Stare hiše in njihove skrivnosti

Da imajo stare hiše svojevrsten čar, dokazuje že najpogumnejša Zemljanka, ki je še s policajema opravila kot Martin Krpan s svojo kobilico. Pika Nogavička zagotovo ne bi bila tako imenitna dama, če ne bi živela v vili Čira Čara.

Ali pa ... Se spominjate pravljice Ele Peroci o stari hiši številka 3? Zanjo so na mestni upravi odločili, da jo morajo podreti, pa so jo delavci večkrat zmedeno iskali, na koncu pa ugotovili, da te vile vendarle ne morejo podreti, saj je najlepša v ulici! Staro in zapuščeno so odkrili sosednji otroci, ji s čiščenjem in kopico rož povrnili življenje in pretentali celo tiste, ki so ji stregli po življenju.

Profesorica Fakultete za arhitekturo dr. Živa Deu, ki ve skoraj za vsako omembe vredno staro in oživljeno hišo v Sloveniji, iz rokava strese še eno zanimivo zgodbo o Schweigerjevi hiši na Starem trgu 11a v Ljubljani, kjer je živela tudi znana pesnica Lily Novy. »Že od otroških let je gojila strašen strah pred ogromno vežo, ki povezuje cesto z notranjim dvoriščem, in ta mogočna in obokana veža je bila zvečer najbrž res temačna. Za še več skrivnostnosti pa je poskrbel kip moža nad vhodnim portalom, ki drži prst na ustih. Malo Lily je mama poučila, da tako z molkom straži družinske skrivnosti, tiste, ki ne smejo uiti iz hiše,« je razkrila sogovornica. Da bi hišo in (njene skrivnosti) ohranila pri življenju, je tudi pesnica vložila kar nekaj naporov v njeno vzdrževanje, med drugim je v pritličju odprla prodajalno mleka.

Poleg Schweigerjeve hiše je Živo Deu očaralo še nekaj drugih hiš, začenši s tisto, v kateri živi, saj v njej vlada nadvse prijetno bivalno ozračje, s katerim se ponaša tudi stara klasicistična stavba fakultete za arhitekturo, kamor hodi v službo. Je naključje, da so najbolj imenitni kabineti pedagogov prav v starem delu, in ne v prizidku iz 80. let prejšnjega stoletja?

»Prekrasna hiša, ki je preplet arhitekture z zgodbo, je tudi hiša Ivane Kobilica na Ribjem trgu v Ljubljani. V Mariboru, denimo, so me navdušile vse vile v četrti pod Piramido in Kalvarijo, ki so jo načrtovali tako arhitekti in gradbeniki, in ti predeli so v primerjavi z ljubljansko Rožno dolino in Kodeljevim še vedno dobro ohranjeni. Med podeželskimi hišami so mi posebej ljube cimprača oziroma lesena hiša slikarja Janeza Vidica, ki ji je vdahnil tudi osebno noto s slikarskim okrasjem posameznih stavbnih členov, in kar nekaj kraških ... Bi me pa zlahka očaral tudi kak zapuščen grad,« je v smehu dodala arhitektka.

In zakaj so stare mestne in podeželske hiše v resnici dragocene? »Ker imajo umetnostnozgodovinsko vrednost, saj so po načrtih tudi znanih arhitektov in z obrtniškim znanjem priznanih mojstrov priče svojega časa in takratnega arhitekturnega sloga. Poleg spominov prebivalcev pa nosijo tudi zgodovinski spomin o pomembnih osebnostih in s tem tudi narodov spomin,« je pojasnila sogovornica. Najpomembnejše so razglašene za arhitekturno dediščino in označene s kvadratno tablico z belo modro oznako, s kakršno se ponaša skoraj vsaka druga stavba v Stari Ljubljani.

Zanimivo pa je, da se je zaradi velike želje po napredku in spremembah po drugi svetovni vojni tako v mestih kot podeželju zakoreninilo prepričanje, da je imenitneje živeti v novi hiši in da v starih živijo reveži. »Vsi so si želeli bivati v novih soseskah, stolpnicah in enodružinskih hišah, le redki v Stari Ljubljani. Vrednota novega se je tako močno ukoreninila, da je še danes marsikateri podeželan v očeh sovaščanov neumen, ker se raje loti obnove stare kot gradnje nove hiše,« spomni sogovornica.

A v starih hišah je ponavadi bolj zdravo živeti, saj so večinoma izdelane iz okolju prijaznih materialov, obnova je tudi bolj trajnostna odločitev. Arhitektura, ki smo jo v preteklosti razvili v našem prostoru, pa poleg tega kaže tudi našo kulturo, ki smo jo kot narodovo posebnost dolžni spoštovati in ohranjati. Slednje je tudi mednarodna zaveza.

Francoski romantični pesnik Victor Hugo je zapisal: »Dve stvari sta v vsaki zgradbi: njena uporaba in njena lepota; uporaba pripada lastniku, lepota pa vsemu svetu, zato lastnik z nepravilnim vzdrževanjem in uničevanjem prekoračuje svoje pravice!« Lastniki tako z nestrokovnimi posegi v staro stavbno tkivo, kot so različni prizidki ali spremembe okenskih in vratnih odprtin, s katerimi se briše izvirna lepota arhitekture, presegajo meje svoje uporabe in tega se pogosto ne zavedajo, še opominja dr. Živa Deu, ki tudi o takšnih lahko natrosi kar nekaj zgodb.