Vojna se je začela dan prej

Drago Vidrih, vodja koordinacijske podskupine za severno Primorsko med osamosvajanjem Slovenije.
Objavljeno
25. junij 2011 21.34
Posodobljeno
25. junij 2011 21.45
Katja Željan, Nedelo
Katja Željan, Nedelo
Ko ga pobaram, ali bi Slovenci danes premogli takšno složnost, kakršno so pokazali pred dvajsetimi leti pred in med osamosvojitveno vojno, se odgovor glasi: »Zdaj so drugačni časi in takšne enotnosti najbrž ne bi bilo več. A če izprašam svojo vest, bi reagiral enako kot takrat. Domovina je samo ena in takrat smo bili zanjo pripravljeni dati tudi svoja življenja.«

Za Draga Vidriha, med osamosvojit­veno vojno vodjo koordinacijske podskupine za severno Primorsko, je bilo prav to obdobje eno najsvetlejših v njegovem življenju. »Prav nihče od ljudi, ki sem jih v pripravah na osamosvojitev zaprosil za sodelovanje, mi tega ni odrekel,« pravi.

Tudi zato je za Vidriha, ki je leta 2001 prejel častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti naše države, brskanje po spominih prijetna izkušnja. Še pred osamosvojit­veno vojno so ga izbrali za načelnika Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) na severnem Primorskem, zato svojo zgodbo začne v letu 1990, ko je iz kočevskih gozdov organiziral prevoz orožja na Primorsko. »Bili smo ena od pokrajin, ki je imela približno 80 odstotkov orožja v skladiščih nekdanje JLA.

Maja 1990 smo tako ostali skoraj brez vsega, počutili smo se ponižane in manjvredne častnike. Zato smo sklenili, da je treba nekaj ukreniti. Tako smo dobesedno kradli orožje iz skladišč JLA, in ko smo septembra 1990 tedanjemu predsedniku skupščine osebno poročali, koliko orožja imamo v Sloveniji zbranega - številke so se vrtele med 20 in 22 tisoč kosi - in koliko ljudi je pripravljenih poprijeti zanj, je predsednik skupščine dr. France Bučar sklenil, da gremo lahko v razpis referenduma,« se spominja Vidrih.

Kradli lastno orožje


S krajo orožja JLA je seveda povezana marsikatera zanimiva zgodba. »Sredi septembra 1990 smo šli v Kočevsko Reko po tovornjak orožja. Trije smo bili. Voznik Stojan Peršič, Srečko Lisjak in jaz. Z Lisjakom sva orožje ponoči nosila do tovornjaka, tam ga je naprej razporejal Peršič. Kako je sam zložil vse tiste zaboje, mi še vedno ni jasno. Ko smo tovornjak skoraj že povsem napolnili, je ta komaj še stal na vzmeteh. Peršič pa: 'Kadar se vozi takšen tovor, se na obremenitev ne gleda.' In smo ga naložili do vrha in orožje prepeljali k nam.« Konec septembra 1990 je imela MSNZ na severnem Primorskem tako nič manj kot 498 kosov orožja in prav toliko ljudi, ki so se bili pripravljeni boriti, če bi razmere to zahtevale.

Kljub temu najbrž nihče ni pričakoval, da bo vojna izbruhnila. A se je zgodilo prav to. Že maja 1991 so Vidriha premestili na mesto koordinatorja tedanjega republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, njegova naloga pa je bila organizirati priprave na spopade na severnem Primorskem. Imenovali so ga za vodjo koordinacijske podskupine, ki je usklajevala delovanje policije, teritorialne obrambe in civilnih struktur. »Imeli smo srečo, da je ta skupina delovala na isti lokaciji kot uprava za notranje zadeve, kar drugod po Sloveniji ni bilo ravno običajno, saj so bili štabi Teritorialne obrambe na enem koncu mesta, policija na drugem, koordinatorji pa na tretjem. Mi smo vse odločitve predebatirali in sprejemali skupaj, za sklepi smo tudi stali. Tako smo severni Primorski prihranili marsikatero življenje,« je prepričan sogovornik. Eno je bilo namreč spoštovati ukaze, speljati vojaško akcijo pa nekaj povsem drugega.

