Tiskane izdaje
Ljubljana – S prevzemom evra so pridobila naša izvozna podjetja, ki imajo najpomembnejše partnerje v članicah območja z evrom, valutno in denarno gotovost so dobili tudi državljani, poudarja Mitja Gaspari, ki je vodil Banko Slovenije pred desetimi leti, v času, ko smo uvedli evropsko valuto.
Uvedba evra 1. januarja 2007 se je zgodila po nekajletnih pripravah. Čemu ste tedaj v Banki Slovenije in vladi dali največ poudarka?
Odločitev za to je bila sprejeta, ko se je Slovenija vključevala v Evropsko unijo leta 2004. Skupna politična in tudi siceršnja odločitev je bila, da bomo poskušali vstopiti v območje z evrom v najkrajšem možnem času, to je v približno v dveh letih. To je bil zelo ambiciozen načrt, saj je bilo treba uskladiti množico različnih ekonomskih in tudi tehničnih zahtev. Ministrstvo za finance, predvsem pa Banka Slovenije, smo takrat pripravili strategijo in oceno, ali smo res pripravljeni za vključitev v evro in kako to tudi izpeljati. Na tej podlagi so nato tekle ekonomske in tehnične priprave za prevzem evra, ki se je uspešno končal.
Slovenija je morala pred vstopom v območje z evrom izpolnjevati pet maastrichtskih meril (primanjkljaj, dolg, obrestna mera, inflacija, tečaj). Katero merilo je bilo tedaj največji izziv?
Za Banko Slovenije je bila to inflacija, za vlado pa proračunski primanjkljaj. Za vse skupaj pa je bil največji izziv uskladitev politik na način, da bo končni rezultat uspešen.
Kako ste pred uvedbo evra sodelovali z ministrstvom za finance, ki ga je tedaj vodil minister Bajuk?
Nekdanji finančni minister Andrej Bajuk pri dvigu prvih slovenskih evrov na bankomatu.
Foto Jože Suhadolnik/Delo
Večina dobrega sodelovanja ob pripravah je bila, ko je ministrstvo vodil še Dušan Mramor. Ko ga je vodil minister Bajuk, sodelovanja ni bilo veliko, tisto, ki je bilo, pa je omogočilo, da se je tudi vlada po svoji strani pripravila. Res pa je v tistem času nastala taka ekonomska politika, ki je poleg drugega povzročila tudi pregrevanje gospodarstva.
Če pogledava nazaj na evro in njegovih deset let. Kako uspešni smo bili s to valuto – bolj kot s tolarjem?
S tem, ko smo prišli v območje z evrom, smo postali samo eden od številnih členov v denarni uniji. Žal kažejo zdaj podatki – čeprav takrat ni bilo takih analiz in razprav v Evropi –, da je imel ta projekt že ob svojem nastanku nekatere težave, ki so postale resne šele s finančno in gospodarsko krizo. Ta je v marsičem opredelila nadaljnje obdobje delovanja evra, predvsem za nove članice, med katerimi smo bili tudi mi kot prva nova članica. Zelo je poslabšala naše ekonomske in druge razmere in zato smo imeli težave, kako se iz tega izkopati.
Pa je bil za to kriv tudi evro, ali vendarle mi v Sloveniji?
To je dobro vprašanje, mislim, da gre za kombinacijo vplivov. Glavni vpliv je bil kljub vsemu iz tujine, kjer je ta negativni povpraševalni šok nenadoma prekinil ustaljene gospodarske in finančne tokove oziroma bančne tokove. V Slovenijo je kapital prihajal predvsem z bančnimi krediti, ki so se tedaj nenadoma popolnoma ustavili oziroma celo začeli zmanjševati. To je tedaj delovalo iz tujine, ECB pa v tem kontekstu ni prav veliko pomagala, da bi se izravnale razlike med državami, ki jih je zajel šok na strani povpraševanja. Na drugi strani pa je naše gospodarsko pregrevanje povzročilo rast kreditov. Če bi tedaj poskušali na silo prekiniti kreditno rast, verjetno ne bi mogli vstopiti v evro. A takrat, v letih med 2004 do začetka 2007, ko smo vstopili v evro, niti od evropske komisije niti od ECB nismo dobili nobenih pripomb, da imamo v Sloveniji neustrezno denarno politiko.
