»Potrebujem delo in komaj čakam na ponedeljek«

Je igralka in pedagoginja predšolskih skupin na baletni akademiji, vodi dramsko in glasbeno terapijo ter piše
Fotografija: »Zagotovilo v SNG Maribor, da je upokojitev zgolj formalnost in da bomo pri gledaliških projektih še sodelovali, je držalo le prvih pet let. Žal. Saj bi bila zadovoljna tudi s kakšno povsem obrobno vlogo.« Foto Tadej Regent
Odpri galerijo
»Zagotovilo v SNG Maribor, da je upokojitev zgolj formalnost in da bomo pri gledaliških projektih še sodelovali, je držalo le prvih pet let. Žal. Saj bi bila zadovoljna tudi s kakšno povsem obrobno vlogo.« Foto Tadej Regent

»V petek, ko obveznosti nimam, sem vesela, da si malo odpočijem, skozi soboto se še nekako prebijem, v nedeljo pa mi je že dolgčas, sama sebi sem odveč in komaj čakam na ponedeljek.« Tako Breda Pugelj, upokojena dramska igralka, ki ima pri 83 letih še veliko obveznosti. Kadar ne dela kot pedagoginja predšolskih skupin na baletni akademiji ali v varstveno-delovnem centru Polž, kjer vodi dramsko in glasbeno terapijo, pač piše. Založba Pivec ji je že objavila dve mladinski knjigi, na pesniškem turnirju iste založbe se je trikrat prebila do finala in enkrat do polfinala, zdaj se je lotila daljše zgodbe za odrasle. Ker pa je precej nevešča dela z računalnikom, ji besedilo velikokrat kar izgine z ekrana, in tako je že nekajkrat ostala brez daljših poglavij.
 

Igralski poklic je specifičen, večina igralcev po formalni upokojitvi v prenesenem in tudi dobesednem pomenu nekako »ostane v igri«?

Zagotovilo v SNG Maribor, da je upokojitev zgolj formalnost in da bomo pri gledaliških projektih še sodelovali, je držalo le prvih pet let. Žal. Saj bi bila zadovoljna tudi s kakšno povsem obrobno vlogo, pa čeprav bi na odru izgovorila le stavek ali dva. Spomnim se besed velikega igralca Attile Hörbigerja, ki je še v poznih letih redno sodeloval v dunajskem Burgtheatru in mu ni bilo izpod časti, da je takrat nastopil v vlogi sla, ki prinese princu Homborškemu sporočilo, čeprav je v svojem zlatem obdobju igral prav taistega princa.


Ampak ker niste samo igralka, temveč tudi prevajalka, pisateljica, plesalka, avtorica dramskih tekstov in umetnostna terapevtka, verjetno upokojitev pri vas ni bila tako ostra ločnica kot pri večini drugih?

Vedno me je zanimalo zelo veliko stvari, morda sem živela in delovala nekako preveč na široko, poleg gledališča me je vleklo predvsem h književnosti in psihiatriji. Na ljubljanski filozofski fakulteti mi je po opravljenem preizkusnem izpitu na primerjalni književnosti zelo strog profesor dr. Anton Ocvirk dejal, da me čaka na tem področju kariera. Vendar sem takrat že na akademiji študirala dramsko igro in seveda nisem niti pomislila, da bi jo zapustila, in tako se je moj študij književnosti končal. Ampak želja je ostala. Najprej sem se lotila prevajanja, za kar me je navdušil Herbert Grün. Potem ko sem za založbo Mladinska knjiga prevedla dve knjigi, me je pod svoje okrilje vzel urednik založbe Obzorja Jože Košar in sem – s kratko prekinitvijo – do ukinitve založbe vsako leto prevedla po eno knjigo, več knjig pa tudi za Pomursko založbo.


 Foto Tadej Regent
 Foto Tadej Regent

Osnova za prevajanje je znanje tujega jezika. Vaša družina prihaja iz Trsta, menda sta bila občevalna jezika pri vas doma tudi italijanščina in nemščina?

