Rasizem in medijski gnus
Bolj je družba tolerantna do sovražnih izjav, glasnejše so in bolj se šopirijo iz vseh por.
Odpri galerijo
Motiv z ulice. FOTO: Jure Eržen/Delo
Rasistični eksces o iztrebljanju migrantskega plevela, ki da je po volji boga in skladno z nadvlado belega človeka, ni prvi tak izpad na straneh revije Demokracija. Je pa povod, da se kot družba resno pogovorimo o rasizmu, sovražnem govoru in nestrpnosti. Marsikomu je zastal dih ob prebiranju tega medijskega gnusa. Upravičeno, saj je težko verjeti, da je nekdo to dejansko zapisal, še bolj, da je urednik kaj takega objavil. Vsa poznejša pojasnila in izgovori, češ da naj bi šlo za gloso ali satiro, so le prozorni manevri.
Nič, prav nič v tem zapisu ni humornega ali zabavnega, še manj je najti sled kake kritike družbenega problema, kar satira povečini obravnava, zato nobeno sklicevanje na drugačno formo – ki je očitno nihče od kritičnih bralcev ni sposoben razbrati – ne zaleže. Kot beremo na družbenih omrežjih, je bralstvo zelo enotno v odzivih: gre za pritlehno, ogabno pisanje, ki, to moramo dodati, spominja na najbolj temne čase dehumanizacije človeka, na suženjstvo, na holokavst, na novodobno suženjstvo izkoriščanih in zatiranih prebivalcev globalnih periferij.
Želim si verjeti, da tak medijski zmazek ne bi mogel nastati v zreli, odgovorni družbi, ki ni strpna do nestrpnih. V družbi, ki ima jasno postavljene gabarite o sovražnem govoru in v kateri družbenega dogovora in norm o tem ni mogoče tako mimogrede zamajati.
Zato naj bo omenjena patologija izhodišče za premislek o družbi, ki sprejema retoriko rasizma, ta pa si je posledično (zlasti v zadnjih desetletjih) iz obrobnega fenomena utrl pot v samo središče političnega govora. Družba se temu pohodu ni znala, zmogla ali tudi ne hotela dovolj odločno postaviti po robu.
In tu je treba zaznati glavni problem: rasizem ni od včeraj, vtkan je v prakso izključevanja »drugih« in je pravzaprav zelo dobro udomačen v slovenski družbi. Deluje kot rasizem brez ras in je uperjen proti družbenim manjšinam, naj bodo etnične, verske, kulturne, spolne ali preprosto skupine prebivalstva, kot so begunci ali migranti. Ali kot je v praksi pogosto, gre za prekrivanje in prečenje več omenjenih dimenzij, s čimer se ranljivost naslovnikov rasizma za različne oblike izključevanja in sovražnega ravnanja še poglablja.
Rasizem ni nikakršna zastarela ideologija ali praksa, ki bi bila varno oddaljena od slovenske družbe in bi jo denimo pripisali neki ameriški realnosti. To niso zgolj zgodbe o oddaljenem policijskem nasilju in strelih nad temnopoltimi mladimi Američani. Poziv Georgea Floyda, temnopoltega fanta, ki je rotil na pomoč z obupanim »Ne morem dihati«, ima številne različice; v evropskem primeru, vključno z lokalnim slovenskim, gre najpogosteje za migranta ali begunca. In če se zdi primerjava pretirana, češ saj še ne vidimo kolena, ki grobo duši begunca in mu streže po življenju, se je treba vprašati, ali ni upravičena bojazen, da je to le vprašanje časa. In ne spreglejmo, obstaja žalostno obsežen nabor zločinov iz sovraštva v različnih evropskih državah: pogosto gre za napade na begunce, njihove družinske člane in njihove domove, gre za fizično nasilje, nadlegovanje, zastraševanje, uničevanje migrantskih domov, tudi za požiganje begunskih centrov ali hiš v osrčju Evrope.
Ključne probleme patologije rasizma, kakršen se je uveljavil v slovenskem prostoru, zaznamo vsaj okoli treh gradnikov, in sicer izredno velike strpnosti do nestrpnih, medijev, ki rasistični diskurz širijo, ter države, ki je šibko zainteresirana za preganjanje in kaznovanje sovražnosti.
Jedro celotne zgodbe o tolerantnosti do (spodbujanja) sovražnega govora v slovenski družbi je, da smo neverjetno strpni do nestrpnih. Pri tem gre za specifičen način dojemanja fenomena rasizma in za njegovo legitimizacijo v družbi, pri čemer je zaznati precejšnje pasivno sprejemanje čedalje glasnejše sovražne govorice. Bolj je družba tolerantna do nestrpnih izjav, glasnejše so te. In bolj se šopirijo iz vseh por: iz parlamenta, družabnih omrežij, ulice.
Posledično ugotavljamo, da se je tak diskurz uveljavil še zlasti po tem, ko so ga posvojile določene politične stranke. Drugi dejavnik, poleg tolerance do nestrpnosti, ki je enako pomemben za razlaganje rasizma, je njegovo zanikanje.
Argument, da slovenska družba ni rasistična, je močno prisoten pri delu političnih strank, pa tudi pri ne majhnem deležu intelektualcev in širše javnosti. Ta zamolk, nepriznavanje in posledično nespoprijemanje s problemi rasizma so precej pripomogli k njegovemu razrastu in udomačitvi. Poročila nevladnih organizacij namreč kažejo, da se ta patologija v naši družbi kar dobro počuti; zato velja prebrskati poročila Mirovnega inštituta o spremljanju nestrpnosti, analize, ki jih kontinuirano prinaša Časopis za kritiko znanosti, ali pa se za širšo kontekstualizacijo informirati pri osrednji agenciji Evropske unije na področju zavzemanja za nediskriminacijo in varovanje temeljnih človekovih pravic (FRA – Fundamental Rights Agency).
Uvodoma navedeni primer dobro ponazarja vprašanje odgovornosti medijev pri širjenju družbeno nesprejemljivih, tudi kazensko sankcioniranih idej, delovanj in ideologij. Gre za inherentno vprašanje standardov novinarskega poročanja in predvsem uredniške politike, ko se od političnega tiska pričakuje določen nivo profesionalnih in etičnih standardov, ne pa kot v nemalo primerih tabloidne medijske gnuse, ki objavljajo nesprejemljiva besedila in druge vsebine, na primer fotomontažo, ki manipulirajo s prikazovanjem migrantov. Več temnopoltih rok, ki na naslovnici tega istega časopisa grabijo po belem ženskem telesu, očitno ni dovolj razjezilo novinarjev, akademije in kritične javnosti, da bi odločneje opravili s plasiranjem produktov sovražnosti.
Medijsko poročanje na področju migracij pogosto sledi političnim sporočilom, v katerih je »drugi« v skorajda univerzalni govorici novega rasizma migrant oziroma begunec. Prepogosto je medijski govor predvsem sledenje sporočilom politik o kulturni grožnji, statistični oziroma številčni grožnji, tudi ekonomski, civilizacijski in kar je še imaginarija domnevnih tveganj, ki so jim družbe izpostavljene z migranti. Poenostavljeno reševanje kriznih situacij, na primer brezposelnosti in pomanjkanja socialne varnosti, je zelo enostavno gasiti na točki domnevnih krivcev, ki jih politika projicira na ranljivega »drugega«. Enostavni odgovori so radi slišani, politika pa jih rada priskrbi.
Četudi država preganja marsikaj in marsikoga, v današnjih časih predvsem protestnike na kolesih, peš ali celo v avtomobilih, je pri preganjanju sovražnega govora veliko manj zagnana.
»Menda ni tako hudo«, »Malo se hecajo …«, »Saj v resnici ne mislijo, da je koga treba ustreliti …«. No, zdaj smo pa res lahko potolaženi. Rasisti ne mislijo resno, samo malo se šopirijo. Neki vaški fantje se združujejo, patruljirajo ob meji, razglašajo lov na ljudi, ki prečkajo mejo …, malo jim je dolgčas in se po svoje gredo domoljube. Neki minister je nekoč celo izjavil, da bi jih kar k vojski štel.
Dober dan, moja država, na tvoja vrata trkam. Glasno!
Jasno je, da nihče ne ve in ne more vedeti, kje je meja takega delovanja in kaj če bo prestopljena. Zato je edina in nujna opcija delujoča država, ki sovražno delovanje jemlje resno, ga presoja, preganja in skladno z zakonodajo sankcionira. Ker je to edina pot, ki ščiti pravice vseh in zatorej edina varna za vse, jo glasno poudarjam in ne sprejemam nobene druge.
Sociološke analize ugotavljajo, da delovanje nevladnih organizacij, ki prepoznavajo sovražni govor ali sovražno delovanje ter v veliki meri izvajajo ozaveščanje družbe, ostaja brez ustreznega epiloga. Tako opozorila o nedopustnosti sovražnosti, pa tudi kazenske ovadbe, ostajajo v nekakšni praznini, brez jasnega sporočila: Ne, to ni dopustno, sovražni govor, rasistični ekscesi so preganjani in kaznovani.
Nedvomno potrebujemo veliko bolj jasen, dosleden in najbrž tudi strožji družbeni dogovor o družbeno odklonskih idejah in delovanju, kakršna sta rasizem in sovražni govor. Bomo ščuvanje k sovražnosti dopustili? Zakaj ne reagiramo? Filozof Boris Vezjak je vložil kazensko ovadbo zaradi uvodoma omenjenega pisanja. A ni dovolj le držati pesti, da bi se tokrat zares zgodil temeljit premik. Vemo pa, da je še kako potreben epilog, ki jim doslej v slovenski družbi nismo bili pogosto priča. Priložnost je, tako se zdi, prava in kazalo bi jo pograbiti.
Dve diametralno nasprotni sporočili sta bili sporočeni v medijih v zadnjem času. Demokracija pravi: migrante iztrebiti kot plevel. Papež pa pravi: migranti ne ogrožajo krščanstva. Zato se sprašujem, ali bo tak rasizem, v službi določenih političnih strank in njihovih medijskih podaljškov, kaj kmalu razglasil zlohotnega papeža za rasista?
***
Dr. Simona Zavratnik je sociologinja na Fakulteti za družbene vede.
Nič, prav nič v tem zapisu ni humornega ali zabavnega, še manj je najti sled kake kritike družbenega problema, kar satira povečini obravnava, zato nobeno sklicevanje na drugačno formo – ki je očitno nihče od kritičnih bralcev ni sposoben razbrati – ne zaleže. Kot beremo na družbenih omrežjih, je bralstvo zelo enotno v odzivih: gre za pritlehno, ogabno pisanje, ki, to moramo dodati, spominja na najbolj temne čase dehumanizacije človeka, na suženjstvo, na holokavst, na novodobno suženjstvo izkoriščanih in zatiranih prebivalcev globalnih periferij.
Patologija rasistične retorike
Želim si verjeti, da tak medijski zmazek ne bi mogel nastati v zreli, odgovorni družbi, ki ni strpna do nestrpnih. V družbi, ki ima jasno postavljene gabarite o sovražnem govoru in v kateri družbenega dogovora in norm o tem ni mogoče tako mimogrede zamajati.
Rasizem ni nikakršna zastarela ideologija ali praksa, ki bi bila varno oddaljena od slovenske družbe in bi jo denimo pripisali neki ameriški realnosti.
Zato naj bo omenjena patologija izhodišče za premislek o družbi, ki sprejema retoriko rasizma, ta pa si je posledično (zlasti v zadnjih desetletjih) iz obrobnega fenomena utrl pot v samo središče političnega govora. Družba se temu pohodu ni znala, zmogla ali tudi ne hotela dovolj odločno postaviti po robu.
In tu je treba zaznati glavni problem: rasizem ni od včeraj, vtkan je v prakso izključevanja »drugih« in je pravzaprav zelo dobro udomačen v slovenski družbi. Deluje kot rasizem brez ras in je uperjen proti družbenim manjšinam, naj bodo etnične, verske, kulturne, spolne ali preprosto skupine prebivalstva, kot so begunci ali migranti. Ali kot je v praksi pogosto, gre za prekrivanje in prečenje več omenjenih dimenzij, s čimer se ranljivost naslovnikov rasizma za različne oblike izključevanja in sovražnega ravnanja še poglablja.
Rasizem ni nikakršna zastarela ideologija ali praksa, ki bi bila varno oddaljena od slovenske družbe in bi jo denimo pripisali neki ameriški realnosti. To niso zgolj zgodbe o oddaljenem policijskem nasilju in strelih nad temnopoltimi mladimi Američani. Poziv Georgea Floyda, temnopoltega fanta, ki je rotil na pomoč z obupanim »Ne morem dihati«, ima številne različice; v evropskem primeru, vključno z lokalnim slovenskim, gre najpogosteje za migranta ali begunca. In če se zdi primerjava pretirana, češ saj še ne vidimo kolena, ki grobo duši begunca in mu streže po življenju, se je treba vprašati, ali ni upravičena bojazen, da je to le vprašanje časa. In ne spreglejmo, obstaja žalostno obsežen nabor zločinov iz sovraštva v različnih evropskih državah: pogosto gre za napade na begunce, njihove družinske člane in njihove domove, gre za fizično nasilje, nadlegovanje, zastraševanje, uničevanje migrantskih domov, tudi za požiganje begunskih centrov ali hiš v osrčju Evrope.
Ključne probleme patologije rasizma, kakršen se je uveljavil v slovenskem prostoru, zaznamo vsaj okoli treh gradnikov, in sicer izredno velike strpnosti do nestrpnih, medijev, ki rasistični diskurz širijo, ter države, ki je šibko zainteresirana za preganjanje in kaznovanje sovražnosti.
Strpni do nestrpnih
Jedro celotne zgodbe o tolerantnosti do (spodbujanja) sovražnega govora v slovenski družbi je, da smo neverjetno strpni do nestrpnih. Pri tem gre za specifičen način dojemanja fenomena rasizma in za njegovo legitimizacijo v družbi, pri čemer je zaznati precejšnje pasivno sprejemanje čedalje glasnejše sovražne govorice. Bolj je družba tolerantna do nestrpnih izjav, glasnejše so te. In bolj se šopirijo iz vseh por: iz parlamenta, družabnih omrežij, ulice.
Zamolk, nepriznavanje in posledično nespoprijemanje s problemi rasizma so precej pripomogli k njegovemu razrastu in udomačitvi.
Posledično ugotavljamo, da se je tak diskurz uveljavil še zlasti po tem, ko so ga posvojile določene politične stranke. Drugi dejavnik, poleg tolerance do nestrpnosti, ki je enako pomemben za razlaganje rasizma, je njegovo zanikanje.
Argument, da slovenska družba ni rasistična, je močno prisoten pri delu političnih strank, pa tudi pri ne majhnem deležu intelektualcev in širše javnosti. Ta zamolk, nepriznavanje in posledično nespoprijemanje s problemi rasizma so precej pripomogli k njegovemu razrastu in udomačitvi. Poročila nevladnih organizacij namreč kažejo, da se ta patologija v naši družbi kar dobro počuti; zato velja prebrskati poročila Mirovnega inštituta o spremljanju nestrpnosti, analize, ki jih kontinuirano prinaša Časopis za kritiko znanosti, ali pa se za širšo kontekstualizacijo informirati pri osrednji agenciji Evropske unije na področju zavzemanja za nediskriminacijo in varovanje temeljnih človekovih pravic (FRA – Fundamental Rights Agency).
Mediji, ki širijo rasistično patologijo
Uvodoma navedeni primer dobro ponazarja vprašanje odgovornosti medijev pri širjenju družbeno nesprejemljivih, tudi kazensko sankcioniranih idej, delovanj in ideologij. Gre za inherentno vprašanje standardov novinarskega poročanja in predvsem uredniške politike, ko se od političnega tiska pričakuje določen nivo profesionalnih in etičnih standardov, ne pa kot v nemalo primerih tabloidne medijske gnuse, ki objavljajo nesprejemljiva besedila in druge vsebine, na primer fotomontažo, ki manipulirajo s prikazovanjem migrantov. Več temnopoltih rok, ki na naslovnici tega istega časopisa grabijo po belem ženskem telesu, očitno ni dovolj razjezilo novinarjev, akademije in kritične javnosti, da bi odločneje opravili s plasiranjem produktov sovražnosti.
Sociološke analize ugotavljajo, da delovanje nevladnih organizacij, ki prepoznavajo sovražni govor ali sovražno delovanje ter v veliki meri izvajajo ozaveščanje družbe, ostaja brez ustreznega epiloga.
Medijsko poročanje na področju migracij pogosto sledi političnim sporočilom, v katerih je »drugi« v skorajda univerzalni govorici novega rasizma migrant oziroma begunec. Prepogosto je medijski govor predvsem sledenje sporočilom politik o kulturni grožnji, statistični oziroma številčni grožnji, tudi ekonomski, civilizacijski in kar je še imaginarija domnevnih tveganj, ki so jim družbe izpostavljene z migranti. Poenostavljeno reševanje kriznih situacij, na primer brezposelnosti in pomanjkanja socialne varnosti, je zelo enostavno gasiti na točki domnevnih krivcev, ki jih politika projicira na ranljivega »drugega«. Enostavni odgovori so radi slišani, politika pa jih rada priskrbi.
Nepreganjanje sovražnega govora
Četudi država preganja marsikaj in marsikoga, v današnjih časih predvsem protestnike na kolesih, peš ali celo v avtomobilih, je pri preganjanju sovražnega govora veliko manj zagnana.
»Menda ni tako hudo«, »Malo se hecajo …«, »Saj v resnici ne mislijo, da je koga treba ustreliti …«. No, zdaj smo pa res lahko potolaženi. Rasisti ne mislijo resno, samo malo se šopirijo. Neki vaški fantje se združujejo, patruljirajo ob meji, razglašajo lov na ljudi, ki prečkajo mejo …, malo jim je dolgčas in se po svoje gredo domoljube. Neki minister je nekoč celo izjavil, da bi jih kar k vojski štel.
Dober dan, moja država, na tvoja vrata trkam. Glasno!
Jasno je, da nihče ne ve in ne more vedeti, kje je meja takega delovanja in kaj če bo prestopljena. Zato je edina in nujna opcija delujoča država, ki sovražno delovanje jemlje resno, ga presoja, preganja in skladno z zakonodajo sankcionira. Ker je to edina pot, ki ščiti pravice vseh in zatorej edina varna za vse, jo glasno poudarjam in ne sprejemam nobene druge.
Sociološke analize ugotavljajo, da delovanje nevladnih organizacij, ki prepoznavajo sovražni govor ali sovražno delovanje ter v veliki meri izvajajo ozaveščanje družbe, ostaja brez ustreznega epiloga. Tako opozorila o nedopustnosti sovražnosti, pa tudi kazenske ovadbe, ostajajo v nekakšni praznini, brez jasnega sporočila: Ne, to ni dopustno, sovražni govor, rasistični ekscesi so preganjani in kaznovani.
Nov družbeni dogovor: ne rasizmu
Nedvomno potrebujemo veliko bolj jasen, dosleden in najbrž tudi strožji družbeni dogovor o družbeno odklonskih idejah in delovanju, kakršna sta rasizem in sovražni govor. Bomo ščuvanje k sovražnosti dopustili? Zakaj ne reagiramo? Filozof Boris Vezjak je vložil kazensko ovadbo zaradi uvodoma omenjenega pisanja. A ni dovolj le držati pesti, da bi se tokrat zares zgodil temeljit premik. Vemo pa, da je še kako potreben epilog, ki jim doslej v slovenski družbi nismo bili pogosto priča. Priložnost je, tako se zdi, prava in kazalo bi jo pograbiti.
Dve diametralno nasprotni sporočili sta bili sporočeni v medijih v zadnjem času. Demokracija pravi: migrante iztrebiti kot plevel. Papež pa pravi: migranti ne ogrožajo krščanstva. Zato se sprašujem, ali bo tak rasizem, v službi določenih političnih strank in njihovih medijskih podaljškov, kaj kmalu razglasil zlohotnega papeža za rasista?
***
Dr. Simona Zavratnik je sociologinja na Fakulteti za družbene vede.