Z evrom, vstopom v veliko valutno območje, ni več tečajnih tveganj, stroškov z menjavo denarja itd. Kakšne koristi nam je vse prinesel evro?
Vsaj po teoriji naj bi bila prednost valutnega območja, da se pospeši trgovina. To se je dejansko tudi zgodilo. Povečala se je menjava med slovenskimi podjetji in podjetji v drugih državah Unije. Tudi prebivalstvo je dobilo neko denarno, valutno gotovost. Ni bilo več denarnih in valutnih tveganj za državo in podjetja, to je zmanjšalo stroške financiranja. To so tudi sicer dejavniki, ki spodbujajo oblikovanje skupnega valutnega območja. S tem, ko smo prišli v valutno območje, je bila v tako velikem okolju manjša verjetnost negativnih gospodarskih šokov – čeprav se je kasneje izkazalo, da če pride iz zunanjega okolja v unijo tak šok, so lahko manjše članice denarne unije bolj prizadete kot pa velike.
Kaj so z evrom pridobili izvozniki?
Predvsem to, da niso imeli več težav z zavarovanji pred valutnimi tveganji, če so poslovali v območju z evrom. Dobili so širok gospodarski prostor s skupno valuto, kar je zmanjšalo tveganja in stroške poslovanja, dobili so možnost za lažje investiranje in trošenje in možnost lažjega dostopa do višjih tehnologij, ki bi spodbujale dodano vrednost v naših podjetjih in drugje.
Nekatere države (Češka, Poljska) so ohranile svoje valute in se uspešno gospodarsko razvijajo. Kako bi se Slovenija razvijala, če bi, recimo, ohranila tolar?
V krizi bi se verjetno bolje. Sicer pa mislim, da je Slovenija tako vpeta – po gospodarskem ciklusu in sicer – v svojo trgovinsko menjavo z državami območja z evrom, da je bila to naša naravna usoda.
Evro je nastal kot politični projekt, ob nastanku ni imel trdnih temeljev. Po krizi se to poskuša popraviti, nastaja bančna unija, enoten mehanizem nadzora itd. V kakšni fazi je zdaj projekt evra? Koliko mu manjka, da bo zrela valuta?
Temu ni dosti bliže, kot je bil pred krizo. Bančna unija, pakt za stabilnost itd. so napol narejeni projekti, ki ne upoštevajo tega, da je bilo prehitevanje s politično unijo glavni problem tega projekta. To prehitevanje ni mogoče. Precej bolj modro bi bilo, če bi državam dovolili, da ohranijo svojo fiskalno samostojnost. Tako da lahko bistveno bolj vplivajo na svojo fiskalno politiko in so hkrati odgovorne zanjo. Hkrati bi morala ECB biti banka, ki skrbi za likvidnost vseh in v vsakem primeru in ob vsakem trenutku – to zdaj ni. In drugič, za dolgove, ki so se v Evropi nakopičili in so relativno veliki, bi morali v območju z evrom najti mehanizem za prestrukturiranje. To pa bi zahtevalo poseben varen evropski instrument, v katerega bi bili investitorji pripravljeni vlagati. Tako bi posamezne države lahko prestrukturirale svoje dolgove, ne da bi bile pred tem nesolventne ali celo v bankrotu.
Evro je vplival na življenje slehernika, tudi kar zadeva cene hrane in življenjskih potrebščin. Primerjave kažejo, da so se cene zvišale. Čemu to pripisujete?
Cene se niso zvišale le pri nas, pač pa tudi drugod. Če pa pogledate, kaj se je dogajalo z inflacijo, smo imeli nekaj let celo deflacijo, zdaj pa nekaj let zanemarljivo inflacijo. To pomeni, da se kupna moč te valute v Sloveniji ni bistveno zmanjšala. Zmanjšale so jo druge stvari, ne inflacija, predvsem zniževanje dohodkov prebivalstva zaradi ustavitve rasti plač in drugih dohodkov. Kriza je prinesla ukrepe, ki niso prispevali k oživljanju gospodarstva, pač pa h krčenju dohodkov.
Kliknite na infografiko za povečavo
Evro za to ni kriv?
Neposredno zagotovo ne, pač pa ta austerity, fiskalno stiskanje, ki je prineslo poslabšanje socialnega položaja številnih skupin po Evropi, ne le pri nas.
