Pijina piezija med matematiki in fiziki

Če bi navedli vse številke, ki jih je včeraj dopoldne na ploščadi med hišama fakultete za matematiko in fiziko zrecitirala Pia Kleva, bi nam hitro zmanjkalo prostora. Začelo se je s 3,14, končalo z 951, vmes je bilo 775 številk. Postala je nesporna zmagovalka in nova rekorderka na tekmovanju v recitiranju števila pi (π).

Bil je 14. marec, dan števila pi in dan, ko se zlasti v Ameriki zbirajo čudaki (to govorimo z vso prizanesljivostjo), se postavijo na vidno mesto in drdrajo decimalke, ki se vrstijo v znani matematični konstanti, jedo pite in se veselijo tega dne. Leta 1988 si ga je izmislil Larry Shaw, fizik iz San Francisca, leta 2004 je urjenje v recitiranju – rečejo mu tudi piezija – privedlo tako daleč, da je britanski pisec z Aspergerjevim sindromom Daniel Tammet naštel 22.514 decimalk. Kolikor je znano in če je verjeti Wikipedii, je to tudi svetovni rekord. Leta 2004 so v ZDA 14. marec razglasili za nacionalni dan pi.

Začelo se je čez noč

Veliko bolj skrivnostna je zgodovina tekmovanja v deklamiranju števila pi na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko (FMF). Še največ pove zapis na spletni strani pi.bajta.org, ki se začne z naslovom Začelo se je čez noč in nadaljuje takole: »14. 3. 2007 ob približno 00:10 mi je cimer voščil ob dnevu π. Moja reakcija z delom možganov (ostale celice so brale nefizikalne vsebine, dihale, uravnavale bitje srca ipd.) je bila: »Kaj?«

Letos je bilo šesto tekmovanje po vrsti in med udeleženci natančna identiteta zapisovalke – razen tega, da je delala v knjižnici, kar je razbrati že iz preostanka omenjenega zapisa – ni znana. Vsekakor se je začelo z instantno organizacijo in z veliko veselja do malce bizarnih stvari in (kakor je bilo sklepati včeraj) tako je še vedno. Organizatorji v vlogah moderatorja tekmovanja Jožeta Luzarja ter članov komisije Janeza Lužnika in Petra Pogačnika, oblečenih v majice, ki so jasno izkazovale njihovo mafijsko naravo, so kakšne pol ure pred začetkom v organizacijski sobici na kup naložili nagrade, katerih edina dimenzija pomembnosti je bila, da se začnejo na pi. Tokrat so bile to igrača Piggy (pujska), zloženka s pingvinom, igra Pictureka in za tolažbo še kuliji Pilot, smo pa izvedeli, da ima eden izmed prejšnjih zmagovalcev doma že pisoar. Med nagradami so sicer prevladovali priboljški, kot so pica, pivo, pirh, pistacije...

Med tistimi, ki si je največkrat prislužil najvrednejšo pi-nagrado, je Simon Čopar. Leta 2007, ko so orali ledino, je zrecitiral 150 decimalk števila pi. Takrat se tako rekoč niti pripravil ni. »Mislim, da je bila odločitev za tekmovanje sprejeta v nekaj minutah.« Da jih je kljub temu vedel našteti toliko, je krivo to, da je že od nekdaj rad memoriral te decimalke, je povedal študent fizike. In tako je odnašal eno prvo mesto za drugim, tudi lani se je tako zgodilo, ko je naštel 767 decimalk.

Radi imajo pi

Včeraj se je na ploščadi, ogreti s sončnimi žarki in posejani z brezami ter kolesi, pojavil, ko se je občinstvo že gnetlo okoli mesta, na katero so kmalu stopili prijavljeni tekmovalci. Priti je vsekakor moral, saj je imel pokal – imeniten primerek sestavljenih štirih kosov lesa, na katerega so vpisani simbol pi in zmagovalci. Med prvimi se je na seznam prijavljenih – in ta je na koncu vseboval šest ljudi – vpisal Jure Senegačnik, prav tako že nekakšen inventar tekmovanja, sicer pa podiplomski študent strojništva. Njegov cilj je bil približno 150 decimalk, 130 jih je zdrdral sredi noči, se je smejal. Z nasmeškom na ustih je tudi prvi stopil pred tričlansko komisijo, ki je v rokah držala liste, do zadnjega popisane z decimalnimi števili. Vsekakor je že sledenje temu zahtevalo precejšnjo zbranost. Jure je začel s 3,14 in našteval in našteval, dokler ni prišel do točke, ko je rekel: »40...« »Ne, 5,« se je zaslišalo iz vrst komisije in razsodba je zvenela: 157.

Za njim sta se zvrstila precej mlajša tekmovalca, Matic Nered in Špela Colja z Gimnazije Vič. Še nekaj minut prej sta v rokah držala listka s številkami. Špelin je imel z rdečo označene številke, kar je razkrivalo njen sistem pomnjenja. A kakor bi ju množica začarala, sta se oba zbegala pri 33. decimalki.

Urban Bevc s fakultete za elektrotehniko je zapriseženost številu pi izkazal z majico I like π in se ustavil pri številu 84. Čeravno so vse številke občudovanja vredne, je bilo jasno, da je občinstvo hotelo več, vsaj približek lanskega dosežka (767). Zahtevalo je Simona: »Ajde, do jurja!« In: »Nadaljuj kar tam, kjer si lani nehal!« Simon se je vendarle iztrgal izmed gledalcev in stopil prednje. Malce brezbrižen začetek in lagodno naštevanje sta izdala, da je star maček. A očitno je bilo, da njegov namen ni bil tekmovati, zato so se številke nekje okoli 72 zapletle. »Ja, O. K.,« je končal favorit. Še en dolgin se je opogumil, moderator je na seznam dodal ime David Fabjan, a rekord se ni zasvetlikal.

»Bi kdo še enkrat poskusil?« je bilo iz besed Jožeta Luzarja razbrati malce bojazni, da bo to tekmovanje daleč od presežkov.

Kje je Pia?

»Kje je Pia?« Pia Kleva je bila pričakovana tekmovalka z Gimnazije Vič, ki se je lani še najbolj približala Simonu. Nihče je ni videl, Špela je ni mogla priklicati, občinstvo pa je bilo željno rekorda... Ko je že kazalo, da se bo počasi razpršilo, se je med njimi prerinilo dekle. Rdečelaso, gladko počesano, skrbno naličeno, v temnem plaščku in visokih petah. Pia Kleva je podobno vihravo, kakor je prišla, stopila na prostor, rezerviran za tekmovalce, in igrivo začela: »Tri cela ena štiri ena pet devet...« In naštevala s širokim nasmehom po enicah, deseticah, tudi stoticah, vmes zavihala oči navzgor, mahala z rokami levo in desno, naredila tu pa tam kakšen premor. In tako se je kuli, s katerim je član komisije Peter Pogačnik spremljal števila na listu pred sabo počasi pomikal navzdol, mimo 500. decimalke, nato mimo 650. – vse do 780. Pia je končala, kot da bi natančno vedela, da se ne bo spomnila niti številke več: »Štiri devet devet pet ena. To je to.« Občinstvo, ki je medtem že zadrževalo dih, je bilo očarano, komisija pa je razglasila nov rekord, ki je bil poseben že zato, ker ga je dosegla punca.

»A bi morda kdo poskusil še enkrat?« je v navalu epidemične tekmovalnosti pozval Jože Luzar in izzval Špelo. Tokrat se je ustavila pri 226. decimalki in dosegla drugo mesto. Gimnazijki sta fizikom neizpodbitno spodnesli tla pod nogami, Pia pa jim je odnesla še lesen pokal. In kot je bilo razbrati, se ji za to niti ni bilo treba prav zelo truditi. Pripravljala se je, kot je rekla, samo kakšna dva dneva. »Lani sem prvič tekmovala in zdeklamirala 505 decimalk. Ugotovila sem, da imam očitno zelo dober vizualni spomin,« je razlagala. Njen sistem memoriranja je namreč tak, da si je najprej na list napisala prvih 50 številk – v stolpcih po deset. In potem so se listi, vsak v svoji barvi, kar množili. »Pravzaprav v mislih berem vse te številke,« je rekla prostodušno, kakor bi res imela liste pred sabo. Toda Pia pija ne bo uporabila ne pri študiju matematike ne pri študiju fizike, je dejala, ampak se je vpisala na farmacijo. Vsekakor pa se bo pred FMF gotovo prikazala prihodnje leto, 14. marca.