Temna stran jezika

Kjer se na idejni ravni bojuje najostrejši politični boj, se na ravni jezika strinjamo. Ker se ne razumemo.
Fotografija: FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo

Tudi jezik ima svojo temno stran.

Zadnje čase pogosto poslušam zadnji album Pink Floydov The Endless River. Nisem povsem prepričan, zakaj mi je tako prirasel k srcu, saj gre bolj ali manj za zbirko neuporabljenih inštrumentalnih posnetkov, ki so nastali ob in po snovanju prejšnjega albuma in ki so jih šest let po smrti klaviaturista Ricka Wrighta še nekoliko obdelali in uredili v celoto. Ob izidu albuma sem si shranil zelo posrečeno oznako občutka ob prvem poslušanju, ki ga je na spletnem portalu Torek ob petih objavil Jan Podbevšek: »Sestavljajo ga namreč številne napol razvite ambientalne ideje, /.../ ki so predramatične za glasbo dvigal in letališč, a ravno prav nevsiljive in dinamične za barvanje ozadja vsakodnevne službene rutine.« Po slabih štirih letih je moj vtis popolnoma drugačen: kakor da bi bila vsa sporočila, vsi občutki, ki jih sprožajo kratki inštrumentalni utrinki, skriti nekje globlje, povsem zastrto; kakor da bi imele skladbe zašifrirano sporočilo, ki prebudi čustva, šele ko si ga sposoben zaslišati. In kar se mi zdi najbolj ironično in pomenljivo hkrati: takšen album je nastal kot zbirka neuporabljenih idej, ki so jih člani skupine posneli pri snovanju albuma The Division Bell, albuma, ki govori o komunikaciji, o jeziku. The Endless River je album, ki mi je postal všeč prav zato, ker je na prvi pogled povsem neoprijemljiv in nerazumljiv.

Jezik pa mora biti oprijemljiv, sicer se ne razumemo. Besede si lahko predstavljamo kot znake iz dveh delov: prvi del je tisto, kar slišimo, zapišemo ali izgovorimo; drugi del pa je vsebina, ki jo povežemo z zapisanim, slišanim ali izgovorjenim. Ljudje se lahko razumemo, če je ta vsebina predvidljiva. Če na primer slovenska beseda miza sproži vsaj približno enako miselno predstavo kot angleška beseda table, nemška Tisch ali latinska mensa. Tako nastajajo pomeni besed, ki jih najdemo v slovarjih. Toda posamezni znaki lahko poleg osnovnega pomena označujejo še nek dodaten pomen, ki ga včasih težko predvidimo. Včasih tak pomen lahko opišemo v slovarju (na primer sliko sem obesil na steno : zmazek sem obesil na steno), včasih pa ne (na primer sladkarija [na rojstnem dnevu] 'veselje' : sladkarija [pri zobozdravniku] 'zobna gniloba').

Prav takšna vprašanja so me v srednji šoli prek knjige Umberta Eca o semiotiki (vedi o znakih in njihovem pomenu) popeljala v svet razmišljanja o jeziku. Ni pa pomen besed samo jezikovni problem. Dobro ga je na primer opisal že v tistem času tudi Slavoj Žižek v filozofskem delu Jezik, ideologija, Slovenci. Tam na podlagi Lacanove filozofije govori o prešitju določenega dodatnega pomena, določene nove vsebine na eno od obstoječih besed. V nacistični ideologiji je točka prešitja na primer koncept Žida, ki pojme, kot so gospodarske težave, brezposelnost in podobno, postavi v ideološko perspektivo in diagnosticira ključnega krivca za vsa družbena nasprotja – Žida.

Takšne in podobne značilnosti besed pa v demokratičnih okoljih, kjer je ideologij običajno več, povzročajo, da se v bistvenih pojmih večkrat med sabo sploh ne razumemo. Da jezik postaja »svet krivice«, ki ga »noben človek ne more ukrotiti« (Biblija, Jakobovo pismo 3,5.8). Poglejmo si naslednje izjave levičarskih (L) in desničarskih (D) politikov, ki uporabljajo iste besede, a govorijo o povsem različnih stvareh: L: »Smo za človekove pravice.« D: »Zavzemamo se za človekove pravice.« L: »Vse družine moramo podpreti.« D: »Nujno je treba podpreti vse družine.« L: »Zgodovino moramo pravično ovrednotiti.« D: »Pravično moramo ovrednotiti našo zgodovino.« L: »Smo proti diskriminaciji.« D: »Diskriminaciji nasprotujemo.« L: »Sovražni govor je treba obsoditi.« D: »Obsojamo vsak sovražni govor.«

Kjer se na idejni ravni bojuje najostrejši politični boj, se na ravni jezika strinjamo. Ker se ne razumemo.

Da bi presegli temno stran jezika, zato niso dovolj besede. Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegli nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni tudi razumeti človeka, ki ga govori. Dokler tega ne storimo, smo na slabšem, kot so bili ljudje v zgodbi o pomešanju jezikov pri babilonskem stolpu. Oni so se zavedali, da so začeli govoriti različne jezike; mi mislimo, da govorimo istega.

Kozma Ahačič, dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Komentarji: