Ati Soss, kot ga čutimo danes

Ati Soss (1930–1986), edini med odličnimi glasbeniki Plesnega orkestra Radia Ljubljana (današnjega Big Banda), ki je bil džezist po duši, vedenju in značaju: džez je igral z užitkom in iz notranje potrebe. Eleganten gospod z aristokratsko držo, hkrati pa polnokrven džezovski glasbenik z nagnjenjem k boemstvu in velikim smislom za svojevrsten ekscentričen humor.

Kdor ga je hotel čutiti v resničnem elementu, je moral doživeti njegov neformalni nastop: na primer na plesu Šubičeve gimnazije, ko je skočil na mizo in začel igrati, da je ples obstal in se spremenil v enourni solistični koncert.

Skladbe prezgodaj umrle slovenske džezovske legende, skladatelja, klarinetista, saksofonista in aranžerja Atija Sossa, bodo jutri ob 21. uri v atriju Mestnega muzeja Ljubljana interpretirali njegov »stari« sodelavec Boris Cavazza ter mladi pevski rod Iva Stanič, Nuška Drašček, Katja Šulc in drugi.

Urejen fant, ki je znal z glasbo obnoreti. Nikoli ni posnemal, niti ameriškega jazza, razvil je svoj slog. Igral je vrhunsko, zato ga primerjajo z največjimi. Bil je odličen študent z dvema končanima fakultetama, izvrsten poznavalec latinščine in grščine na eni strani, odličen instrumentalist, vodja glasbene skupine, aranžer in komponist na drugi ter navsezadnje čistokrvni boem s primesmi inteligentnega ekshibicionizma, občutljiv in iskriv družabnik ter veseljak. Tako so Atija Sossa videli njegovi sodobniki, glasbeniki in skladatelji: Vinko Globokar (letnik 1934), Jure Robežnik (1933), Mojmir Sepe (1930), Urban Koder (1928) in drugi.

Generaciji meščanskih fantov, ki se je v otroških letih skupaj igrala in se nato zbirala okoli Veselih beračev, mladega džezovskega ansambla pred vojno in med njo, je bil seveda namenjen kakšen ugleden, resen poklic, ne pa igranje v plesnem orkestru. A jih je vse po vrsti premamil džez, ki je v tistem zaprtem času dišal po svobodi, demokraciji.

Življenje je improvizacija

Ati Soss, improvizator in svinger, očaran od Bennyja Goodmana, Artieja Shawa, Woodyja Hermanna, je dve leti tudi sam vodil Vesele berače. Kot Borut Bučar je eden naših redkih džezovskih glasbenikov z dvema diplomama – akademije za glasbo, kjer je končal klarinet na odseku za pihala, in pravne fakultete. Po diplomi se je v Franciji leto dni izpopolnjeval v improvizaciji na klarinetu in alt saksofonu ter igral z veliko različnimi glasbeniki in sestavi. Njegov vstop v Pihalni orkester Radia Ljubljana konec 50. let je bil velika pridobitev: dobili so dozorelega glasbenika, odličnega melodika in sijajnega solista na klarinetu, hkrati pa odličnega altsaksofonista. »Veliko smo preigrali skupaj, nastopali v Sloveniji in na tujem ter preživeli skupaj najlepši čas naše mladosti,« je na koncertu v spomin Atiju Sossu v ljubljanskih Križankah pred petimi leti dejal njegov sodobnik, trobentač, pianist in dirigent Mojmir Sepe.

V 60. letih je začel Ati Soss tudi komponirati džezovske skladbe za svoje ansamble in skladbe za plesni orkester na najvišji ravni (edino od mojstra Privška se je še lahko kaj naučil) in doživel vrh tam, kjer so takrat izgorevali naši najboljši glasbeniki: v popevkarstvu, na festivalih Slovenska popevka.

Njegovi stiki z džezom so se zadnje obdobje življenja omejili predvsem na delo v plesnem orkestru, sicer se je posvečal komponiranju, aranžiranju in dirigiranju zabavne, plesne in instrumentalne glasbe, hkrati pa se kot pravnik boril za pravice skladateljev in pravo vrednotenje njihovega dela. Ustvaril je neverjeten opus, približno 400 skladb, in to na besedila najboljših tekstopiscev tiste dobe in v izvedbi vodilnih solistov Slovenske popevke. Najraje in najpogosteje je sodeloval z Eldo Viler, ki je z lahkoto zmogla vse težavne pasaže razpetih melodij in prispevala k prepoznavnosti njegovega načina komponiranja. Med njegovimi uspešnicami (Ura brez kazalcev, Včeraj, danes, jutri) je največja zimzelenka in dokaz, da ni recepta, kaj se bo v glasbenem trgu ohranilo in kaj šlo v pozabo, povsem neambiciozna pesmica na nenavadno besedilo Svetlane Makarovič z naslovom V Ljubljano. Z vsakim festivalom je bil boljši. Na vrhuncu je zbolel in umrl v starosti 56 let. Tako je slovenski jazz izgubil enega od štirih takratnih stebrov (Soss-Privšek-Robežnik-Sepe, vrstni red je naključen).

Kako ga vidi mladi rod

Njegovi potomci, najbližnji? »Če bi me prisilili, da bi se odločila samo za eno lastnost, ki sem jo pri očetu občudovala, je to njegova drugačnost,« pravi ena od njegovih dveh hčera Doča Soss. »Da je izstopal iz povprečja. V življenju, vedenju, načinu razmišljanja, v vsem je bil poseben.« Enako težko bi se omejila, če bi jo vprašali, katero očetovo lastnost bi si želela podedovati. »Uspešno združiti poklic, hobi, prijatelje in družino v eno življenje. Imeti tako širino in veličino, ustvarjalnost na vseh področjih in glasbeni talent.«

Doča je s sestro Meto odrasla v glasbeni družini, ki se ji vse doslej ni posrečilo ugotoviti, zakaj ima priimek z dvema s-jema. Zakaj je Karel postal Ati, pa se ve – ker bratec Nikolaj, imenovan Mik, ni mogel izgovarjati pravega imena. »Oče naju je kot malčici učil imen beatlov. Mama je velika ljubiteljica in izjemna poznavalka glasbe in moj življenjski partner prav tako. Mamin brat je profesor glasbe, očetov brat Mik je vse življenje igral pri Avsenikih... Občudujem vsakogar, ki se ukvarja z glasbo. V mojih očeh so to ljudje z izjemnim talentom, kajti glasbo slišiš ali pa ne, čutiš ali pa ne. Ljubim glasbo in vse v zvezi z njo, to ljubezen mi je vsekakor vcepil oče. Tega se z leti vse bolj zavedam.«

Srečo ima hči, ki lahko reče, da ji pri očetu ni šlo nič na živce. Tu in tam morda nepredvidljivost, nezanesljivost – posledica priljubljenosti. »Veliko ljudi ga je poznalo. 'A ste vi hči Atija Sossa?' sem kar naprej poslušala.« Takšnih vprašanj takrat ni marala, danes pa se razveseli, da se ga kdo še spomni. Srečo ima, ker lahko reče, da sta bili s sestro tisto, česar se je oče v življenju najbolj veselil. »Bil je zaljubljen v svoji hčerki. Ljubeč, razumevajoč, popustljiv. Najboljši oče. Čeprav ga je veselilo toliko stvari: poleg glasbe počitnice na morju, novosti, drugačne stvari, prijatelji, družba, znanci. Zelo rad je imel ljudi. Veselil se je, če je Elda Viler ali kateri drug pevec dobro odpel njegovo skladbo. Pred Slovensko popevko je bilo zelo napeto, vsakič smo vsi družinski člani znali na pamet besedila in melodije tako zmagovalnih kot očetovih popevk,« pravi Doča Soss.

Kako ga je hči videla od zunaj in od znotraj? »Od zunaj? Saj se vidi s fotografij: bil je posebna, markantna pojava, zaradi profila, svoje celotne podobe, vedenja, načina življenja... Navznoter? Širok, očarljiv, simpatičen, inteligenten. Razgledan. Ni bilo snovi, o kateri se z njim ne bi mogel poglobiti v pogovor. Priljubljen kot človek in prijatelj. Zvedav, poln entuziazma. Boem v pravem pomenu besede in hkrati popoln perfekcionist. Čudno, ti dve lastnosti sta se mi zmeraj zdeli nezdružljivi, pri njem pa sta se dopolnjevali. In bil je spontan, pravi improvizator življenja. Načrti so bili pri njem zelo okvirni, z veliko deviacijami in spremembami. V tem je bil čar.«

Glasba je bila zanj življenjsko pomembna. Vsa priznanja in nagrade so mu pomenile samo potrditev. »Sicer pa je pri njem štelo vse: glasba, šola, učenje jezikov, šport, videz, obleka, kakšna je njegova žena, vedenje, na splošno bonton, znanje, kultura, ali se s sestro prepirava, kakšen je najin fant, s kom se druživa... Vse je bilo pomembno in ne da bi dajal čemu posebno prednost, je dajal vedeti, da vseh teh reči ni dobro zanemariti, da ne smeš biti ravnodušen do njih. Glasba pa je še danes in bo ostala naša globoka (družinska) vez.«