Lipicanci med počitnicami prvič gostijo otroke

V Kobilarni Lipica v teh počitniških dneh konji sobivajo z otroki. In otroci s konji. V idiličnem okolju tega kraškega bisera so letos prvič pripravili poletni tabor za najmlajše. Prva skupina se je od novih konjskih prijateljev poslovila že prejšnji teden, drugo smo ujeli, ko se je šele seznanjala z njimi, a se je ljubezen že netila.

Odgovorni v Kobilarni Lipica so se odločili, da bodo letos, v okviru humanitarne akcije Konjeniške zveze Slovenije 300 otrok na konja, šestnajstim otrokom omogočili brezplačno udeležbo na taboru. Te otroke so izbrali na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, pridružili pa so se jim tudi drugi, stari od sedem do sedemnajst let, ki so jim teden počitnic plačali starši. »Povabili smo vse skupaj, ker nočemo delati razlik. Za nas so vsi enaki in vsem želimo privzgojiti ljubezen do konj,« je poudarila vodja otroških in družinskih programov Kobilarne Lipica Darja Žnidaršič, ki z lipiškimi taborniki preživi 24 ur na dan. »Otroci po svojih močeh sodelujejo pri izpustu kobil na pašnike, pri vodenju lipicancev na pašo, zelo radi pa poskrbijo tudi za nego konj, od krtačenja do čiščenja kopit.«

Tokratna skupina šteje le šest otrok, samih deklet: »Žal se že prijavljena peterica otrok, iz dveh družin, ni mogla udeležiti tabora. No, malo manj nas je ta teden, kar pa ne pomeni, da je kaj manj zabavno. Prav prijetno se imamo.«

To so potrdila tudi dekleta. Najbolj zgovorna so bila najmlajša, starejša pa so nerodna leta prisilila, da so bila med našim obiskom nekoliko zadržana. »Tu sem bila že prej, s starši. Ker so mi konji zelo všeč, sem si zelo želela, da bi jih lahko bolje spoznala. Zato sem prosila starše, ali grem lahko na tabor. Za danes imamo na programu prvo jahanje, ki ga že komaj čakam, saj še nikoli nisem bila na konjskem hrbtu. Sploh ne vem, kakšen občutek je. Bom videla. Tu mi ni nič dolgčas, ker se ves čas nekaj dogaja. Zjutraj vstanemo malo pospravimo, po zajtrku spustimo konje in poskrbimo za tiste, ki ostanejo v hlevih. Zvečer pa je tudi fino, ker v taboru zakurimo ogenj, se smejimo in zabavamo. Potem gremo pa spat,« je taborni dan na grobo povzela sedemletna Ana, ki je v Lipico prišla iz Ankarana.

Spanje na balah sena

Zgovorna desetletnica Kim je doma iz Tupelč: »Tudi jaz sem že bila v Lipici in tudi jahala sem že tu. Takrat mi je Darja povedala za tabor in sem se takoj navdušila. Ni mi žal, da sem prišla. Ful je dobro. Konj se ne bojim, saj so zelo prijazni. Všeč mi je, da smo lahko ves čas s konji, da jih lahko hranimo, krtačimo in jih opazujemo, ko se pasejo na travnikih. Fino je tudi, ker smo zaradi slabega vremena spali v spalnih vrečah na balah sena v seniku. To je bilo zame novo, a zelo prijetno doživetje. No, tudi v šotoru je prijetno spati.«

Mija, ki se je na tabor pripeljala iz Črnomlja, je tokrat najmlajša. Ker ima šele šest let, ji je v veliko oporo starejša sestrica Zoja, kar pa še ne pomeni, da droben deklič ne zmore prav vseh opravil, povezanih s konji. Nasprotno, prav tako kot starejše in močnejše tabornice ali pa še bolj zavzeto vihti metlo po hlevskih tleh, konjem nosi seno v bokse, z vilami čisti konjske fige in celo prevaža samokolnico z gnojem, čeprav je skoraj višja od nje: »Zelo uživam tukaj. Zelo rada imam konje. Enkrat sem že jahala majhnega ponija, zdaj pa komaj čakam, da bom poskusila na velikem. Ampak mi za konje tukaj skrbimo. Ni mi težko. Tudi to sem že počela. V Lipici so mi zelo všeč žrebički. Na začetku so se malo bali, a smo se hitro spoprijateljili. Paziti moramo, da jih ne vznemirjamo, da ne kričimo po hlevih. Lahko bi se prestrašili in nas brcnili.«

