za zaščito Berlusconijevih monopolov, prek volilne zakonodaje (ki jo je njen avtor, Ligin minister Calderoli, v trenutku iskrenosti javno označil za »svinjarijo«) do migrantske politike. Drakonska zakonodaja, ki že petnajst let ureja priseljevanje, je plod sodelovanja med takratnim Nacionalnim zavezništvom in Severno ligo. Ko Salvini napada italijansko migrantsko politiko, posredno priznava polom lastnih ukrepov na tem področju (povedna je primerjava s Španijo, ki je bila v istem obdobju priča enako močnim tokovom, a ji je uspelo precej uspešneje integrirati migrante in se hkrati učinkoviteje spopadla z mafijskimi strukturami, ki nadzorujejo nezakonito priseljevanje).

Širjenje sovraštva, napadi na bruseljske »globaliste« in obtoževanje nevladnih organizacij so logična posledica te zagate. Histerizacija javnega diskurza preprečuje racionalnejšo razpravo o teh problemih, ki bi takoj razkrinkala krivde vladnih politik zadnjih desetletij, pri katerih je sodelovala tudi Liga. Enako velja za Salvinijeve klice k poostritvi kazenske zakonodaje in njegovo hudovanje nad davčnimi oazami in utajami – potem ko je njegova stranka sedem let pomagala sistematično razgrajevati italijansko kaznovalno politiko na tem področju, da bi Berlusconija in njegove pajdaše reševala pred sodnimi pregoni.

Če je populizem Lige šolski primer oportunizma – taktiko voditeljev, ki s hujskanjem ljudskih strasti zakrivajo sledi lastnih zmot, so razkrinkali že stari Grki in jo označili s pojmom »demagogija« – zgodovinska trajektorija Gibanja 5 zvezdic priča o bolj tragičnem, a nič manj pogostem razvoju.

Gibanje 5 zvezdic je nastalo v zadnjem Berlusconijevem mandatu kot odziv na degeneracijo italijanske demokracije. Je politični spin-off »vijoličnega ljudstva«: mladine, ki se je mobilizirala proti Berlusconijevi ugrabitvi države. Sočasno so izpostavljali krivdo levosredinske opozicije, ki je izkoriščala sovraštvo do Berlusconija in preživele ideološke floskule za zakritje lastne programske praznine, v isti sapi pa z Berlusconijem sodelovala pri delitvi oblasti, in ko je bila na vladi, uporabljala zelo podobne metode. Odmevna knjiga Kasta (La Casta) iz leta 2007, v kateri sta ugledna novinarja Sergio Rizzo in Gian Antonio Stella s kirurško natančnostjo opisala kravje kupčije, ki so Italijo spreminjale v banano republiko in dušile kakršnokoli reformo (bodisi liberalno ali levosredinsko), je postala Biblija njihovega aktivizma.

Ko je gibanje v komiku Beppeju Grillu našlo karizmatičnega voditelja, se je začel njegov vzpon, ki ga je spremljal odmik od začetnih poudarkov. Gibanje, ki je udarilo v nevralgično točko korumpiranega italijanskega sistema, je takoj postalo tarča medijskih napadov z desnice in levice. Demonizacija je pripomogla k zaprtju v lastni referenčni sistem: s pomočjo novih spletnih tehnologij si je vzpostavilo lasten medijski balonček, se spustilo v notranje čistke, sistematično zatiralo samokritiko in zavrnilo sodelovanje z vsemi drugimi strankami. Edina rešitev za Italijo, so začeli trditi, je, da »ljudstvo« (zbrano v Grillovem gibanju in nikjer drugje) prevzame popolno oblast. Klic po poglobitvi demokracije se je sprevrgel v svoje nasprotje. Gibanje je kot v kakšni Shakespearovi drami postalo žrtev lastnih strahov in se nazadnje spremenilo v karikaturo tega, proti čemur naj bi se bojevalo.

Ad hoc koalicija med ideološko raznovrstnimi strankami, s premierom, ki ga do pred kratkim nihče ni poznal, in programom, polnim neuresničljivih obljub: vse to za Italijo ni nič novega. Je izraz prav tiste politike, ki je našo sosedo pripeljala do tu, kjer je. Evroskepticizem in šovinizem sta načina, kako lastne krivde naprtiti grešnemu kozlu. Pod ksenofobno tančico pa se skriva univerzalna in poučna zgodba o mehanizmu, ki iz idealističnih upornikov dela cinične oblastnike in državljanski zanos razkraja v strupeni demagogiji. Vse v službi ohranjanja stvari, kot so.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta