Tiskane izdaje
Kdo ve, ali so Mariborčani te dni zaznali velike premike v mestu. V četrtek, okoli 15. ure, se je eden za drugim zrušilo enajst mostov. Bili so sveže zgrajeni, komaj nekaj ur stari, a tudi ko so se sesedli pod težo obremenitve, so jih graditelji ponosno odnesli. Tako se je končalo tekmovanje v izdelavi mostov iz špagetov z imenom Ali je kaj trden most?!
V resnici so bili mostovi trdni kakor kamen, skala, kost – ne le zato, ker so bili špageti surovi, ampak tudi zato, ker so jih izdelali tisti, ki se na to spoznajo ali pa se vsaj bodo kmalu. Peto tekmovanje v izdelavi mostov iz špagetov je namreč od torka do četrtka potekalo na Fakulteti za gradbeništvo v Mariboru, sodelovale pa so pretežno ekipe mladih, ki se izobražujejo na tem področju; največ jih je bilo prav iz te fakultete, z nekoliko starejšimi kolegi sta se pomerili skupini iz srednje gradbene šole, prišli pa sta tudi dve ekipi iz tujine: študentje gradbeništva iz Tuzle v BiH in iz Niša v Srbiji.
Špaget številka 7
Čeprav je ob povabilu na tekmovanje v gradnji mostov iz špagetov še najbližja asociacija na gradove v oblakih, je bilo razpoloženje v eni izmed predavalnic na fakulteti za gradbeništvo zelo na trdnih tleh. Skupine mladih so bile resda po študentsko razposajene, toda na mizah so po večini že čakali izdelani mostovi. Pavšalna in povsem laična ocena tistih, ki ne vedo o mostovih ničesar, razen hoditi po njih, bi bila: vsi so bili lični, umazano rumene barve in po večini ločni. Toda pogled od blizu je razkrival detajle, ki pričajo o tem, kako zahtevna je gradnja teh objektov – tudi, če so iz špagetov. Trojice, ki so se sklanjale nad mostove, so se v četrtek dopoldne ukvarjale še z zadnjimi popravki, odpravljale morebitne napake ali poskušale uravnati težo.
Vsaka skupina je dobila dve škatli testenin številka sedem znanega proizvajalca, ki so se tudi z gradbeniškega vidika pokazali za najbolj zmogljive. Ali kot se je strokovno izrazil organizator tekmovanja Gregor Trlep, držeč v roki špaget: »V preizkusu nateznosti je prenesel slabih devet kilogramov.« Drugi gradbeni material je bil: vroče plastično lepilo, gospodinjske gumice, dva nosilca in lesena paličica za poznejšo obtežitev. Osnovna pravila pa: most je lahko imel razpon do 70 centimetrov, težak je moral biti od 600 do 800 gramov, širok največ 15 centimetrov, visok pa največ 25 centimetrov. Pravila so v letih, odkar sta prvo tekmovanje pred petimi leti pripravila Mitja Papinutti in Matic Užmah, večkrat spremenili in prilagodili izkušnjam in tako danes že bistveno bolj strokovno in bistveno manj za šalo gledajo na svoje testeninske projekte. »Ekipe so kakšna dva tedna pred tekmovanje dobila pravila, da so se lahko pripravile,« je resno dejal Trlep.
»Ni lep, je pa slab!«
In tako so ob mostovih stali prenosni računalniki s skicami in oboroženi z izračuni (ter najbrž napotki z youtubea). Mostove so začeli graditi v torek in v četrtek, dve uri pred iztekom, se je napetost stopnjevala. Težko breme so nosili zlasti lanski zmagovalci, ki so se najbrž spraševali, ali bo njihov most prenesel vsaj toliko, kot je lani – 24 kilogramov.
A za mizo Treh smeškov, kot se je poimenovala ekipa, ni bilo zaznati panike. Kar ne pomeni, da nameni niso bili resni: »Lani smo se tekmovanja udeležili za zabavo, letos pa že bolj zares,« je povedal Andraž Kovše. Študent prometnega inženirstva se je pri projektu prikladno združil s prijateljema arhitektom Martinom Kakovnikom in strojnikom Markom Miljanćićem. Na tekmovanju so ugotovili, kot je dejal Marko, da je gradnja mostov sila zahtevna reč, toda če bi šlo kdaj zares, bi si delo z lahkoto razdelili. Lansko različico mostu so tokrat dodelali z dodatnim lokom, tik pred koncem pa jim je skrb vzbujala prevelika teža izdelka. »Malo bo treba shujšati,« so se smejali in previdno, špaget za špagetom, tanjšali dele mostu.
Na drugi strani predavalnice so se ukvarjali z drugačno težavo: most je bil prelahek. Tehtnica je pokazala komaj 513 gramov, zato je bilo treba dolepiti še kakšen špaget. »Še eno uro imamo,« je rekel Tomi Kresnik in se sklonil nad ločni most, glave sta staknila tudi druga člana ekipe A je to! Jernej Španiger in Jasna Huskič. Tehtnica je bila zelo iskana in tako rekoč izpod njihovega mostu jo je izmaknil član ekipe iz Niša, Aleksandar Nikolić. Trojico je sestavljal še s prijateljema Dušanom Dimitrijevićem in Đorđem Stankovićem, razpoloženje pa je bilo – »lagano«. »Nismo ves čas gradili, ker smo si želeli ogledati še kaj Slovenije,« je s širokim nasmehom rekel Aleksandar. In tako so se dan prej – namesto da bi gradili – potepali po Ljubljani. Izgubljeno so brez težav (predvsem pa brez vznemirjanja) nadoknadili: zamislili so si preprosto konstrukcijo, jo poimenovali Most Maribor–Niš in ga takole opisali: »Ni lep, je pa slab!«
Prav tako sproščeno je bilo za mizo mladih arhitektov, ki so se drznili prikrasti se med bodoče inženirje. K projektu so pristopili tipično, kot arhitekti (in izstopali tudi po imidžu): hoteli so postaviti čim lepši most. Oziroma: »Pomembna nam je bila estetika, ne toliko statika,« je vzkliknila Rebeka Radiković. Lotili so se brez načrta in prvo presenečenje je bilo že to, da je most stal, je med smehom priznal Dario Dogša. Drugo presenečenje je bilo, da je zdržal tri jabolka!
Tik pred dvanajsto je bilo ozračje v predavalnici, spremenjeni v delavnico, nekje med popolno ležernostjo in hitenjem. Most, okoli katerega se je sukala trojica bodočih gradbenikov, je izgledal vse prej kot končan. Špageti so še za oko popolne nepoznavalke malce nemarno štrleli. Toda Rok Murko, kot se je predstavil eden od članov ekipe Magnis Pontis, se je le nasmejal in pazil predvsem, da se ne bi opekel z lepilom. »Super je, samo most je malo prelahek, zato ga moramo še obtežiti.«
Čas resnice
Med tem so organizatorji pripravili vse za trenutke resnice. Napravo z induktivnimi merilci za pomik in silo so preselili v fakultetno dvorano, kjer so se zvrstili tekmovalci z mostovi, ki so čakali na bridek konec. In marsikateri se ni lomil le pod težo obremenitve, ampak tudi pod pritiskom strokovne komisije. Ta je bila sestavljena iz »očeta tekmovanja« Mitje Papinuttija, ki je od mostov iz špagetov že napredoval k preračunavanju statike in dinamike pravih mostov, ter treh profesorjev na fakulteti: dr. Andreja Štruklja, dr. Stojana Kravanje in dr. Boruta Macuha. Letos sicer o zmagi ni odločala le nosilnost, temveč so izračunali razmerje med nosilnostjo in maso mostu.
Ekipe so izdelke, ki so jih ljubeče gradile tri dni, pogumno izpostavile neusmiljeni napravi in ta jih je tako dolgo obteževala, dokler se niso zlomili. Prva se je z resnico spopadla skupina Treh smeškov. »Pričakujemo, da bo most zdržal 15 kilogramov,« so napovedali in najbrž po tihem upali vsaj na približek lanskemu rezultatu. Tudi točko porušitve so predvideli na levi strani. Vendar usoda je šla po svoje, most je počil na desni in pri slabih 18 kilogramih bremena.
Še večje breme je leglo na ramena študentov, ko je dala svoj most na preizkušnjo skupina srednješolcev, kajti njihov je zdržal kilogram več. Toda ko je prišla na oder skupina Magnis Pontis, prav tista, ki je tik pred dvanajsto še najbolj zavzeto popravljala most, je za večino udeležencev upadlo upanje za zmago. Ločni most Magnis Pontis, težak komaj 604 grame, je imel sicer slabost, ki so jo prepoznali že izdelovalci, to je bila vitkost. Toda ko so ga uklenili v primež in začeli dodajati težo, se je moderator tekmovanja začel spraševati, ali ne bo morda zmanjkalo vode, ki so jo uporabljali za obteževanje. Vitek most je bil v resnici precej mogočen in počil šele pri 41,26 kilograma, kar pomeni, da je nosil 65-kratnik svoje lastne teže, kakor se je glasila strokovna ocena komisije.
Tega ni zmogel noben drugi, je pa počil vsaj še en predsodek – to je, da se most, kakor si ga zamislijo arhitekti, ne more kosati s tistimi, ki ga načrtujejo gradbeniki. Most Arhitektov 007 je zdržal dobri 22 kilogramov – in je bil po padcu še vedno lep. A pri estetiki vendarle ni zmagal; za najlepšega je bil namreč razlašen most Treh smeškov. Tudi gostje iz Niša so v odsotnosti (med merjenjem moči so bili že na poti domov) precej presegli lastne napovedi. Most Maribor–Niš, za katerega so napovedali, da bo zdržal štiri do pet kilogramov, je klonil pod dobrimi osmimi kilogrami. Res ni bil prav lep in res je bil slab, a bi prav lahko dobil nagrado za najbolj zabavnega.
