Na Švedskem lahko med malico tudi zaplešemo

Molly Ränge je dobila zamisel, da bi povezala malico in ples. Lunch beat je novi urbani trend, ki se hitro širi.
Objavljeno
05. december 2011 20.07
Posodobljeno
06. december 2011 11.00
Staš Ivanc
Staš Ivanc

Eva Björkman žveči sendvič, klepeta s kolegicami – in poplesuje v ritmu »Lunch beata«, najnovejšega trenda na Švedskem, ki združuje odmor za kosilo in disko mrzlico. »To je tako zabavno!« vpije 28-letna kadrovica med pulzirajočimi elektronskimi ritmi.

»Super se je umakniti od računalnika in iti plesat sredi delovnega dne,« pravi Eva in pokaže na večstoglavo množico okoli sebe, ki pleše in skače pod pisanimi reflektorji. Nekateri so prišli zato, da gredo malo iz pisarne, drugi so se prišli samo zabavat.

Kakršen koli je že vzrok, fenomen Lunch beat se je razširil po vsej Švedski, odkar je 28-letna Molly Ränge leta 2010 dobila zamisel, da bi povezala malico in ples. »Rada delam in rada plešem, motilo pa me je, da ti moji strasti nista vedno kompatibilni,« je razkrila za francosko tiskovno agencijo AFP. »Pomislila sem: kaj če bi ju združila?«

Preboj iz podzemlja

Vse skupaj se je začelo maja lani, ko se je v neki garaži pod Stockholmom zbralo prvih 14 ljudi. Molly je hotela ustvariti estetiko »urbanega kluba golih pesti«. Odzivi so bili takoj pozitivni in to ji je dalo misliti, da bi njena domislica utegnila preseči okvire tajnega, podzemnega gibanja.

Na nedavnem dogodku v Hiši kulture (Kulturhuset) v središču Stockholma se je v zatemnjeni dvorani zbralo več kot 300 ljudi. Samo redki žarki sonca, ki so prodirali skozi špranje med črnimi zavesami, in odsotnost značilnega klubskega vonja po postanem pivu so namigovali, da to ni tipična plesna zabava.

Hiša kulture je postala priljubljeno prizorišče plesalcev med malico, ki se zdaj tam dobijo enkrat na mesec, a Molly Ränge želi prirejati Lunch beate tudi drugod.

Januarja se bodo tako dobili v muzeju v kleti kraljevske palače. »Všeč mi je ideja potovanja od garaže do garaže,« se šali Molly. Lunch beate je doslej organizirala še v kakih desetih švedskih mestih, eden se je zgodil v Beogradu, še enega načrtujejo v kolumbijski Bogoti.

»Ideje nočem zaščititi, saj se je porodila iz filozofije deljenja. Želim si, da bi se to dogajalo povsod,« pravi Rängejeva. Lunch beat lahko organizira vsakdo, če le upošteva manifest, objavljen na spletni strani lunchbeat.org, kjer je zapisano, da morajo vsi obiskovalci plesati, dogodek mora biti neprofiten, trajati pa mora natanko eno uro v času malice oziroma kosila med delovnim tednom, seveda pa ne sme manjkati prigrizek.

Sendvič in ples

Ko se točno opoldne odpro vrata Lunch beata, udeleženci vseh starosti najprej odštejejo sto kron (enajst evrov), nato pa se zapodijo proti stojnici z bananami, sendviči in vodo. Banane in voda so zastonj, za sendvič je treba pokazati vstopnico.

Sprva je bila na voljo tudi solata, a so njeni listi letali po plesišču, tako da je zdaj mogoče dobiti kompaktnejše sendviče s popečeno zelenjavo. Nekateri obiskovalci malce postojijo za visokimi okroglimi mizicami, drugi se za nekaj trenutkov usedejo v usnjene fotelje, a večina se jih odpravi naravnost na plesišče, kjer žvečijo in plešejo tako poslovneži v strogih oblekah kakor študentke baleta in upokojenci, medtem ko didžejka Nadja Chatti nabija elektronsko glasbo.

Po kakšnih dvajsetih minutah se zakonca Björn Erik in Tina Öye zapodita proti šanku po osvežitev. »To je res odlična zamisel,« med brisanjem potu s čela pravi Björn, tržni analitik, star malo več kot petdeset let.

»Rada pleševa. Končno lahko to počneva podnevi. Po navadi sva že v postelji, preden se klubi sploh odpro,« v smehu doda njegova žena Tina. Na vprašanje, ali ju nič ne moti, da se vrneta v službo prepotena, odgovorita: »Ne. Ponosna sva na to.«

V bližini se 32-letni Ivan Forstadius nežno pozibava v ritmu glasbe in ujčka svojo šestmesečno hčerkico Silvio, ki jo prenaša v kengurujčku. »To je njen drugi Lunch beat in uživa!« dodaja Ivan, čigar hčerkica zaradi glasne glasbe nosi zaščitne naušnike, žena pa se medtem zabava na plesišču.

Anders Rasmussen, visoki svetlolasi bančni uslužbenec, v razpetem suknjiču poplesuje ob sodelavki. Na Lunch beatu je že četrtič. »Zvečer grem pogosto ven, a tole je čisto nekaj drugega. Nihče ni pijan in nato se lepo vrneš v službo,« dodaja. In veliko Švedom se zdi še kako pomembno, da gredo za kakšno urico iz pisarne in si zbistrijo glavo z nečim popolnoma drugačnim. »Zdi se mi, da potem tudi bolje delam,« sklene Anders.