Italijansko sem govorila predvsem s svojo staro mamo, ki je umrla, ko mi je bilo dvanajst let, tako da je moja italijanščina ostala nekako na otroški stopnji, torej precej daleč od tega, da bi lahko brez težav prebirala Danteja. Kar zadeva nemščino, pa je bil Trst seveda del Avstro-Ogrske in v naši knjižnici je bilo veliko nemških knjig, tako da sem se nemščine naučila bolj z branjem kot z govorom. Po prvi svetovni vojni se je družina preselila v Slovenijo, saj je bil moj nono iz Bovca. Angleščina je prišla kasneje.


Angleščina je povezana tudi z zgodbo vašega očeta, s katerim ste imeli zelo malo stikov?

Očeta sem dejansko spoznala šele pri petindvajsetih, do tedaj sem ga le nekajkrat bežno videla, saj se je moja mama od njega ločila, ko sem bila stara pet mesecev. Ko sem imela štiri leta, mi je nona v ljubljanskem parku Tivoli pokazala nekega gospoda in rekla: Poglej, to je tvoj očka. Takrat sem bila zelo neprijazna z njim. Nona me je zaradi tega kregala, vendar se še danes, torej po skoraj osemdesetih letih, živo spominjam, da sem bila neprijazna zato, ker nisem hotela, da bi on mislil, da ga pogrešam, in bila sem zelo nesrečna, ker tega ni nihče razumel.


Kasneje ste stike vendarle navezali?

Na njegovo pobudo, predvsem pa na pobudo mačehe, torej njegove druge žene, s katero sem se zelo dobro razumela, me je povabil v New York, kjer je živel. Pred tem sem hodila na sivo klasično gimnazijo, kjer nismo imeli niti enega plesa ali izleta, gulili smo se ruščino in latinščino, kasneje staro grščino, šele nato je prišla angleščina, ki mi je bila vedno blizu. In naučila sem se je toliko, da sem se lahko v New Yorku sporazumevala, nato sem se v ta jezik poglobila, začela sem brati angleške knjige ...



Prihod iz socialistične Jugoslavije ob koncu 50. let v New York je moral biti kar doživetje?

New York se mi je zdel naravnost pravljičen in ta vtis je ostal. Tam še vedno živi moja sestra in sem jo kasneje še nekajkrat obiskala.


Kljub temu se takrat niste odločili ostati v ZDA, namesto Ljubljane pa ste izbrali Maribor?

Po dveh letih angažmaja v celjskem gledališču sem prišla v mariborsko Dramo in ji ostala zvesta do upokojitve. Ker v mladih letih nisem imela svojega družinskega gnezda, je postalo to gledališče moj drugi dom. In je po svoje še danes, čeprav sem zdaj le še zvesta in redna publika.


Po igralski karieri, v kateri se je nabralo več kot sto dvajset vlog, ste se posvetili vzgoji mladih in rehabilitaciji ljudi s posebnimi potrebami?

Ko je šel sin Jaš kot 16-letnik na študij na baletno akademijo v München, se mi je zdelo, da mu moram tudi tam še malo stati ob strani. Ker me je zelo zanimala psihoterapija na podlagi umetniških, torej plesnih, glasbenih in dramskih aktivnosti, sem se povezala s tamkajšnjo znano kliniko za dinamično psihiatrijo Menterschwaige, kjer so me navdušeno sprejeli. Vendar se redno zaposliti nisem mogla, ker mi v času, ko so se iz območja nekdanje Jugoslavije valile reke beguncev, niso izdali delovnega vizuma. Vzporedno sem naredila še diplomo na mariborski srednji zdravstveni šoli, saj me je, kot rečeno, medicina vedno zanimala.

»Zdaj pišem zase, daljši tekst, in prepričujem računalnik, naj mi spet nenadoma ne izbriše tridesetih, štiridesetih strani.« Foto Tadej Regent
»Zdaj pišem zase, daljši tekst, in prepričujem računalnik, naj mi spet nenadoma ne izbriše tridesetih, štiridesetih strani.« Foto Tadej Regent

Diplomo ste opravljali skupaj z dijakinjami?

Da, pri 58 letih sem na diplomskem izpitu vlekla listke z 18-letnicami, kar je bilo prav zabavno. Svoje izkušnje sem ponudila na mariborskem oddelku za psihiatrijo, ki je bil takrat lociran še na Pohorskem dvoru, vendar nad mojimi idejami niso bili navdušeni. Zato pa so bili toliko bolj v varstveno-delovnem centru Polž. Kar se je začelo nekoliko po naključju, je preraslo v dolgoletno uspešno sodelovanje, ki po dvaindvajsetih letih še vedno traja. To delo zahteva specifičen pristop, saj veliko varovancev z motnjami v duševnem razvoju ne zna brati in pisati, vendar je mogoče izpeljati lepe projekte, ki imajo tudi neposreden terapevtski učinek in so poleg tega pomemben element za razvijanje motorike. Pripravili smo nešteto preprostejših projektov, pa tudi priredbo dela Matiček se ženi, pa Povodnega moža, za katerega sem dopisala prvo dejanje, in seveda številne izvedbe mojih, njim prilagojenih dramskih besedil, kjer je enako kot besedilo pomembna glasba. Večina od njih je izšla pri založbi Pivec v knjižni obliki.



Napisali ste kar nekaj posebej prirejenih skladb.

Kot pridna deklica sem tudi jaz obiskovala ure klavirja in pri vajah in na predstavah še vedno tolčem po sintesajzerju.



Kot pridna deklica ste obiskovali tudi baletno šolo ...

Pino Mlakar mi je kar naravnost, brez ovinkov povedal, da nimam fizičnih predispozicij za baletno plesalko, sva pa odlično sodelovala pozneje na AGRFT. In tudi na odru sem velikokrat plesala in pela.


In sodelovali ste s svojim možem, baletnim plesalcem in koreografom Ikom Otrinom.

Od njega sem se veliko naučila in tako mi je zaupal vrtce in pripravnice na baletni šoli, ki je danes konservatorij. Pridobljeno znanje in izkušnje izkoriščam zdaj pri delu na baletni akademiji Antona Bogova, kjer sodelujem pri skupinah za najmlajše. To so predšolski otroci, stari od tri do šest let, zato je tudi tukaj potreben njim prilagojen pristop.

Kot je bil potreben na dramskih delavnicah za Mariborski oder, ki je medtem že ugasnil.
V tej zgodbi sem se znašla na prigovarjanje igralskega kolega Marjana Bačka, ki je želel ustanoviti komedijsko gledališče Komar in gledališko šolo za mlade. Najprej sem se na vse kriplje upirala, nato sem privolila, in ko se je po nekaj letih projekt iztekel, sem edina vztrajala in več kot dve desetletji vodila mladinsko dramsko skupino. Bili smo kar uspešni, skoraj redno smo bili izbrani za medpodročna srečanja, enkrat tudi za republiško, nazadnje pa sem odnehala, ker kratko malo nisem več našla teme, ki bi ustrezala mladim igralkam. Napisala sem kar nekaj dramskih besedil, ki se ukvarjajo z mladinsko tematiko v različnih okoljih, šest jih je izšlo pri Mariborski literarni družbi, sicer pa je tovrstne literature zelo malo. Priznam pa, da sem obupala tudi zaradi gore administracije in dela z računalnikom, ki ga pač zelo slabo obvladam.


Še prevajate?

Ne, založb, ki so mi priznavale kvalitetno delo, ni več, pri novih pa nisem naletela na posluh. Zdaj pišem zase, daljši tekst, in prepričujem računalnik, naj mi spet nenadoma ne izbriše tridesetih, štiridesetih strani. Po takem šoku se potem pojavi kriza, dvakrat tudi po nekaj mesecev nisem znala in zmogla nadaljevati oziroma vse skupaj začeti znova. Veste, zelo pogrešam stare dobre pisalne stroje, tam si pisal na papir, ko si končal stran, si list izvlekel in ga položil na kup. Pri računalniku pa je besedilo nekje drugje ...


V oblaku.

Ja, točno, v oblaku in potem skupaj z njim nekam odplava. No, zdaj sem se svoje štorije lotila še tretjič in upam, da bo tokrat šlo brez težav.


Je to morda oblika avtobiografije ali kronike vaše družine?

Ne, čeprav je seveda v vsakem leposlovnem delu najbrž tudi veliko avtobiografskega, vedno pri pisanju izhajamo iz sebe, iz svojih problemov in videnja sveta ter ljudi okoli nas, zato bo marsikateri lik imel nedvomno tudi kako mojo potezo ali potezo nekoga, ki mi je blizu.

 

Komentarji: