Tiskane izdaje
Ljubljana – S pripojitvijo Factor banke k Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) je bila poleg terjatev in nepremičnin na slabo banko prenešena tudi obsežna zbirka umetniških del. DUTB bo s prodajo te nadaljevala, »ko bodo rešena formalna vprašanja«. Med odprtimi vprašanji sta, denimo, tudi dve sliki, ki sta – izgubljeni.
Na vprašanje o izgubljenih umetnitnah so na ministrstvu za kulturo odgovorili, da je Factor banka že v razpisu za oddajo zavezujočih ponudb zapisala, da kupcu ne bo mogla izročiti slik Nos ob nos Petre Varl in Gnezdo II Mojce Osojnik.
»Factor banka je verjetno ravnala enako kot vsak drug lastnik, ki ugotovi, da mu določeno umetniško delo manjka; prijava in podobno,« so še dodali.
Spomnimo, Factor banka je celotno umetniško zbirko prodajala lani jeseni, najvišjo ponudbo pa je oddalo kulturno ministrstvo. A prodaja je padla v vodo.
»Ministrstvo za kulturo je odstopilo od ponudbe zaradi tveganja, da kljub plačilu kupnine za celotno umetniško zbirko Factor banke, kupec ne bi postal lastnik vseh predmetov, ki umetniško zbirko sestavljajo,« so pojasnili na ministrstvu.
Zapletlo se je pri zbirki Miljenka Licula, v kateri so med drugim idejne skice, natečajni projekti in vzorci za tolarske bankovce in kovance, rezervne slovenske bankovce in kovance, jubilejne kovance in slovenske evrokovance.
Banka Slovenija je menda zahtevala, da se iz prodaje izločijo vzorci za kovance ter vrnejo centralni banki. V Banki Slovenije so dejali, da so zainteresirani, da se likovna zbirka nekdanje Factor banke, ki je uvrščena v nacionalno bogastvo in katere del je tudi zbirka Miljenka Licula, proda ministrstvu za kulturo in tako ohrani za naslednje rodove, zato take prodaje ne bi ovirala.
Slišati je, da naj bi razlog za odstop od nakupa bilo tudi nasprotovanje finančnega ministra Dušana Mramorja, saj je kulturno ministrstvo za umetniška dela menda ponudilo dober milijon evrov.
Na kulturnem ministrstvo to zanikajo: »V primeru likovne zbirke Factor banke je šlo za izredno pridobivanje premičnin, a če bi bila zavezujoča ponudba za odkup zbirke uspešna, bi Vlada Republike Slovenije zanjo zagotovila sredstva iz proračunske rezervacije, saj je prav vlada s sklepom pooblastila ministrstvo za kulturo, da odda ponudbo za odkup celotne zbirke.«
Kot so pojasnili, so za nakup zbirke, ki je razglašeno za nacionalno bogastvo, še vedno zainteresirani: »Republiko Slovenijo oziroma Ministrstvo za kulturo v njenem imenu že ves čas zanima predvsem del zbirke, ki je razglašen za nacionalno bogastvo. Naša ponudba se je nanašala na celotno zbirko, ker se je ta prodajala le kot celota.«
Osrednja zasebna zbirka del novejših slikarjev
Likovna zbirka Factor banke velja za osrednjo zasebno zbirko del slikarjev, ki so soustvarili spekter slovenskega likovnega ustvarjanja od osemdesetih let dalje, v manjšem številu tudi kiparjev ali avtorjev instalacij. Njeni začetki segajo v leto 1995, ko si jo je zamislil prvi direktor banke Fabio Škopac, projekt je nadaljeval poznejši direktor Boris Pesjak, zbirka pa temelji na selekciji dr. Tomaža Brejca, osrednjega poznavalca tukajšnje vizualne umetnosti, ki je imel – tudi kot dolgoletni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani – neposreden vpogled v to, kar se je porajalo v ateljejih tukajšnjih umetnikov.
Izbore del iz zbirke je bilo v letih njenega oblikovanja mogoče spremljati v razstaviščih, v najbolj reprezentančni obliki leta 2001 v Moderni galeriji, ko je izšel zajeten katalog, na katerem še danes temeljijo predstave večine o zbirki. Tedaj je obsegala 87 izdelkov 49 avtoric in avtorjev, a je seveda rasla tudi kasneje.
Kaj je v njej v času prodaje, nerazumljivo odmaknjene od javnosti, med katero je bil njen najaktualnejši, oktobra lani sestavljeni katalog precedenčno dostopen le, če si za ogled odštel stotaka? Aktualen katalog zajema 264 enot (posamezna lahko predstavlja tudi serijo ali skupino predmetov), med katerimi je jih je 85, kar okoli tretjina, prepoznanih kot nacionalno bogastvo, njegovo prebiranje pa zapusti vtis izjemno enotne zbirke.
Z le nekaj starejšimi izjemami, predvsem s skoraj enometrskim pastelom Neznanka Riharda Jakopiča ali kipom Pijani poet Jakoba Savinška, so v njej izključno sodobna dela izjemno številnih tukajšnjih umetnikov in tudi predstavniki starejših umetniških generacij, Bogdan Borčić, Valentin Oman, Andrej Jemec ali Janez Bernik, so zastopani le z deli iz zadnjih desetletij.
Seveda pa v katalogu, ki ustvarja tudi vtis svojevrstnega dokumenta umetniškega ustvarjanja v desetletjih od – okvirno – optimističnega časa osamosvajanja do precej bolj zamolklih tonov ob pripovedovanju slovenske zgodbe o uspehu v času finančne in politične oseke, prevladujejo imena predstavnikov mlajših generacij.
Iz letnic umetnin sklepaš, da se je zbirka širila vse do izbruha finančne krize, kasnejših nakupov je le malo. Med temi ima na seznamu del, prepoznanih kot nacionalno bogastvo, najkasnejši datum nastanka slika Zanikanje, ki jo je Ksenija Čerče ustvarila med letoma 2009 in 2012.
Le del jih je v javnih ustanovah
Zbirka je sicer dolgo slovela tudi po tem, da so bile umetnine iz nje dostopne v javnih institucijah, a je to sodeč po navedbah lokacij v najnovejšem katalogu veljalo le za majhen del, 21 umetnin. Iz medijskih objav je javnosti gotovo najbolj znana monumentalna slika Materada, izjemno delo Emerika Bernarda iz leta 1987, ki so ji skoraj štiri metre zidu (široka je 388 centimetrov) odmerili v Državnem zboru, sicer pa za veliko večino umetnin katalog navaja hranjenje bodisi v sami Factor banki bodisi skladiščenje v Postojni.
Na DUTB so na vprašanje, kje so umetnine, zdaj odgovorili: »Del umetniške zbirke se nahaja v prostorih Pravne fakultete v Ljubljani, vse ostale umetnine so v skladišču družbe Corpus Artis v Postojni. Prostor za hrambo je v celoti opremljen z regali za umetniška dela različnih dimenzij, alarmnim sistemom s 24 urnim snemanjem in sistemom za zagotavljanje konstantne temperature in vlage.«
Oktobrski katalog je sicer za osem umetnin (oziroma nekaj več, saj sta dve deli pravzaprav seriji) kot lokacijo navajal Ministrstvo za zunanje zadeve, za šest Pravno fakulteto, za dve Mestno občino Ljubljana, za po eno pa še SID - Prvo kreditno zavarovalnico in Pokojninsko družbo A. Izven Ljubljane za po eno SNG Nova Gorica in Občino Kranjska Gora. Kar 17 izmed teh 21 umetnin je prepoznanih kot nacionalno bogastvo.
