Tiskane izdaje
Glaser, ki je nadzorni svet Probanke vodil od leta 2000 do leta 2013, je povedal, da so o zamenjavi uprave še pred odločbo Banke Slovenije leta 2012 razmišljali tudi nadzorniki. »Če so rezultati slabši, se poskuša ukrepati in eden od ukrepov je prevetritev poslovodstva,« je dejal. To se je sicer zgodilo šele z odločbo Banke Slovenije, nadzorniki pa so medtem ocenjevali, da »zna uprava najti izhod iz težav«.
Glavni razlog za takšno odločitev Banke Slovenije je bil, da banka ob slabi likvidnostni situaciji ni izpeljala zahtevane dokapitalizacije, takrat v višini 50 milijonov evrov, je navedel. Zamenjavi je sledil odliv sredstev iz banke. »To je za banko stresno,« je ocenil. Dodal je, da je Slovenija v tem času postala »za banke težko področje in so tudi nekatere tuje banke ocenile, da se umaknejo.«
Težav zaradi istih oseb, ki so vodile lastniško povezane družbe in bile komitentke banke, niso zaznali. »Relativno pozno smo dobili informacijo, da sta družbi Hat in Fractal Consulting povezani osebi,« je dejal. Čeprav je vedel o družinski navezi dolgoletne prve dame banke Romane Pajenk in Tomaža Ročnika, ki je obvladoval ti dve družbi, prek katerih je postal glavni lastnik Avtotehne, »se ni hotel vpletati«.
Ročnikove družbe so namreč po njegovih navedbah »do neke stopnje servisirale obveznosti do banke, nisem videl neke velike nevarnosti«. Nevarnost so tako opazili, ko so dobili indikatorje povezanih oseb in da nekatere družbe presedajo mejo izpostavljenosti do banke.
»Upravo smo o tem opozorili leta 2011, Banka Slovenije 2012. A takrat je uprava interpretirala, da se prodaja SwatyComet in da bi se zadeve tako lahko sanirale,« je povzel.
Po njegovem mnenju so bile v času pred izbruhom krize vse banke v podobnem položaju: »Vse so silno iskale komitente in ponujale denar pod silno ugodnimi obrestnimi merami. Bili smo v neki evforiji in smo mislili, da bo vse raslo. Banka Slovenije niti bankam niti podjetjem ni govorila, da moramo biti bolj zadržani, bolj skromni,« je opisal.
Za padec Probanke krivi zunanji dejavniki
Strategija Probanke je bila usmerjena v močno investicijsko bančništvo. Tako so za njen padec po njegovem krivi predvsem zunanji dejavniki. »Če se ne bi sesula gospodarska slika Slovenije in strmoglavila vrednost delnic na borzi, potem se to ni zgodilo,« je prepričan. Tako se mu ocenjena škoda v Probanki zdi previsoka.
»Mislim, da smo v Sloveniji generalno imeli prerigorozne metre, zato je verjetno naša luknja večja, kot je bila potrebna,« je ponazoril.
»Vse, kar smo delali v nadzornem svetu, smo delali v dobrobit banke,« je še dejal. Pri tem se mu to, da je banka kljub izgubam v določenih letih izplačevala dividende in nagrade nadzornikom, ni zdelo nenavadno. »Te nagrade so bile opredeljene po določenih kriterijih, jaz sem vse nagrade vložil v dokapitalizacijo banke,« je povedal.
BS kriva za izgubo Factor banke
Komisija je nato zaslišala nekdanjega prvega nadzornika Factor banke Petra Falatova. Ta je, kot je povedal, sredi leta 2013 odstopil, ker je videl, da iz dokapitalizacije, ki bi se morala zgoditi, ne bo nič, saj so »delničarji banke rekli, da jih to ne zanima in da delnice raje z diskontom prodajo«.Spomladi 2013 je Banka Slovenije povečala koeficient zahtevane kapitalske ustreznosti in zahtevala dodatne slabitve. »Banko je v izgubo spravila Banka Slovenije,« je dejal in dodal: »To je bilo eno. Drugo so bile slabitve, kjer nismo mogli nič. Po sklepu smo jih morali upoštevati in zato smo imeli bilanco v minusu. Potem je uprava rekla, da moramo povečati kapital, delničarji so pa rekli, da jih to ne zanima.«
Slabitve so nastale, ker so se spremenili pogoji, padla sta nepremičninski in kapitalski trg. Po njegovih besedah so pripombe Banke Slovenije začeli dobivati v drugi polovici 2012. Spomnil je na stomilijonsko izdajo obveznic Factor banke na mednarodnem kapitalskem trgu s poroštvom države in z dovoljenjem Banke Slovenije. Banka Slovenije je banko prečesala in jo celo pohvalila. »Če bi takrat vedel, kar vem danes, bi odstopil deset let prej. Živel sem v dobri veri in v zaupanju v pravo,« je dejal.
Tudi on je poudaril, da je o kreditih odločala uprava, o večjih kreditni odbor. Nadzorni svet je odločal le o največjih, a je bilo tega zelo malo. »Nadzorni svet se s konkretnimi posli ni nikoli ukvarjal. Odločali smo se na podlagi poročil,« je pojasnil in dodal: »Z nadzorom konkretnih poslov se nadzorni svet ni nikoli ukvarjal.«
Uprava je dajala nadzornemu svetu v odobravanje kredite brez namena, je nadaljeval. »Smo vprašali in so odgovorili, da je namenjen za določen komercialni posel, ki da so ga preučili,« je dejal in poudaril, da je bil to poslovni model banke, s katerim so se lastniki banke strinjali.
Nadzorovana likvidacija ni potrebna
Odločitev za nadzorovano likvidacijo banke ga je presenetila: »Ker mislim, da ni bila potrebna,« je ocenil. Po njegovem bi morali postaviti izredno upravo, ki bi sodelovala z likvidacijskim upraviteljem. Treba bi bilo zahtevati odprodajo delnic. Če so jih lastniki sami ponujali v prodajo z diskontom, bi se o tem vsaj morali pogovarjati. Kar je bilo v obveznicah, bi lahko spremenili v kapitalski delež. »Če bi Banka Slovenije podaljšala rok za prilagoditev, bi se zgodba drugače končala,« je sklenil.