Da se to ne bi zgodilo, sta že na začetku poskrbela Darja in Andrej Žnidaršič, ki sta dekleta seznanila s konjsko psihologijo. »Trdno verjamem, da je najboljša popotnica za odraslost, če že otroku na primeren način približamo konja. Le tako bomo vzgojili odgovornega jahača in prijatelja konja. Mislim, da so takšni tabori tukaj v Lipici skorajda nujni, saj gre za najpomembnejšo konjeniško institucijo v državi. Čeprav imamo v Sloveniji ogromno konjeniških centrov, klubov in združenj, kjer imajo konje, mislim, da bi morali prav pri nas še posebno skrbeti za vzgojo konjeniškega podmladka. Prejšnja skupina je bila zelo zadovoljna. Prav zato načrtujemo podobne tabore tudi za jesenske, zimske in prvomajske počitnice. Odziv je krasen, vendar bomo ostali v bolj majhnih okvirih. Tridesetim ali petdesetim otrokom hkrati človek ne more približati konja na enak način kot manjši skupini. Tu je delo z njimi bolj individualno, da osvojijo pravi čut do te plemenite živali.«

Konj, človekov prijatelj

Darja Žnidaršič združuje otroke s konji in obratno že četrt stoletja, zato z organizacijo in izvedbo tabora ni bilo večjih težav. »Nekateri že imajo predhodne izkušnje s konji, drugi prav nobene. Na začetku jim vedno povem, da je drugače imeti rad svoje kolo kakor imeti rad svojega prijatelja. Želim jim pokazati, kaj pomeni konj kot človekov prijatelj, in ne le kot sredstvo za jahanje. Seveda sta pomembna pravilen pristop in končno tudi pravilna jahalna tehnika. Ko spoznajo to živo bitje prav v njegovo srce, dobijo takšno moč in energijo, da jih hrani še vse leto. Ko doumejo, da je konj brezpogojno njihov prijatelj, ki ga ne zanima, kako lepi, vešči in bogati so, se po navadi odprejo. To pa je eden od osnovnih namenov zasnove našega tabora,« je povedala Darja in dodala, da so zadnja dva tedna v Lipici doživeli že vse mogoče: »Veliko dežja, celo nalive, veliko sonca, samo snega še ni bilo. Sproti se prilagajamo. Pomembno je, da se otroci spočijejo, zabavajo in sprostijo.«

Že zelo sproščene smo mlade konjarke s pašnika pospremili v hlev. Darji sploh ni bilo več treba dajati navodil. Razposajen dekliški klepet se je takoj za vhodnim obokom spremenil v šepet, kretnje so postale nežnejše, vsaka pa je od nekod prinesla svoje hlevsko orodje za oskrbo konj.

»Če jim damo malo sena, ko se približamo boksu, jih malo pobožamo in kaj prijaznega povemo, se konji čisto umirijo in potem jim lahko vse očistimo in jih skrtačimo, ne da bi bilo nevarno za nas,« je poznavalsko šepetala mala Mija, druge pa so njeno razlago že vključile v prakso. V slabe pol ure je šesterica, seveda ves čas pod budnim očesom in s pomočjo Darje in Andreja, del hleva spremenila v do konjev prijetno okolje.

Še bodo taborili

»Tako kot se otroci integrirajo v okolje konja, se mora tudi konj prilagoditi vsakemu otroku posebej. Vedno izberemo mirne, potrpežljive konje, ki imajo radi otroke, ki ob njih ne doživljajo stresa, nekateri ob njih celo uživajo. Tiste, ki so raje bolj sami, pustimo v boksih. Otrokom jasno povemo, da smo prišli v domovanje konja in da moramo zato spoštovati njegove navade. Mi se mu moramo prilagoditi, ker smo gostje. Poskušamo jih naučiti, da noben konj ne naredi ničesar brez razloga. Treba mu je razložiti, kaj želimo od njega. Če ne uboga, mu je treba mirno pojasniti in pokazati, kaj želimo od njega. Po navadi rečem, da so konji takšni kot tri ali štiri leta stari otroci,« je primerjala Žnidaršičeva.

Nad taborom in sožitjem otrok s konji pa je navdušen tudi strokovni vodja Kobilarne Lipica mag. Janez Rus: »Pri nas tudi med letom veliko pozornosti posvečamo otroškim programom. Zelo zadovoljni smo, da smo se odločili izpeljati še Poletni počitniški tabor. Otrokom omogočamo dva tedna počitnic v šotoru, postavljenem v osrednjem delu posestva kobilarne, kjer so med mednarodnimi in nacionalnimi konjeniškimi tekmovanji nastanjeni tekmovalci. Vesel sem, da so med otroki tudi takšni, ki imajo manj možnosti za preživljanje prijetnih počitnic stran od doma. Verjamem, da bo tabor, med katerim bodo otroci pobližje spoznali kobilarno, postal del rednega vsakoletnega poletnega programa Kobilarne Lipica,« je ob koncu našega obiska v Lipici poudaril Rus, Andrej Žnidaršič pa je hudomušno pripomnil, da se morajo otroci prav strokovnemu vodji zahvaliti, da jim je v Lipici zgradil tako velik peskovnik in dekleta popeljal do sveže urejene peščene maneže (jahalnice), kjer so se pozabavali z gradnjo peščenih gradov.