Vidimo, kaj se dogaja z bankami v Italiji in drugje, kakšnega zanimanja za vstop v skupno valuto ni. Kako vidite prihodnost evra?
Evro in vso Evropo čakajo leta streznitve in stabilizacije odnosov v okviru zdajšnjega sistema. Kar pomeni, da so popravki lahko majhni, postopni, ne gre pa več za neke velike projekte hitre in zelo intenzivne politične integracije. Mislim, da novih članic zlepa ne bo več. Češka in Poljska se ne bosta včlanjevali, Romunija, Bolgarija in Hrvaška pa za to niti nimajo možnosti. Znotraj območja z evrom pa bo treba zmanjšati ta enostranski pogled Nemčije na to, kaj je prava ekonomska politika – če pač hočemo, da bo evro funkcioniral relativno normalno.
Kako vidite vlogo ECB? Je to še ena od institucij v vse bolj odtujeni in zbirokratizirani Evropi, oddaljeni od državljanov?
Če hočete imeti enotno ali pa skupno valuto v različnosti nacionalnih entitet, se pač ne da drugače postaviti, kot se je ECB. Da pa bi lahko imelo evropsko računsko sodišče nad njo večji zunanji in revizorski nadzor, se pa strinjam.
Koliko se kaj sliši glas Slovenije znotraj ECB, smo sploh lahko kakšen dejavnik v njej?
Dejavnik smo toliko, kolikor imamo dobre argumente ob pravem času in na pravem mestu. In kadar imamo glasovalno pravico, lahko prispevamo k odločitvam. Konec koncev, kot vidite, se v ECB ne glasuje več enoglasno, pač pa velikokrat s preglasovanjem.
Kako uspešen je bil projekt evra pri nas – po visokošolsko, od nič do deset?
Za sam projekt vključevanja bi dal oceno devet, za projekt vključevanja in reševanja posledic po krizi pa oceno sedem.
Kaj pa z vidika zadovoljstva državljanov in gospodarstva?
Če bi zdajle naredili anketo, bi bilo še zmeraj vsaj 60 odstotkov ljudi zadovoljnih z evrom. Za posameznika je zdaj zagotovo bolje. Pa tudi za podjetja, navsezadnje je valutno tveganje precej pomembno tveganje in gospodarski prostor je za slovenska podjetja precej širši, kot je bil prej.
Kliknite na infografiko za povečavo
Vidimo, da evro postaja vse šibkejši v razmerju do dolarja. Bo en evro kmalu spet manj vreden od dolarja?
V to smer se bodo stvari gibale. To se že dogaja. S Trumpom v Ameriki je verjetnost, da se bo to zgodilo še letos, v 2017, že krepko več kot 70-odstotna. Dolgoročna perspektiva je, da bo razmerje med tema valutama 1 : 1, če ne bo evro vreden celo manj.
To je dobra novica za naše izvoznike na dolarsko območje, za naše uvoznike od tam in za vse tiste, ki plačujejo dolgove v dolarjih, pa je to manj spodbudno.
Tako je. In drugič je to slaba novica za evropske kapitalske trge, ker se bo kapital selil v Ameriko, ne pa iz Amerike v Evropo. Kar lahko vpliva na to, da bi obrestne mere v Evropi zrasle bolj, kot bi sicer, in da bodo zrasle bolj pri državah, ki so znotraj območja z evrom manj pomembne – če se bo pač nadaljeval ta »nemški« diktat glede vodenja ekonomske politike.
Kakšna pa je zdaj, ob političnih in drugih negotovostih v 2017, verjetnost za razpad, delitev območja z evrom, izstop katere od držav iz njega, o čemer se je že špekuliralo v času krize?
Zelo zanimivo vprašanje. Znotraj EU je politika postala tako nepredvidljiva, da lahko politične napake pripeljejo do takega neželenega dogodka. Strateško gledano Evropa nekaj pomeni v svetu kot neka celota, ne kot posamezne države. In še posebej majhne države so znotraj Evrope in evra bolj varne kot zunaj njiju. Zato bi moral biti interes vseh v Evropi, da se ta integracija ohrani. In bistveno več razuma bi morali vključiti, da bi se enotnost zagotovila znotraj različnosti – tako, da bi majhnim in manj pomembnim dovolili, da lahko dovolj močno nadzorujejo skupno politiko.
