Podobe v gozdu megle
Strmenje v oblake in iskanje smiselnih podob v naključnih oblikah, ki jih tvorijo premikajoče se velikanske gmote zgoščenih vodnih hlapov, je bil v mojem otroštvu eden ljubših načinov za ubijanje presežkov časa. Ker nismo le enkrat s prijatelji po kakšnem nogometu ali basketu utrujeni obležali na travi in zijali v oblake, vem, da nisem edini čudak, ki ga je zabavalo tovrstno urjenje domišljije. Morda se na podoben način zamotijo tudi današnji otroci, kaj pa vem.
Danes presežkov časa ni več, z leti se ta skrči in ga za buljenje v oblake zmanjka. Domišljijske podobe na nebu tako vse prevečkrat ostajajo prezrte. Zato imamo ljudje v resnih letih srečo, da se prej omenjene gmote zgoščenih vodnih hlapov spustijo bliže k nam in tako lahko namesto v oblake strmimo v meglo.
Hoja v hrib po zamegljenem gozdu nad domačo vasjo je tu in zdaj podobno meditativno početje, kot je bilo v otroštvu ležanje na travi in zijanje v oblake. Tisočkrat prehojena pot dobi nove dimenzije in do tedaj nevidene oblike. Tisočkrat videno podrto drevo postane srnjak, prekucnjen štor je sedeči starec, vrh sosednjega brega izgine v belini in za hip se zazdi, da sem nekje, kjer še nikoli nisem bil.
Buljenje v gosto meglo, skozi katero se ostro vidi le do potke pod nogami, preverjeno odganja vsakodnevne skrbi. Če je megla dovolj gosta, se skrbi o plačilu računov, servisa za avto in urejanja službenih zadev nenadoma zazdijo smešno banalne. Zamenjajo jih tisti hip bolj resne skrbi, ali sem sploh še na pravi poti in ali se v nepredirni belini nemara ne bom zaletel kakšni nespečni zveri v zadnjico in podobne neumnosti.
Tako kot za vsakimi oblaki pride dež, tudi na koncu pohoda skozi meglo v hrib pride vrh. Z nekaj sreče se tik pod vrhom megla razkadi in v oči zaskeli od sončnih žarkov. Zazrite se v meglo tudi vi in naj vas skoznjo ogreje sonce.
