Zasvojenost v vsakem grižljaju

Ko pomislimo na zasvojenost, se nam pred očmi prikažejo alkohol, nikotin, kokain, igre na srečo ... Pomislimo tudi na motnje hranjenja, a ne na tisti njihov specifični del, povezan s preobilico sladke hrane. Vemo, da tudi sami včasih doživljamo hrano kot tolažbo, a mnogo je takšnih, ki najdejo še posebno veliko uteho v sladkem. V pretiranih količinah sladkega, pravzaprav. Se je torej s sladkorjem mogoče tudi zasvojiti?

»Stara sem 37 let in končno sem si priznala, da sem odvisnica od sladkorja,« zapiše neka gospa na spletnem forumu. In nadaljuje: »Toliko večji problem je, da sem na čokolado preobčutljiva in me zasužnjuje, hkrati pa tega ne morem nehati uživati. Tudi če poskusim, se obnašam kot vsak drug odvisnik. Vem, da je to futranje emocij, pa vendar mi ne uspe narediti koraka naprej. Kljub temu, da sem že veliko naredila na duhovnem področju in še delam, pa tukaj čisto cepnem. Počasi si priznavam, da si ne znam pomagati sama.«

V primerjavi z vsemi razvadami in odvisnostmi, ki na svetu obstajajo, se zdi, da ta, sladkorna, niti ni tako usodna. Težko je verjeti, da bi zaradi nje razpadla družina ali pa nastala potreba poiskati pomoč na kliniki za odvajanje. Gotovo pa sta patološki odnos do hrane in tolažba v sladkih grižljajih nezdravo početje in morda v sebi skrivata globlji pomen, kot bi si ga želeli priznati.

VPLIV NA RAZPOLOŽENJE

Jožica Barborič je psihologinja, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka realitetne terapije. Potrjuje, da se veliko ljudi ob različnih čustvenih težavah, stiskah v življenju zateka k uživanju različnih substanc, ki za določen čas pomagajo k boljšemu počutju: »Med njimi so tudi sladkarije, prav pogosto je to čokolada. Pri svojem delu z odvisniki od alkohola sem pogosto srečala ljudi, ki so v začetnem obdobju zdravljenja odvisnosti od alkohola pojedli ogromno sladkarij in popili neznanske količine sladkih pijač. Prav tako kot lahko določene prepovedane droge ali alkohol človeka pomirjajo, mu dajejo trenuten prijeten občutek sproščenosti in omogočajo trenutno pozabo, imajo lahko enak učinek nanj sladkarije, še zlasti čokolada. Poleg lajšanja tesnobe, nelagodja in razdražljivosti z njo zapolnjujemo čustveno praznino, vendar pa je učinek res le kratkotrajen. Občutek praznine in osamljenosti se samo še stopnjuje in nas čedalje bolj onesrečuje.«

Glede na to, da nas vznemirjajo podatki iz tujine, ki napovedujejo vedno več debelosti med mladostniki, so pomembne tudi študije, ki naj bi pokazale, da tisti adolescenti, ki uživajo veliko sladkorja, kažejo znake, kot so razdražljivost, hitre spremembe razpoloženja, nestrpnost, utrujenost, potrtost, nespečnost, bolečine v trebuhu.

CENTER ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI OTROK

Magdaleni Urbančič, dr. med., specialistki pediatrije ter direktorici Centra za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični, je še kako znano, da lahko pretirano uživanje sladkorja povzroči velike težave. Največje pa so takrat, ko se ga morajo otroci odvaditi, ker resno ogroža njihovo zdravje. »Včasih je težko kar naenkrat nehati, ker podzavestno iščejo sladko hrano, tu je verjetno na prvem mestu čokolada, in prav ta odvisnost je zelo trdovratna. Po mojem mnenju je organizem tako navajen, da premaguje tudi stresna stanja z vnosom sladkorja,« začne pripovedovati Urbančičeva. »V Centru za zdravljenje bolezni otrok poteka Program zdrave prehrane in zdravega načina življenja in med otroki, ki pridejo vanj, je kar nekaj takih s problemom čezmernega uživanja sladkorja. Večina so tisti, ki le radi jedo in uživajo veliko visokokalorične hrane, med katero pa ni koncentriranih slaščic. Če kasneje otrok popusti pri izvajanju tega programa ali pa samo naredi nekaj prekrškov, se ti vedno kažejo v uživanju koncentriranih slaščic. V programu poskušamo s postopnim povečevanjem fizičnih aktivnosti, pri katerih se pozneje pojavi tudi zadovoljstvo zaradi sproščanja endorfinov. In to naj bi postopno nadomestilo željo po sladkorju.«

SMO ODVISNIKI?

