Roald Dahl in tovarna domišljije
Prigode iz pisateljevega življenja v internatu so bile navdih za številne knjige.
Odpri galerijo
Med Dahlovimi knjigami je najbolj znana Čarli in tovarna čokolade, ki je večkrat dobila tudi filmsko podobo, režiser Tim Burton je za vlogo čudaškega čokoladarja izbral Johnnyja Deppa. FOTO: promocijsko gradivo
Ob Dahlovem življenjepisu pogosto najdemo opis, da (še vedno) velja za najboljšega otroškega pisatelja na svetu. Tega ni dokazal samo v tako rekoč slehernem delu za otroke in mladino, ampak tudi v zgodbah iz otroštva, ki jih je naslovil Poba (Boy). Knjiga, opremljena z družinskimi fotografijami in ilustracijami Quentina Blaka, je izšla že leta 1984, torej le šest let pred pisateljevo smrtjo, v slovenščini pa nedavno v prenovljeni različici.
Življenje Roalda Dahla (1919–1990) odseva v vseh njegovih delih za otroke, če ne drugega v izboru tematike, ki je vselej vsaj deloma socialno obarvana in v ospredje postavlja junake, na različne načine deprivilegirane, odrinjene iz družbe, toda posebne in edinstvene. Nobena skrivnost ni, da je temo za svojo drugo knjigo Čarli in tovarna čokolade (1964) črpal iz lastnega življenja, v zbirki zgodbic Poba pa to v značilnem slogu, ob katerem dobi bralec občutek, da je spet v polju fikcije, podrobneje opiše.
Tovarna čokolade je dečkom v internatu, kjer je v otroštvu živel tudi pisatelj, v okušanje pošiljala veliko sivo kartonsko škatlo z dvanajstimi tablicami. Iz premetene poteze podjetja, ki je spretno izrabilo slast »največjih poznavalcev čokolade na svetu«, se je porodilo sanjarjenje o malem raziskovalcu v belem plašču, ki v velikem laboratoriju išče najbolj edinstveni recept na svetu. Ko je Dahl pri 35 letih iskal zgodbo za drugo knjigo za otroke, se je spomnil tistih kartonastih škatel, in niti za trenutek ni več omahoval.
Hrepenenje po sladkarijah, ne glede na njihovo tisti čas slabo kakovost in vsesplošno higiensko oporečnost, je bistveno ukrojilo Dahlovo otroštvo in ga posledično iztrgalo iz družinskega gnezda. Lumparijo, ki jo je zagodel zoprni, odurni gospe Pratchet, prodajalki teh otroških predmetov poželenja, je moral plačati najprej z obilnim tepežem (prvim, a še zdaleč ne edinim), nato še s selitvijo na »pravo angleško šolo«. Zaradi nje je šel v internat, stran od družine, predvsem pa stran od matere Sofie Magdalene, ki jo je zelo spoštoval. Po očetovi smrti je sama vzgojila pet otrok, ne da bi jih kakšno leto prikrajšala za poletne počitnice na Norveškem.
Da družina ni životarila, je sicer že prej poskrbel oče Harald, Norvežan, ki ga je pot s trebuhom za kruhom zanesla v Francijo. Ker je bil iznajdljiv, mu je uspelo, a oče – ki je, kar zadeva potomce, podobno kot njegov oče začel pozno, pripoveduje Dahl – z otroki prav dolgo ni živel. Kmalu po tistem, ko je zaradi vnetja slepiča umrla njegova najljubša hči Astri, je pri 57 letih (Roald je imel takrat tri leta) za posledicami pljučnice preminil še on.
Največ o tem, kakšen odnos je imel z materjo, povedo izseki pisem, ki ji jih je vsaj enkrat na teden pošiljal od svojega devetega leta, natančneje od prve nedelje na šoli svetega Petra v Somersetu, do njene smrti 32 let pozneje. Čeprav je znano, da otrokom v angleških internatih pred sto leti nikakor ni bilo z rožicami postlano, je materi prihranil vse grde podrobnosti – pa ne le zaradi svoje tankočutnosti, ampak tudi zato, ker je ravnatelj dečkom nenehno gledal pod prste, pod pretvezo, da skrbi za njihovo slovnično neoporečnost. Iz tega dopisovanja je nastala zajetna zbirka več kot šeststotih pisem, ki jih je poba, kakor se je podpisoval v njih, nato dobil povezane z zelenim trakom. »Veliko srečo imam, da se je nekaj takega ohranilo v moja stara leta,« piše.
