Brez napredovanja si na minimalcu

Podjetja sicer omogočajo izobraževanje, a je nujna samoiniciativnost, napredovanja pa si zaposleni želijo tudi zaradi nizkih plač.
Objavljeno
19. marec 2018 12.57
Posodobljeno
13. april 2018 16.15
CHINA-ECONOMY-AUTO
Špela Kuralt
Špela Kuralt

Mnoga podjetja, tudi taka z več sto zaposlenimi, krize niso preživela ali pa so morala znatno zmanjšati število zaposlenih. Nekateri, ki so bili še včeraj v pisarnah, so iskali delo drugje in veliko jih je pristalo v proizvodnjah velikih podjetij. Nekatera podjetja, predvsem večja, omogočajo napredovanja. Delavci si zanje prizadevajo tudi zaradi nizkih plač.

Na širšem celjskem območju so v zadnjih letih največ zaposlovali v večjih podjetjih, kot so Odelo, Novem, BSH, Gorenje, Celjske mesnine ... V enem izmed največjih zaposlovalcev v zadnjih letih je delo našel tudi Šentjurčan, ki je že med krizo vedel, da manjše podjetje, v katerem je bil zaposlen, ne bo preživelo: »Sem ekonomski tehnik in šestnajst let sem bil potnik. Še preden je podjetje, kjer sem delal, propadlo, je poslovodkinja prišla k meni in mi povedala, da tam nihče ne bo dočakal upokojitve. Tako sem takoj začel sam iskati službo in se tudi prijavil na agenciji. Na zavodu za zaposlovanje sem bil 14 dni, potem sem se prek agencije zaposlil v tem podjetju, ki je del avtomobilske panoge.«

Ko se je odločal, ali bo sploh poskusil v povsem novem delovnem okolju, je odločilo dejstvo, da je bilo podjetje veliko in stabilno. Kljub temu je pri zaposlovanju prek agencije veliko neznank, razlaga delavec: »Nikoli ne veš, kam boš prišel. Zaposlili so nas okoli 400 in pravzaprav ne vedo, kam natančno bi koga dali, v kateri del proizvodnje. Prvi dan sem tako delal v enem delu proizvodnje, naslednji dan že v drugem, kjer smo delali s furnirjem. Tu sem potem ostal, se pa pred tem s furnirjem še nikoli v življenju nisem ukvarjal.«

Veliko moraš delati sam

Šentjurčan o sebi pravi, da je precej tehničen tip, zato je delo hitro obvladal: »Pokažejo ti, kako moraš neko stvar narediti, ampak veliko moraš delati sam in se truditi. Veliko je namreč materialov, ki jih moraš spoznati.« Sam pa je poleg materialov zelo hitro spoznal, da na delovnem mestu, na katerega je prišel, noče ostati. Tudi v psihološkem smislu je bilo zanj, ki je še pred nekaj tedni opravljal delo potnika, težko delati v proizvodnji: »Res ni lahko. Razmišljaš, ali bi tako stvar lahko delal vse življenje ali ne. In takoj sem vedel, da hočem več. Pa se je odprlo.«

V podjetju, ki se neprestano razvija, so nujna dodatna izobraževanja. Sam je odšel na izobraževanje na Češko: »Do takrat sem bil delavec v proizvodnji, sem pa pokazal veliko samoiniciativnosti.« Za delo s posebnim strojem za brušenje furnirja se je izobraževal pri proizvajalcih stroja iz Nemčije: »Ko smo končali, sem bil edini, ki sem stroj obvladal. In sem napredoval.«

Težka, a nujna pot

Stroj, s katerim danes dela, je zelo zahteven, podjetje ga je tudi zaposlilo, tako da ne dela več prek agencije. Čeprav je delo zdaj boljše, pravi, da je ključni razlog za željo po napredovanju finančni: »Vsak se bori, da na koncu več zasluži. Je pa zelo težka pot. Plačna politika je tako postavljena, da šele ko nekajkrat napreduješ, prideš do minimalne plače. Osnovna bruto plača proizvodnega delavca, ki začenja delo prek agencije, je 620 evrov, kar pomeni, da mu do minimalne plače morajo doplačevati. In ko že trikrat napreduje, je njegova osnovna plača minimalna.«

Napredovanja so tako dejansko nujna. Je pa Šentjurčan dejal, da trenutno dela veliko: »Če si aktiven, samoiniciativen, je veliko priložnosti. Še posebej, če imaš kakšna specialna znanja. Je pa res, da je med ljudmi, ki pridejo v proizvodnjo v službo, veliko takih, ki ali se res ne morejo priučiti ali pa se nočejo. Proizvodnja ni lahka. Tudi zato bi morda morali tudi delodajalci bolj ceniti tiste, ki imajo specialna znanja in veščine.«