Sladkor so prvotno prodajali v lekarnah kot zdravilo in je spadal med najbolj dragocena živila. Z razvojem industrije, ob koncu 19. in še posebno v prvi polovici 20. stoletja, pa se je sladkorna industrija izredno razvila, vzporedno z njo pa tudi slaščičarstvo in prišlo v industrijsko proizvodnjo. Na vprašanje, kdaj je postal sladkor tako vsenavzoč, dr. Dražigost Pokorn, dr. med., predstojnik inštituta za higieno in socialno medicino na Medicinski fakulteti v Mariboru, odgovori: »V zelo kratkem času je pristal med najcenejšimi živili, podobno kot rastlinska olja, in pojavilo se je novo obdobje prehranjevanja. Reveži so začeli kupovati sladkor in olje, ker so bila ta živila na kalorično enoto najcenejša. Posledica pa je bil pojav novih bolezni, debelosti, bolezni srca in ožilja, ki so bile doma predvsem med nižjimi sloji prebivalcev.« Prvotni sladkor je bil sicer med. Stari Rimljani so ga uporabljali zlasti pri pripravi različnih omak.

Mnenja o tem, ali smo lahko od sladkorja odvisni, so različna. Dario Cortese, samostojni publicist, ki je tudi na sebi preizkusil že več načinov zdravega prehranjevanja, meni, da smo v sklopu odvisnosti od predelane hrane lahko odvisni od intenzivno sladkih izdelkov, ker zagotavljajo hitro poživitev, podobno kot nekatere osvežilne pijače in druga poživila, a na dolgi rok učinkujejo razdiralno, ker rušijo telesno presnovo: »Menim, da sladkor ni droga, je pa primerna snov za vzpostavitev sorazmerno blage odvisnosti, ki se kasneje v življenju lahko razvije v odvisnost od drog.« Da ni droga, meni tudi dr. Pokorn, ki pravi, da je deset odstotkov dnevne energijske vrednosti v obliki sladkorja še v mejah normalnega, ter doda, da ima že dojenček prirojeno željo po sladkem okusu: »Zato sta okušanje in sladkanje hrane lahko povsem fiziološka. Ker je sladek okus prijeten - lahko pa tudi izloča nekatere hormone, ki lajšajo depresijo - se lahko zasvojenost razvije pri odraslih osebah, ki preidejo v začarani krog, iz katerega jih lahko osvobodi le ustrezen strokovnjak. Teh primerov pa ni veliko, zato jih ne bi posploševal in celo strašil ljudi.«

Če torej pomeni, da je zasvojenost kompleksno škodljivo ponavljajoče se vedenje, ki ga ljudje nimajo (več) pod nadzorom, se utemeljeno vprašamo, ali ne gre za podobno »igro« tudi v tem primeru. Mnogi namreč pričajo, da si ne morejo pomagati, ko začnejo jesti sladkarije, da je sla po sladkem močnejša od njihove volje.

TOLAŽBA V HRANI

Sanja Rozman, dr. med., predsednica društva Sprememba v srcu in vodja terapevtskega programa, pa je prepričana, da je pri tem manj pomembno, ali gre za sladkor, čokolado, alkohol ali nikotin: »Vsekakor so občutki podobni pri vseh substancah in se medsebojno prepletajo. Približno tako, kot ne moremo reči, da obstaja zasvojenost od žganja ali vina, je tudi tu 'drobljenje' lahko zavajajoče. Pri zasvojenosti s čistimi, nerafiniranimi ogljikovimi hidrati in čokolado (OH) gre za kombinirano kemično in nekemično odvisnost. OH lahko povzročajo pri ljudeh, ki jih pogosto zlorabljajo in so k temu nagnjeni (t. i. metabolni sindrom), drastična nihanja v koncentracijah glukoze v krvi, kar spremljajo čustvene spremembe (jeza, umirjenost). Sladek okus je lahko sam po sebi tolažba in se vključuje v sistem nekemičnih tolažb. K temu pripomorejo drastične diete, s katerimi zasvojenci poskušajo neuspešno nadzorovati svojo telesno težo. Tako se lahko razvije odvisnost od hrane. Najpogosteje se več odvisnosti pojavlja skupaj pri isti osebi.«

Ali smo od sladkorja odvisni, lahko preverimo s preprostim poskusom. Mnogi pravijo, da se sladkemu zlahka odrečejo, a morda je to laže reči kot narediti. Naj bo deset dni dovolj, da se preizkusite, in morda rezultati presenetijo marsikoga. Dario Cortese je prepričan, da abstinenčne krize najbrž ne bi doživeli, nekaj podobnega kot živčnost in pomanjkanje zbranosti pa verjetno. Dr. Pokorn pa meni, da bi po tem poskusu morda kdo doživel abstinenčno krizo, a to še ne bi bil javnozdravstveni problem.