Poleg pisem ter hrepenenja po sladkarijah, priboljških in domu je pisateljevo otroštvo zaznamoval tepež, takrat eden osnovnih vzgojnih ukrepov. Ko nazadnje do podrobnosti opiše postopek izvajanja tega ukrepa, se posveti tudi morebitnemu bralčevemu pomisleku, zakaj neki se toliko posveča pretepanju. »Ne morem si pomagati. Ves čas mojega šolanja me je osupljalo spoznanje, da je učiteljem in starejšim dijakom dovoljeno, da dobesedno poškodujejo druge fante, in včasih kar precej resno.« Kakor je značilno za njegov slog, tudi to misel razvije na način, da se bralcu milo stori, toda hkrati na obraz izriše nasmeh ob opisovanju trajnega spomina, vtisnjenega na zadnjico.
Zadnja leta v internatu se je Dahl izvil iz primeža strahovlade in si zgradil sloves kot odličen športnik in fotograf. Zadišal mu je svet, zato je na materino vprašanje, kam bi raje šel po šoli, v Oxford ali Cambridge, izstrelil: »Ne, hvala.« Njegovo življenje se je nadaljevalo v slogu, ki meji na fikcijo. Zaposlil se je pri Shellu in dobil prvo službo v Mombasi, bil je pilot angleških letalskih sil (RAF) in strmoglavil v libijsko puščavo, bil je vohun, mož in oče petih otrok.
Toda to je že druga zgodba (in te je opisoval drugje, pogosto v časopisih in zgodbah za odrasle), podobno kot njegova pisateljska pot, ki se je v zgodbah iz otroštva le dotakne: »Življenje pisatelja je v primerjavi z življenjem poslovneža pravi pekel. Pisatelj se mora siliti k delu. Mora si sam določiti, kdaj bo delal, in če se sploh ne usede za svojo mizo, ga nihče ne bo ošteval.«
Kljub temu je postal najbolj priljubljen pisatelj za otroke na svetu. Njegove knjige, med katerimi slovijo zlasti Čarli in tovarna čokolade, Veliki dobrodušni velikan, Čarovnice, Matilda, Odvratne rime in Gravža, so prevedene v 58 jezikov, prodajajo se v milijonskih nakladah, po mnogih so posneli filme.
Življenje Roalda Dahla (1919–1990) odseva v vseh njegovih delih za otroke, če ne drugega v izboru tematike, ki je vselej vsaj deloma socialno obarvana in v ospredje postavlja junake, na različne načine deprivilegirane, odrinjene iz družbe, toda posebne in edinstvene. Nobena skrivnost ni, da je temo za svojo drugo knjigo Čarli in tovarna čokolade (1964) črpal iz lastnega življenja, v zbirki zgodbic Poba pa to v značilnem slogu, ob katerem dobi bralec občutek, da je spet v polju fikcije, podrobneje opiše.
Tovarna čokolade je dečkom v internatu, kjer je v otroštvu živel tudi pisatelj, v okušanje pošiljala veliko sivo kartonsko škatlo z dvanajstimi tablicami. Iz premetene poteze podjetja, ki je spretno izrabilo slast »največjih poznavalcev čokolade na svetu«, se je porodilo sanjarjenje o malem raziskovalcu v belem plašču, ki v velikem laboratoriju išče najbolj edinstveni recept na svetu. Ko je Dahl pri 35 letih iskal zgodbo za drugo knjigo za otroke, se je spomnil tistih kartonastih škatel, in niti za trenutek ni več omahoval.
Hrepenenje vsakega mulca
Hrepenenje po sladkarijah, ne glede na njihovo tisti čas slabo kakovost in vsesplošno higiensko oporečnost, je bistveno ukrojilo Dahlovo otroštvo in ga posledično iztrgalo iz družinskega gnezda. Lumparijo, ki jo je zagodel zoprni, odurni gospe Pratchet, prodajalki teh otroških predmetov poželenja, je moral plačati najprej z obilnim tepežem (prvim, a še zdaleč ne edinim), nato še s selitvijo na »pravo angleško šolo«. Zaradi nje je šel v internat, stran od družine, predvsem pa stran od matere Sofie Magdalene, ki jo je zelo spoštoval. Po očetovi smrti je sama vzgojila pet otrok, ne da bi jih kakšno leto prikrajšala za poletne počitnice na Norveškem.
Da družina ni životarila, je sicer že prej poskrbel oče Harald, Norvežan, ki ga je pot s trebuhom za kruhom zanesla v Francijo. Ker je bil iznajdljiv, mu je uspelo, a oče – ki je, kar zadeva potomce, podobno kot njegov oče začel pozno, pripoveduje Dahl – z otroki prav dolgo ni živel. Kmalu po tistem, ko je zaradi vnetja slepiča umrla njegova najljubša hči Astri, je pri 57 letih (Roald je imel takrat tri leta) za posledicami pljučnice preminil še on.
FOTO: arhiv Mladinske knjige
Snopič 600 pisem
Največ o tem, kakšen odnos je imel z materjo, povedo izseki pisem, ki ji jih je vsaj enkrat na teden pošiljal od svojega devetega leta, natančneje od prve nedelje na šoli svetega Petra v Somersetu, do njene smrti 32 let pozneje. Čeprav je znano, da otrokom v angleških internatih pred sto leti nikakor ni bilo z rožicami postlano, je materi prihranil vse grde podrobnosti – pa ne le zaradi svoje tankočutnosti, ampak tudi zato, ker je ravnatelj dečkom nenehno gledal pod prste, pod pretvezo, da skrbi za njihovo slovnično neoporečnost. Iz tega dopisovanja je nastala zajetna zbirka več kot šeststotih pisem, ki jih je poba, kakor se je podpisoval v njih, nato dobil povezane z zelenim trakom. »Veliko srečo imam, da se je nekaj takega ohranilo v moja stara leta,« piše.
Poleg pisem ter hrepenenja po sladkarijah, priboljških in domu je pisateljevo otroštvo zaznamoval tepež, takrat eden osnovnih vzgojnih ukrepov. Ko nazadnje do podrobnosti opiše postopek izvajanja tega ukrepa, se posveti tudi morebitnemu bralčevemu pomisleku, zakaj neki se toliko posveča pretepanju. »Ne morem si pomagati. Ves čas mojega šolanja me je osupljalo spoznanje, da je učiteljem in starejšim dijakom dovoljeno, da dobesedno poškodujejo druge fante, in včasih kar precej resno.« Kakor je značilno za njegov slog, tudi to misel razvije na način, da se bralcu milo stori, toda hkrati na obraz izriše nasmeh ob opisovanju trajnega spomina, vtisnjenega na zadnjico.
Muke pisateljevanja
Zadnja leta v internatu se je Dahl izvil iz primeža strahovlade in si zgradil sloves kot odličen športnik in fotograf. Zadišal mu je svet, zato je na materino vprašanje, kam bi raje šel po šoli, v Oxford ali Cambridge, izstrelil: »Ne, hvala.« Njegovo življenje se je nadaljevalo v slogu, ki meji na fikcijo. Zaposlil se je pri Shellu in dobil prvo službo v Mombasi, bil je pilot angleških letalskih sil (RAF) in strmoglavil v libijsko puščavo, bil je vohun, mož in oče petih otrok.
Toda to je že druga zgodba (in te je opisoval drugje, pogosto v časopisih in zgodbah za odrasle), podobno kot njegova pisateljska pot, ki se je v zgodbah iz otroštva le dotakne: »Življenje pisatelja je v primerjavi z življenjem poslovneža pravi pekel. Pisatelj se mora siliti k delu. Mora si sam določiti, kdaj bo delal, in če se sploh ne usede za svojo mizo, ga nihče ne bo ošteval.«
Kljub temu je postal najbolj priljubljen pisatelj za otroke na svetu. Njegove knjige, med katerimi slovijo zlasti Čarli in tovarna čokolade, Veliki dobrodušni velikan, Čarovnice, Matilda, Odvratne rime in Gravža, so prevedene v 58 jezikov, prodajajo se v milijonskih nakladah, po mnogih so posneli filme.
