Kmetovanje po resnici

Marko Zabukovec ne more, da ne bi povedal po resnici. Tako se je na neki način začela tudi njegova pot ekološkega kmeta. Ko je pred leti kot traktorist v veliki kmetijski zadrugi s težko kemijo škropil fižol, se je vprašal: »Ali to res delamo prav?« To je vprašal tudi, ko se je po enem tednu vrnil z bolniške, saj je zastrupil še sebe. Fižol je bil že ves obran. Niso bili veseli njegovih vprašanj, pravi. Odločil se je, da tega ne bo delal.

Ekološka kmetija Zabukovec leži na obronkih nizkega brežička, na robu vasice Gabrijele, ki se dviguje nad Mirensko dolino. Prvi pride obiskovalce pozdravit ogromen ovčars kuvaš. Da sporoči, s kakšnim tipom kmetovanja se ukvarjajo. Za primer, če bi kdo zgrešil ličen znak pred hišo, ki kaže, da je bila pri hiši prva ekološka živinoreja.

Marko Zabukovec je vodja skupine kmetov, ki se ukvarjajo z vzrejo ekološ­kega mesa za ta konec Slovenije. Artikuliran sogovornik je. Njegova pripoved je jasna, angažirana in premišljena, pa tudi priljudna, ko se loti predstavitve svoje kmetije. Stojimo pred ograjenim pašnikom, kjer lepo rejena in čista živina do kolen brede po visoki, sočni travi, pognojeni z ničimer drugim kakor dežjem in kravjeki. In to je tudi vse, kar jedo: tudi pozimi samo domačo krmo.

Glavni je zalit bik pasme limuzin, ki ima tudi v Sloveniji že kar precej hvalež­nih odjemalcev, saj se njihova konstitucija zdi naravnost športna: ne vitka, ampak ravno prav mišičasta. V čredi je nekaj krav pasem charolais, nekaj domače sivo-rjave pasme. Nič hudega jim ni; spokojno hrustajo in prežvekujejo in poskrbijo celo za to, da si lahko ogledamo dvorjenje, redek prizor. Ena od krav nežno drgne edinega moškega med njimi z gobcem pod brado. Bik vidno uživa. Danes sta nerazdružljiva, pove Marko Zabukovec. V njegovi čredi gre vse razmnoževanje po naravni poti in tisti večer je gotovo poskrbel za novega telička.

Pet stebrov gospodarstva

V veliki štali, izpraznjeni, ker so krave na paši skoraj 200 dni na leto ali več, če so temperature primerne, so prostor dobili prašički. Šestnajsterica jih je in so letošnja pridobitev kmetije. Prehran­jujejo se z mešanico krmne detelje in žit, približno pol-pol. Marko Zabukovec opozori na posebnosti te živali: čeprav imajo pol ograde pokrite in v senci, so radi na soncu, tako da ima marsikateri še bolj kot sicer rožnato in celo olupljeno zadnjico. Njihov lastnik doda, da jim mora nujno zgraditi blatno kopel, kajti pujse zaradi načina prehranjevanja kar razganja od energije in morajo tolsta teleščka zato hladiti v blatu, pojasnjuje.

Na drugi strani štale zagledamo nenavadno konstrukcijo: premični kokoš­njak. Za zdaj je to le kovinsko ogrodje za manjšo hišo z ločenimi gnezdišči, ki jo bo Marko Zabukovec vozil po pašnikih, da se bodo kokoši lahko prosto pasle. Misli, da o kurah, naslednjem poslovnem koraku, še nekoliko premalo ve, ampak kolikor pa ve, pravi, da bo gojil štajerke, zaradi česar se prereka s svojim sinom, ki mu svetuje pasmo leghorn. »Pogovarjava se mlad in star gospodar. Mladi reče, kaj ti ni jasno, ne znaš računati? Leghorn da 250 jajc, štajerka 180. Odgovori stari: se spomniš, koliko sem dal za veterinarja, ko je bilo kaj narobe? Štajerka ga ne potrebuje, je bolj odporna, ker je avtohtona.«

Vmes si ogledamo še razsekovalnico, kjer sami pripravijo meso za stranke. Tako iztržijo več kot s prodajo žive živali. In zakaj bi to puščali mesarjem, se je vprašal Marko Zabukovec in opravil še ta tečaj. Zdaj prodaja pakete. Primer desetkilskega govejega paketa: 4 kg in pol mesa stegna in plečeta, 0,9 kg mesnatih kosti, 1,8 kg kareja, 1,5 kg vratu in podplečja. Kot razliko do 10 kg dodajo rebra in prsi, po želji lahko nekaj mesa zmeljejo ali naredijo kocke. Po dogovoru je mogoče naročiti tudi posamezne kose mesa.

Četrti in peti del tega ekološkega gospodarstva so žita in ekološko sadje: pridelujejo piro, kamut, letos imajo koruzo trdinko, ob najboljših letih je pridelka na približno dveh hektarih za kakih pet ton. Sadje pa je nekoliko ob robu. Gre za to, da pametno porabijo tisto, kar zraste na kakih sto starih drevesih, ki rastejo po travnikih in pašnikih. »Da zaokrožimo kmetijo, nam bodo potem, ko bomo dobili kure, manjkale samo še čebele,« pravi premišljeno gospodar.

Dvomi in neodvisnost

Zaokrožitev in neodvisnost je namreč bistvo njegovega gospodarjenja. V letih, ko je bil še v drugih službah, se je nagledal drugačnih modelov in ti so ga odbijali. Kot traktorist je zastrupljal s kemijo zelenjavo, ki je šla potem po enem tednu med potrošnike. Kot kmetijski pospeševalec se je soočal z odgovornostjo, ki jo prinaša (ne)znanje; še zdaj se muči z dvomi, ali je komu kdaj, brez lastne krivde, napačno svetoval. »Včasih sem kar jezen, kako malo sem vedel in kako sem potem ljudi učil o stvareh, ki jih sam nisem sam dal 'skozi'. Naša stroka je bila zavedena in je zavedla tudi nas,« pravi zamišljeno. »Toda gre za kmetovo prihodnost.« Tisto so bili pač drugi časi, znanja je bilo verjetno res manj, da ne bi kar povprek kazali s prsti. Ko se je ukvarjal s trgovino na veliko z žiti, je spoznal, kot pravi, kako se kmet ujame v zanko odvisnosti od velikih korporacij. Kljub obljubi velikega pridelka mu potem, ko je plačal vse, kar od njega hočejo, od tega ostane zelo malo. Je tudi nasprotnik kmetijskih subvencij in misli, da bi se z odpravo vzpostavile pravilne tržne razmere, predvsem nižje nabavne cene semen in kmetijske mehanizacije.

Zabukovec se je sklenil rešiti čim več različnih odvisnosti. Hoče svoje semensko zrnje, svoje govedo. Prvi resnični trenutek kmetijske sreče je bil, se spominja, ko se mu je rodila prva generacija domačih teličkov. Novo življenje je bilo čisti elan, optimizem. Pred tem je imel namreč katastrofalno izkušnjo. Leta 2006, ko je začenjal svojo govedorejsko pot, je v tujini kupil poceni teleta. In drago bolezen. Skupaj z živalmi iz Romunije je namreč uvozil tudi tak sev pljučnice, da so veterinarji komaj rešili živali. To ga je stalo 6000 evrov minusa v enem letu – za njihove obiske. V hlevu so imeli nesrečne živali dve leti, saj se je pitanje podaljšalo. Bolne so pozdravili, nekaj jih je poginilo, ampak zgodba se je nekako le sklenila. Bila pa je hkrati tudi kaplja čez rob, da je zastavil čisto na novo. Kupili so 20 novih teličk in si obljubili, da ne bodo več kupovali v tujini, ampak bodo imeli samo domače živali.

Po dveh letih so imeli zdrav domač naraščaj, začeli so ograjevati pašnike, ki jih v veliki večini najemajo, saj kmetija s svojimi približno 40 hektari obsega skoraj 70 »parcelic«, gerkov. In od tedaj vse stvari na kmetiji želijo sami pridelati, predelati in prodati.

Premalo avtohtonega semena

Marko Zabukovec sicer dobro opazuje, kaj bi se dalo prodati, in ve, da smo kupci v zadnjem času razneženi ob avtohtonih sortah. Ampak s temi je nekaj težav. Ne da se namreč dobiti dovolj semena. Letos je dobil koruzo trdinko iz genske banke. »Mislim, da bi morali delati na tem. Vse preveč se vrtimo okrog dobrih hibridov, ki dajo velike pridelke. Ampak kaj pa je skrito v njih? Potrošnik se ne sprašuje, kaj kupi v kilogramu mesa, žita, v litru mleka. Kaj je namreč hrana? To je naše hranilo. Kupimo vitamine, maščobe, minerale in pri nasilno intenzivni kmetijski produkciji tudi veliko nepotrebnega balasta, ki ni kakovostno hranilo za telo. Najbrž tega kot rejec goveda niti ne bi smel reči, ampak bolje je, da mesa pojemo manj pa tega vrhunske kakovosti,« pravi. Pri njem živali povprečno potrebujejo še enkrat dlje, da dosežejo prodajno velikost, kakor na velikih farmah. In še: »Ne boste me prepričali, da je mleko krave, ki da 30 ali 50 litrov, dobro. Samo belo je. Krava je narejena za 12 litrov mleka. In za teleta.«

Znanost se z njim strinja. Pri vrhunskem mesu pašne živali so namreč našli številne za zdravje koristne elemente. Ima višjo vsebnost nenasičenih maščob, več vitaminov (vitamin E, B in beta karotin) in mineralov (kalcij, magnezij in kalij …), znanstveniki pa se v zadnjem času najbolj ukvarjajo s tako imenovano konjugirano linolno kislino (KLK), ki je postavljena ob bok znamenitim maščobnim kislinam omega 3 in 6. In te najdemo v mesu živali – človeško telo jih samo ne more proizvesti –, ki so se prosto pasle, v nezanemarljivih količinah. Tudi ko se približa konec sicer razmeroma lagodnega kravjega življenja, na kmetiji poskrbijo, da žival ni v stresu, in s tem ohranjajo meso dobro. Zvenelo bo komplicirano, a tako pač je: v izogib stresu naj bi v klavnico teličke pošiljali skupaj z mamami in jih šele na koncu ločili, da mladički ne bi vedeli, kaj jih čaka. Niso v stresu, mesa pa ne obremenjeno z adrenalinom, ki ga z mesom zaužijemo potrošniki …

Kmet suče tokokrog

To, da se zjutraj sprehodi do pašnikov in vidi, kako živali mirno prežvekujejo in jim ni hudega, je ena od reči, ki ga delajo srečnega, pravi Marko Zabukovec. Pa ko v pašniku zagleda kako rožico in ni vse samo skoraj industrijska črna trava, tudi. »Mi smo del tokokroga. Že res, da ga vozimo in sučemo, ampak nič več kakor to. Gledati moramo, da nam na koncu kaj ostane, ampak ne smemo biti pogoltni. Živali nam pomagajo, da vse obdelamo. Sami ne bi zmogli 40 hektarov. Naše živali, ki jih imamo zdaj kakih 50, pojedo travo z vsaj polovice. In dajo gnoj. Naš domači kompost je sestavljen samo iz domačega gnoja. Je pravzaprav podlaga našega kmetovanja, delamo pa ga z nekaj pomoči biodinamike. Pomeni nam enako kakor umetno gnojilo konvencionalnemu kmetovalcu, pri čemer je naš kompost tudi 'škropivo'. Če dobro pognojim, mi ni treba škropiti. To je namreč zdravljenje napake, ki si jo naredil. Jaz pa je ne naredim – s tem ko gnojim z vrhunskim kompostom,« pripoveduje sogovornik. »Imamo tudi petletni kolobar: tri leta detelja, dve leti žita, njiv pa zorjemo samo toliko, kolikor jih lahko pognojimo. Vse drugo je zatravljeno.«

Del naravnega kroga je tudi pravilna razporeditev: na slabo zemljo bo tako na primer vozil kure, da jo bodo pognojile s svojimi močnimi iztrebki. Po tem bo pripeljal govedo, za njimi prašiče, če se bo okorajžil, malo ga namreč skrbi, da bi se mu razbežali po okolici. Tako se reši tudi zajedavcev, ki jih žival lahko dobi, če se več let pase po istih površinah, kamor se tudi iztreblja, pripoveduje Zabukovec.

Ne more, da ne bi povedal
Vzornik trmastega kmeta, ki zase pravi, da je starokopiten, je kdo drug kot uporni avstrijski kmet Sepp Holzer. Tudi Zabukovec se sprašuje, kako bo kmet preživel, če bo suženj velikega kapitala. In neposreden, kot je, vsakemu pove, kar mu gre, čeprav zato komu deluje siten. Nazadnje je bil »prepričevalen«, ko so ga poklicali, da bi v vrtcih radi njegovo ekološko meso. Najprej jim je pojasnil, kako morajo otroke vzgajati, da bodo tako meso cenili, in jim sploh razložiti, da mleko na pride iz tetrapaka, na kravi pa ne raste samo stegno (ker morda deca drugih kosov noče jesti). Potem jim je še rekel, naj otroke naučijo, kako se to pridela, kajti sicer kmalu ne bo več nikogar, ki bi to znal. Sam da je star petdeset let, pa se še kar uči, hodi na predavanja, ves čas tuhta, študira ... Ves čas išče poti, kako bi se rešil tega, da mu ne bi bilo treba uporabljati kemije. Po petih letih samostojne poti ekološkega kmeta je zdaj zadovoljen.