»Večkrat samo sebe opozorim, kako srečna sem«

Povod za pogovor z Evo Lorenčič, maturantko oddelka mednarodne mature na II. gimnaziji v Mariboru, je bil podatek, da je med letošnjimi slovenskimi maturanti iz oddelkov mednarodne mature edina dosegla vseh možnih 45 točk. Kaj takega se, kot je pred dnevi za Delo povedal Ivan Lorenčič, ravnatelj omenjene gimnazije, pri njih zgodi samo vsakih nekaj let. A da si Eva pogovor vsekakor zasluži tudi brez teh točk, se verjetno strinjajo vsi, ki so prejšnje leto brali njene iskrive kolumne v Delovi prilogi Ona.

Eva namreč že od nekdaj rada piše in ker se tudi zelo zanima za dogajanje okrog sebe, je bila njena odločitev, da se ponudi za kolumnistko, čisto spontana. Tako kot se je od nekdaj uspešno lotevala še veliko drugih stvari, navadno zelo uspešno. Čeprav je eno od njenih treh življenjskih motov - druga dva bomo omenili pozneje -, da »veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, ampak da se po padcu pobereš«.

A Evino življenje je doslej potekalo skoraj brez nesrečnih ovinkov. Odraščala je, pravi, v zelo ljubeči družini, v kateri je bila prvorojenka, ima pa še mlajšo sestro. Iz Maribora se je s starši - mama je gospodinja, oče pa inženir in dela v Slovenski vojski - že pred leti preselila na Ranco, majhen kraj blizu Pesnice pri Mariboru. V Pesnici je obiskovala osnovno šolo. Seveda je tudi tam izstopala, zelo uspešno se je udeleževala številnih tekmovanj, zlasti iz slovenščine, logike in matematike. Toda, kot pravi, zaradi tega nikoli ni imela težav s sošolci.

V eni od svojih kolumn je Eva nastopila proti pretirani tekmovalnosti v šoli, ki je njej priskutila prej priljubljeno športno vzgojo. Zanimalo nas je, ali to pomeni, da prva mesta, ki jih je velikokrat dosegla, niso bila njen cilj? »Mislim, da si pri tekmovanjih iz znanja sam s tistim papirjem. Nikoli ne razmišljam o svojem rezultatu in niti o tem, kaj bodo dosegli drugi, a se vedno trudim po najboljših močeh.« Čemu pripisuje svoje učne uspehe? »Seveda ne moreš biti zelo dober, če nimaš določenih predispozicij, mogoče te prispevajo polovični delež, za drugo se moraš potruditi sam, moraš biti zagnan, motiviran za sedenje nad šolskimi knjigami in za sprotno ponavljanje snovi. Meni je bila pri učenju v veliko oporo družina, pomagali so mi tudi dobri učitelji. Za velik uspeh so potrebni vsi omenjeni dejavniki, ki so med seboj prepleteni.« S tem ji je, kot pravi, uspevalo, da se ji nikoli ni bilo treba učiti kampanjsko in da ji je celo med pripravami za maturo ostalo nekaj prostega časa. Čeprav polnega izkupička točk pri maturi ni pričakovala, je ni preveč presenetil.

Kako so, po Evinih besedah, njeni starši sprejeli dejstvo, da imajo izredno nadarjeno hčer? »Mislim, da se jim je to zdelo samoumevno. Vedno so se veselili mojih uspehov in nikoli niso pritiskali name, da moram doseči ne vem kaj.« Večino pomembnih življenjskih odločitev je sprejela sama, od tiste za vpis na oddelek mednarodne mature do tiste za vpis na študij ekonomije na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti (EPF) - na njenem razpisu, namenjenem dijakom, je letos osvojila prvo nagrado za esej o inflaciji. »Nekateri so zaradi mojih dosežkov pričakovali, da se bom vpisala na medicino, primerjalno književnost ali novinarstvo, mene pa je mikalo več različnih študijev, a nato sem se odločila za ekonomijo, ker se mi zdi ta stroka zanimiva, saj je vpeta v vse pore življenja, ponuja veliko možnosti za zaposlitev, bodisi v akademski bodisi v poslovni sferi. EPF v Mariboru sem izbrala, ker sem presodila, da je njen študijski program enakovreden ljubljanskemu in se mi ni zdelo smiselno izgubljati energijo za vožnje in življenje v Ljubljani. Prijavila sem se tudi na Harvard, a nisem bila sprejeta. Po eni strani zato - to so mi tudi napisali -, ker sem se potegovala za eno od polnih štipendij, ki so jih zaradi krize letos močno omejili, in po drugi verjetno tudi zato, ker si študija na Harvardu v resnici nisem posebno želela in se ob prijavi nisem dovolj potrudila pri izpolnjevanju zelo obsežnega vprašalnika.« Eva namerava vsaj kak študijski semester preživeti v tujini, vendar jo zdaj bolj kot študij v ZDA mika študij v Parizu. Jezik ji ne bo delal težav, saj poleg angleščine odlično zna še francoščino in dokaj dobro obvlada španščino.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela