Tja, kjer ni snega
Kolesarstvo ni zimski šport. To je dejstvo. Vendar v zraku razen snežink visi tudi možnost, da podana teza ne drži. Še posebno če se spomnimo, da živimo v Sloveniji. »Matkurja« ima svoj popek na jugu in tam le redko vidijo sneg. Drži, da so ga, če že pobeli obalo, veseli tako kot žičničarji, vendar se to res redko zgodi. Slovenska obala je zimska kolesarska oaza. Ni velika, je pa čisto drugačna od... Da, kar je za smučarje lepi beli snegec, je za kolesarje zgolj belo blato...
Za specialkarje je prekratka in preozka, zato jo ti besni kolesarji združujejo s sosedsko Istro. Za gorske kolesarj, pa je naše Primorje pozimi druga beseda za paradiž. Ne pretiravam, marsikje smo že iskali ture in vedno znova smo ugotavljali, da se nima smisla kje drugje voziti, če je pa pri nas tako lepo, tako blizu, tako poceni in tako domače. Domače, ja, in to predvsem duši in denarnici.
»Danes boš z menoj v paradižu.«
V italijanskem raju Dolomitov stane pivo sedem evrov, pri nas pa zgolj dva, malica tam stane osemnajst, pri nas pa štiri na osebo. Paradiž ali raj je stanje popolnega užitka ali kar blaženosti. Ko smo se s prijatelji nazadnje odpravili po naši legendarni A1, smo imeli slabo vest, ker smo si kot zapriseženi kolesarji večkrat soglasno obljubili, da se naš avto z nami vred ne bo nikoli vozil po avtocesti. Veste, avtoceste so za amaterje, nestrpneže in nevedneže. Prijatelj za volanom je med debato o paradižu, njegovem izvoru in pomenu citiral Jezusa, ki je na križu rekel skesanemu razbojniku: »Resnično, povem ti: danes boš z menoj v paradižu.« Citat iz Evangelija po Luku. Drugi trije v avtomobilu smo verjeli šoferju, vendar smo debato raje spreobrnili iz Evangelija v zadnjo številko Poleta, v kateri so opisane vse prednosti ABP-ja pri najnovejšem Treku. Šofer, ki še vedno vozi »klunkerja«, je najprej zahteval razlago kratice ABP, nato se je že zanimal, koliko bi ga stalo povprečno kolo, za katero bi se lahko reklo, da spada v tekoče stoletje. Moška debata ni zajemala žensk, samo 120- in 130-milimetrske hode in razlage kratic OCLV, ICR, BSD in …
Tja, kjer ni hup in avtomobilov
Slovenska Istra, torej zimski kolesarski paradiž, ponuja vse, kar notranjost dežele zdaj ne. Opis poti, ki jo uredništvo Poleta močno priporoča, je skoraj nemogoč...
Pa vendar včasih besede povedo veliko več kakor »gpx-trek«.
Izhodiščna pot je parkirišče pri Emoncu v Kopru na Vanganelski ulici. Vključite svoje sledilce in sledite Bošamarinu in Grinjanu po razgledih. Res je, da je klanec, da ga vikaš, in povrhu še asfaltiran, vendar dobro dene za hitro ogrevanje telesa. Ne oblecite se preveč, ker boste zakuhali že po dveh, treh kilometrih. In potem Šmarje in končno brezpotje, to je tam, kjer ni avtomobilov in ni avtomobilskih hup. Tam so samo borovci in pogled na morje, Koper imate na dlani, in če izberete sončen dan, boste v trenutku pozabili na zimo, lopate za kidanje, zasnežena parkirišča, radiatorje in razprodaje. Pozabili boste na vse tegobe, le užitek se bo naselil pod čelado.
Iz Šmarja se usmerite proti in čez Pomjan, torej čez sam vrh naše Istre. Od Pomjana do idiličnih Diličev ni daleč, je pa lepo. Naslednja vas so Babiči. Če boste šele tu ugotovili, da nimate s sabo fotoaparata, potem vam je ta notranjska zima zares pustila sledi. Marezige so nam vse znane, vendar to ni naš cilj. Prvi postanek priporočamo v Svetem Antonu, kjer je ob spomeniku žrtvam fašističnega terorja z rdečo zvezdo na vrhu točka, s katere se vidi vse, kar smo prišli pogledat. Čez Klanec in Šuštete boste šli z lahkoto.
Čez Pečke tudi gre
Da. Prav ste prebrali, ne bodite nesramni z mislimi. Večkrat ko se boste ustavili, bolj boste uživali. Ne pozabite, sprostite se, na kolesarskem izletu ste! To ni trening. Trenirali boste, ko bo malce več kilometrov v nogah, ko boste dobro spoznali naše Primorje in če boste imeli razlog in voljo za trening. Za tak izlet pa ima vsak kolesar že vgrajene razloge in voljo.
Vse se konča pri pršutu in teranu
Od Pečk prek Dekanov do Kopra, do Emonca, in stop. Razjahamo kolesa, občutke pa strnemo nekje na toplem ob kaminu, pršutu, siru in vinu, tako kot se spodobi za uživače. Skupna dolžina poti je 28 kilometrov, vendar smo porabili skoraj štiri ure vožnje! To pomeni, da je precej klančin in precej enoslednic, nekaj štamfanja in nekaj prečkanja nederočih voda. Višincev je skoraj sedemsto metrov, vendar jih večino premagate v prvi tretjini.
Kolesarju dajo sapo primorski zrak, vasice, razgledi na morje, dobra druščina in vedenje, da boste dan končali ob pršutu in vinu. Ko boste prevozili to pot, si boste zaželeli, da bi jo ponovili ali poiskali novo. Veliko jih je in težko bi se odločil, katera je najlepša. Vem le toliko, da vem, da telesu zelo godi pripeti kolo na avto in se zapeljati na obalo. Čar tega je prehod iz notranjske zime v območje, kjer je vse drugače, vse domače.