»Takšen primer je bil Robič. Če bi ukazali brezglavi napad, bi bilo žrtev na obeh straneh zagotovo več. Mi smo s pogajanji prišli do Robiča po mirni poti. To takrat ni najbolj ustrezalo slovenskemu vodstvu, ker bi v nekem trenutku raje imeli več dima in ognja, vendar smo vse zastavljene cilje in naloge opravili, mogoče malo bolj elegantno kot drugod,« razmišlja Vidrih.

Hkrati opomni, da se je vojna na severnem Primorskem začela že dan prej kot drugje v Sloveniji, čeprav država rada spregleda to dejstvo. »Mnogi imajo za uradni začetek osamosvojitvene vojne 27. junij 1991, ko so tanki krenili proti Ljubljani, mi pa smo imeli tanke na cestah že dan poprej. Blokirali smo jih na Rebrnicah, pri Zavetnikih in v Vrhpolju smo imeli tega dne že barikade. Nasled­nji dan, ko smo zaprli vse ceste, so jugoslovanski vojaki nadaljevali pot. Napasti jih seveda nismo smeli, čeprav bi to lahko storili že ob izhodu iz vojašnic. Ko so prebijali blokado na mostu čez Vipavo v Dornberku, smo dobili dovoljenje za uporabo orožja.

S pehotnim orožjem v bližino tankov nismo mogli priti, zato smo počakali, da jugoslovanska vojska zasede mejna prehoda v Rožni Dolini in Vrtojbi, in se šele zatem odločili za akcijo. Naša naloga je bila, da dobimo oba prehoda v svoje roke, zaradi odmevnosti v mednarodni javnosti in seveda lastnih interesov. V Rožni Dolini smo jugoslovansko vojsko pozvali k vdaji, a o tem niso hoteli niti slišati. Ko so zagnali motorje, smo posredovali tudi mi, predvsem s pehotnim in protitankovskim orožjem. Akcija je bliskovito stekla, še največ težav smo imeli pred njo, saj je bilo treba z urbanega območja odstraniti civiliste. Zato smo med ljudi poslali kriminaliste v civilu, da so ljudem prišepnili, naj se umaknejo. K uspehu sta pripomogla manjša ploha dežja in civilist Drago Kosmač, ki je posredoval pri tem, da so se jugoslovanski vojaki vdali.«

Spopad v Črničah


Dogajanje v Rožni Dolini je bilo zelo odmevno tudi zato, ker se je vse skupaj razpletalo pred očmi ljudi, ker so goreli tanki in pokale granate. »Če bi bil odpor jugoslovanske vojske večji, bi bila takšna tudi obojestranska škoda,« meni Vidrih in opozori še na eno zanimivo dejstvo. Spopad v Rožni Dolini namreč sploh ni bil prvi vojaški spopad na Primorskem, čeprav je takšno večinsko mnenje. »Že nekaj ur prej so se spopadli v Črničah. Jugoslovanski vojski smo izdali ukaze o prepovedi gibanja, a jih niso upoštevali. Ko so se iz Ajdovščine vračali na Ajševico s hrano, so jih v Črničah ustavili teritorialci. Takrat so jugoslovanski vojaki iz tovornjaka streljali na naše fante, mi pa smo na ogenj ustrezno odgovorili.«

Poznejši dogodki v Rožni Dolini so odločilno vplivali tudi na dogajanje na mejnem prehodu v Vrtojbi. »Mi smo želeli dobiti ta prehod, in sicer spet s pogajanji, ne z vojaško akcijo. Tu je pomembno vlogo odigrala policija, čeprav smo delovali skupaj.« Pogajanja so tekla ves naslednji dan in Primorci so se spet izkazali kot dobri diplomati. Tudi mejni prehod v Vrtojbi so namreč zavzeli brez enega samega izstreljenega rafala.