Psihologinja Barboričeva potrjuje, da si lahko odgovorimo, če smo od sladkorja odvisni, tako da opazujemo, ali se nam ob odtegnitvi sladkorja pojavijo t. i. odtegnitveni znaki. Če se želimo t. i. zasvojenosti znebiti, pa seveda potrebujemo zato natančen načrt, veliko samodiscipline in predvsem veliko znanja: »Znanje o bolezni odvisnosti, načinu delovanja določene droge na telo in psiho, človekovi osebnosti in vedenju, željah in potrebah, načinu zadovoljevanja teh je pri zdravljenju bolezni odvisnosti odločilnega pomena. Če gre za sladkor ali alkohol ali kaj drugega, je vedno nujno budno spremljati, kaj zaužijemo. Sami prevzemamo nadzor nad tem, kaj jemo, kaj vsebujejo živila, ki jih postavljamo na mizo.«

BOLEZEN SODOBNOSTI

Doc. dr. Vilma Urbančič-Rovan, dr. med., vodja Diabetološkega oddelka UKC Ljubljana, je prepričana, da je prehrana le eden izmed kamenčkov v mozaiku kakovostne in celostne obravnave sladkornih bolnikov: »Če se poigrate na googlu in vtipkate geslo soft drinks and obesity, boste v manj kot sekundi dobili neverjetnih 626.000 zadetkov. Eden izmed njih pravi, da je čedalje večji obseg trebuha pri Američanih tesno povezan s čedalje večjo porabo sladkih pijač. Kar tretjina ogljikohidratnih kalorij v ameriški prehrani izvira iz sladil, od tega jih je kar pol v pijačah. Največji krivec je koruzni sirup z veliko vsebnostjo fruktoze,« pove sogovornica, a doda, da je kriviti sladkor za sladkorne bolezni lahko nespametno, kajti »nihče ne dobi sladkorne bolezni zato, ker bi jedel čokolado, zaherjevo torto, mamin jabolčni zavitek, baklave ali nesramno dobre sladolede Ljubljanskih mlekarn. Vse na tem svetu je dovoljeno in nič na tem svetu ni nevarno, dokler kalorični vnos ne preseže porabljene energije. Sladkorna bolezen ogroža tiste, ki se redijo. Tudi sladkornim bolnikom je dovoljeno tako rekoč vse - v okvirih zdrave mešane prehrane. Tudi sama jim, ko pridejo v mojo ambulanto, glasno povem, da si lahko po kosilu privoščijo tudi košček peciva. Seveda takrat, kadar so v želodcu že juha, glavna jed in velika skleda solate - tedaj bo vsrkavanje sladkorjev iz prebavil v kri počasno. Drugače je, če se nekdo odloči pojesti pol tablice gorenjke kar na tešče - ta bo seveda pospešeno pridrvela naravnost v kri. Tudi bolniki, ki se zdravijo z inzulinom, niso nobena izjema: kar koli zaužijejo, bo šlo mimo brez posledic, če bo pokrito z dovolj inzulina.«

SKRITI SLADKORJI

Dario Cortese meni, da je v naši prehrani toliko sladkorja zato, ker se s stališča industrije hrana tako bolje prodaja, porabniki pač zahtevamo veliko sladkost za vzdrževanje naše odvisnosti. Ni nam težko prepoznati sladkorja v živilih, kot so bonboni, čokolada, piškoti, ne zavedamo pa se, da jih najdemo tudi v gaziranih pijačah, konzervirani hrani, kruhu, dimljeni šunki, pripravljenih juhah, instantnih čajih, kavi ... Seznam živil, ki vsebujejo beli sladkor, je malodane neskončen.

Največji problem t. i. praznih kalorij pa Magdalena Urbančič vidi v sladkanih pijačah. Ko zaužijemo kokakolo na primer, se ne zavedamo, da jo, glede na kalorični vnos, pravzaprav pojemo, in ne popijemo. »Verjetno delamo napako že takoj ob rojstvu, ko kot dodatno tekočino dodajamo čaj, pa čeprav nesladkan. Otrok se nikdar ne nauči okusa vode niti se je ne nauči piti. In verjetno marsikdo misli, da samo v nujnih stanjih, ko ni ničesar pri roki, piješ vodo, sicer pa jo uporabljaš za umivanje in kuhanje. Zelo varljive pa so razne pijače, na katerih piše light ali 'z okusom'. Prav tako vsebujejo sladkorje, drugih pravih vrednosti pa nimajo, čeprav so mogoče dodani vitamini in minerali.«

Po drugi strani pa dr. Vilma Urbančič meni, da niti ni tako zelo pomembno razmišljati, v katerih živilih je sladkor, temveč da se ga je pametneje izogniti, ko ga res ne potrebujemo: »Žejo tešimo z vodo (tista iz ljubljanskih pip ni prav nič slabša od ustekleničene) ali z nesladkanim čajem. Če že sladkamo kavo ali čaj, bodimo zmerni - že naše babice so rekle, da ni pametno sladkati tako, da bi žlica kar stala pokonci. Čisto navaden jogurt ali skuta nimata nič manj beljakovin od raznih živilskotehnoloških mojstrovin z okusi po vseh mogočih vrstah sadja, ki so jim dodani sladkorji.« Ne smemo zanemariti, da je sladkor v hrani eden od pomembnih vzrokov za zobno gnilobo.

SLABE NAVADE

In če opažamo, da imajo mladi veliko težav z debelostjo, to ne pomeni, da gre kriviti le sodobni način življenja. Tudi na Centru za zdravljenje bolezni otrok so iskali vzrok za pretirano uživanje prečiščenih sladkorjev, kar je pokazalo samo na problem prehranjevalnih navad, ki se prenašajo iz roda v rod. Prav zato tudi pri navadni debelosti ni dedne pogojenosti: »'Dedne' so v tem primeru le prehranjevalne navade, ki se vlečejo iz druge svetovne vojne. Takrat je bilo hudo pomanjkanje in se kaže še zdaj,« pove direktorica Centra Urbančičeva. »Predvsem pa je treba omeniti poplavo reklam za razne slaščice, ki privabljajo otroke in njihove starše, da posežejo po njih. Prav tako je problem, da starši zaradi prezaposlenosti ali pomanjkanja zainteresiranosti včasih premalo delajo z otrokom oziroma ga nagrajujejo s hrano (zlasti sladice). Včasih pa bi bilo bolje, da bi se z njim igrali ali opravljali kakšno sproščajočo aktivnost ali koristno delo, kamor bi ga vključili.«

A žal so ravno prehranjevalne navade tiste, ki jih je najteže spremeniti, in le redkim uspe. Slabe navade izvirajo iz otroštva, iz debelih otrok zrastejo debeli odrasli. »Jesti je treba večkrat, ne le enkrat na dan,« poudari dr. Urbančič-Rovanova. »Dan je treba začeti z zajtrkom - potem ne bo volčje lakote sredi dopoldneva, ki jo je najpreprosteje potolažiti s čokolado. Več majhnih obrokov obremeni trebušno slinavko precej manj, kot če bi enako količino hrane zaužili naenkrat. Če jemo večkrat po malem, mora trebušna slinavka proizvesti naenkrat veliko manj inzulina, kot če vsa hrana pride naenkrat v krvni obtok.«

PET OBROKOV NA DAN

Tisti, ki čutijo, da so od sladkorja odvisni, zmotno menijo, da ga nikoli več ne bi smeli uživati. Odgovor je v zmernosti, ki pa jo nadzorujejo naši možgani. Če si boste vzeli čas pri izbiri jedilnika, boste našli ogromno naravno sladkanih živil. Beseda sladkor namreč ne pomeni belega in neprečiščenega, temveč je sladko tisto, kar narava prinese s sabo. Z vedno večjim uživanjem prečiščenega sladkorja v prehrani izgubljamo občutek za naravno sladkost, ki nam dobro dene. Če se boste odločili in spremenili življenjske navade, boste »na novo« odkrivali okuse, ki ste jih prej zakrivali s sladkorjem. In kar svetujejo otrokom in staršem na Centru za zdravljenje bolezni otrok, velja tudi za nas: naj na dan užijemo od štiri do pet obrokov, ki morajo biti sestavljeni glede na prehrambno piramido in razporejeni enakomerno čez ves dan, pijmo veliko nesladkane tekočine. In - kot je zapisano vedno, kadar govorimo o življenjskih spremembah - rekreirajte se. Kot povsod leži odgovor v zmernosti.

Iz Delove priloge Ona!