Tiskane izdaje
Prejšnji teden so na tradicionalnem Otroškem festivalu gledaliških sanj, ki ga za mlade gledališke ustvarjalce in ljubitelje te umetniške zvrsti organizira Pionirski dom, gledališkega sanjka za najboljšo predstavo na 3. triadi prejeli igralci Male gledališke šole pri gledališču Toneta Čufarja Jesenice.
Žirijo in občinstvo so očarali s predstavo Škrat Kuzma dobi nagrado.
Malce treme, želja po ustvarjanju, vztrajnost in žar v otroških očeh so recept za prave mlade gledališke skupine, ki so že enajstič soustvarile Otroški festival gledaliških sanj.
Tudi letos je sledil svojemu vodilu, da številnim mladim omogoči zaživeti svoje sanje po igri in predstavitvi v soju reflektorjev in pred številnimi mladimi gledalci. V osmih dneh si je 44 predstav osnovnošolskih gledaliških skupin ogledalo več kot 8700 obiskovalcev. Dve skupini sta prišli iz tujine. Nastopilo je 640 mladih igralcev pod mentorstvom 96 mentorjev.
Nagrade v štirih kategorijah bodo prejeli otroci iz Jesenic, Brežic, Logatca in Notranjih goric. Žirija pa je podelila tudi posebno nagrado za najboljšo avtorsko predstavo in 13 nagrad za perspektivne mlade igralce.
Verjamemo, da so se nominiranci za nagrade, ki jih je prepoznala strokovna žirija v sestavi predsednika Rajka Stuparja, ki je akademski igralec, režiser in gledališki pedagog, Vesne Andjelković, diplomirane igralke, in Staše Bračić, študentke dramaturgije na AGRFT, počutili kot holywoodske zvezde, ko so čakali na razglasitev najboljših. Tudi igralci Male gledališke šole pri gledališču Toneta Čufarja.
Z Jesenic so se v Ljubljano pripeljali Rebeka Egart, Manca Bertoncelj, Gašper Klinar, Ana Hlede, Nejc Torkar, Matic Toman, Tinkara Torkar, Iris Hatić in Hana Klincov skupaj z mentoricama Niko Brgant in Katjo Stušek. Pa ne po nagrado. Prišli so si ogledat, kako so škrata Kuzmo odigrali njihovi profesionalni kolegi iz Slovenskega mladinskega gledališča. In poglej zlomka – domov so odnesli svojega sanjka.
»Ful smo veseli in navdušeni. Nismo pričakovali sanjka. Saj smo že bili na tekmovanjih, ampak to je naša prva večja nagrada. To je super,« je zažgolela Manca, Nejc pa jo je dopolnil: »Ja, ampak to je šele začetek. Imam občutek, da nam je zdaj krenilo in največji uspehi so še pred nami.«
Za škrata Kuzmo sta se odločili mentorici.
»Zelo nam pomagata. Prav oni dve sta nas popeljali v vse gledališke skrivnosti. Brez njiju danes te nagrade ne bi držali v rokah,« je zagotovila Ana.
»Veliko nastopamo. Kuzmo pa smo študireli celo preteklo leto,« je povedala Manca, Ana pa: »Najprej smo dobili besedilo in ga na prvih vajah le brali. Potem smo vadili na odru, v različnih vlogah. Šele potem, ko smo ugotovili, komu kakšna najbolje pristoji, smo jih določili. Kakšna dva meseca pred premiero pa smo že dobili tudi kostume,« se je vključila Rebeka, Gašper, ki v predstavi igra Kuharskega škrata pa je povedal: »Zelo sem bil vesel, ko sem prvič oblekel kostum. Takoj mi je bil všeč.« Manca je dodala: »Bolj zares gre, ko si enkrat v kostumu.«
Neuko sem jih vprašala, ali prihajajo z iste osnovne šole. »Ne,« so me zavrnili vsi hkrati, »mi igramo v gledališču.« Ups, se opravičujem: »Seveda, vi ste pravi igralci.«
Povedali so mi, da prihajajo iz različnih šol in da najmlajši član gledališkega ansambla Male šole hodijo v peti razred, najstareši pa v devetega. »Dve leti trdega dela je že za njimi in zelo sem ponosna nanje,« je poudarila mentorica Nika Brgant, »gledališče je ena od poglavitnih stvari, kjer se otroci naučijo govoriti, si gradijo samozavest, delovati individualno in v skupini. Prepričana sem, da je to zelo pomembna šola za življenje.« Matic je povedal: »Jaz prej nisem bil pretirano zgovoren. Odkar pa hodim v gledališko šolo, je vse drugače.« Soigralci se ob tem priznanju navihano muzali.
Gašper in Nejc sta zatrdila, da bosta v življenju gotovo profesionalno počela kaj takega, kar bo povezano z gledališčem in igro. Tudi Manca in Ana sta odločno povedali: »Midve hočeva biti igralki.«
Matic pa je rekel: »Tudi jaz sem sprva mislil, da bom igralec, vendar sem se odločil, da bom to počel bolj za zabavo, v prostem času. Raje se bom s tem ukvarjal v amaterskem gledališču.« Gašper še niha pri odločitvi med amaterskim in profesionalnim, Rebeka bi bila rada učiteljica, Iris veterinarka.
V kateri poklic jih bo zanesla pot, bo pokazal čas. Dejstvo je da jih je prejšnji teden pripeljala v Ljubljano in, da so se jim na Otroškem festivalu gledaliških sanj te dejansko uresničile.
Predsednik strokovne žirije, Rajko Stupar, je o mladih Jeseničanih povedal: »Tale škrat je res dobra predstava. Moram reči, da nimam nobene ideje, kaj bi jim sploh lahko svetoval, da bi bili še boljši. Gledalcu dajejo občutek celovitosti in ubranosti z resnično visoko, skoraj profesionalno ravnjo igre. Med mladimi igralci je prava redkost, da se tako dobro počutijo na odru. To je krasno. Velik užitek jih je gledati in za to jim iskreno čestitam. S predstavo so odprli festival in nehote postavili visoka merila tudi za druge otroške skupine. V njihovi kategoriji jih ni mogla nobena preseči. Z njimi je sodelovala vrsta mentorjev. Poleg režiserja tudi likovnik, glasbenik, kostumograf. Le takšno gledališko delo danes rojeva sadove. Tudi osnovna šola bi svojo vzgojno funkcijo najlepše izpolnila prek gledališča, kajti prek igre se otroška duša za življenje preizkuša.«
Povedal je še, da so zmagovalci letošnjega Otroškega festivala gledaliških sanj prav vsi nastopajoči, saj je bil njegov osnovni namen mladostnikom omogočiti enkratno gledališko doživetje in občutenje pravega in pristnega gledališkega duha.
