Podjetja, ki se ne bodo prilagodila, bodo ostala brez delavcev

Konec julija je bilo na zavodu za zaposlovanje (ZRSZ) prijavljenih 84.674 ljudi, kar je približno 20.000 manj kot v začetku leta, a na trgu dela je še veliko bolj živahno. V prvih sedmih mesecih leta se je v evidenco iskalcev zaposlitve prijavilo 46.806 ljudi, odjavilo pa se jih je 61.747. Od tega zaradi zaposlitve 45.046.

Kot izhaja iz podatkov, delodajalci delavcem, ki jih najamejo za določen čas, pogodbe pogosto ne podaljšajo. Samo julija se je zaradi tega med brezposelne prijavilo 4234 oseb, zaradi drugih razlogov pa 2350. Zdi se, da je glede na še vedno približno 9-odstotno stopnjo registrirane brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje še veliko ustreznih kandidatov. V številnih podjetjih pa pravijo, da bi zaposlili še več delavcev, a da ustreznih kandidatov enostavno ni. Mnogi si tako pomagajo z iskanjem kadrov v tujini, zanimivi sta menda predvsem BiH in Srbija.

Ne le zaposleni, tudi delodajalci se bodo morali zavedati, da se razmere na trgu dela spreminjajo, in se temu prilagoditi. Res je sicer, da je med brezposelnimi več kot 60 odstotkov družboslovcev, podjetja pa iščejo predvsem tehnično usposobljene kadre. Ti predstavljajo petino brezposelnih, zgovorni pa so podatki o trajanju brezposelnosti. Na primer, iskalci, ki imajo izobrazbo iz tehnike ali proizvodne tehnologije, so na zavodu za zaposlovanje v povprečju prijavljeni kar 32 mesecev, družboslovci v povprečju nekaj manj kot 31 mesecev.

Preveč ali napačno izobraženi na zavodu

»Struktura brezposelnih na zavodih za zaposlovanje za dela, ki so trenutno aktualna, ni primerna. Bodisi gre za starejše delavce, ki čakajo na upokojitev, bodisi za 'preveč' ali 'napačno' izobražene iskalce. Kljub relativno velikemu številu brezposelnih je zaposljivih torej bistveno manj,« pavi Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI).

Dodaja, da vsi delodajalci nimajo težav pri iskanju delavcev. »Ti imajo po mojih izkušnjah dolgoročno kadrovsko politiko. To pomeni, da skrbijo za zaposlene in jim omogočijo primerno delovno okolje – imajo letne razgovore, možnost kariernega napredovanja, nagrajevanje, ustrezno motivacijo in medsebojne odnose, dobro komunikacijo … Skrbijo pa tudi za bodoče kadre. Eden od načinov je štipendiranje. Dober sloves delodajalca pomeni več zanimanja potencialnih zaposlenih. Tudi zato se srečujemo s fenomenom, da v nekatera podjetja ljudje nočejo. Največkrat razlog celo ni denar, pač pa odnosi,« je opisala Jerkičeva.

Odnosi in razmere v podjetju pred plačo

Delodajalci vedno pogosteje tarnajo nad krajami zaposlenih, redko pa višajo plače, se čudi sogovornica: »Tu seveda govorim o tistih, ki bi jih lahko, pa jih ne. Tisti, ki nima iz česa plačati več, bo moral presneto veliko storiti na kakšnem drugem področju, da bodo delavci ostali. Kot sem že omenila: dobro delovno okolje in urejen delovni čas, dobri odnosi v podjetju in upoštevanje posameznika so pomembnejši od višine plače.

Dokler so nizke, pa so seveda zelo pomembne. Spomnim se primera dveh podjetij v isti regiji. Eno veliko energije namenja odnosom med zaposlenimi, med vodilnimi in delavci, vzpostavljanju neke vrste enakosti, druženju in skupnim dogodkom. Sosednje temelji na filozofiji avtokracije in nadzora. Prvo nima nobenih težav z iskanjem novih delavcev, drugo pač.«

Velik problem je tudi povsem neurejen delovni čas. »V sindikatu ne le opozarjamo, delodajalskim združenjem smo posredovali predloge za nov plačni sistem, na ekonomsko-socialnem svetu je odprta tematika delovnega časa. Na isti problem opozarjata tudi varuhinja človekovih pravic in inšpekcija dela,« je sogovornica izpostavila na eno od težav mnogih podjetij, ki tudi prispeva k temu, da ne morejo najti delavcev.

Starejši: velik, neizkoriščen potencial

Razmere na trgu dela silijo delodajalce v prilagajanje. »Kdor se ne bo prilagodil, bo ostal brez delavcev ali pa vsaj brez motiviranih delavcev,« svari sogovornica. Poleg omenjenega je treba upoštevati še eno realnost: staranje prebivalstva.

»Vedno več je ljudi, ki pri 55 bežijo v pokoj, pa vendarle na drugi strani želijo biti aktivni in tudi veliko jih je zelo aktivnih po upokojitvi. Zdi se, da niso 'nesposobni' za delo, pač pa za delo, ki so ga do upokojitve opravljali. Pomeni, da so se na delu počutili ujete, izrabljane, da jih delo ni zanimalo, da so bile obremenitve prevelike, nagrade za to pa premajhne.

Tu imamo velik potencial ljudi, ki so še pripravljeni in še sposobni delati, vendar ne za vsako ceno,« ocenjuje Jerkičeva in pravi, da bodo morali delodajalci na tem področju storiti bistveno več: tako v času aktivne delovne dobe (varnost in zdravje pri delu, prilagajanje delovnih mest, motivacija, odnosi) kot kasneje.

Na vprašanje o razlogih za nezanimivost nekaterih poklicev Jerkičeva pravi, da je to posledica napak v preteklosti in kratkovidnosti delodajalcev. Po osamosvojitvi je propadlo pol gospodarstva, odpuščali so ravno te profile, ki jih zdaj mrzlično iščejo, plače so še danes slabe …

»Dolga leta je veljalo, da gre za umazane, slabo plačane in negotove zaposlitve. Ukinjale so se šole, doma so nas učili, da je treba na fakulteto, da ne bo treba delati. Ukinili smo vajeništvo, pripravništvo in posledice so tu. Sistem se postavlja nazaj, zaposlitve postajajo spet zanimive, vendar bo trajalo, preden bo spet vzpostavljen, do takrat pa smo izgubili že marsikatero znanje in sposobnosti,« razmišlja sogovornica in dodaja, da so nekatera večja podjetja že v preteklosti začela ustanavljati svoje izobraževalne centre in se aktivno ukvarjali z vzgojo lastnih kadrov. Ti zdaj praviloma nimajo velikih težav.