Kako se otresti stresa na dopustu

Izgorelost zaradi preobremenjenosti ni več redek pojav. Nasprotno, to stanje se že pri več kot polovici delovno aktivnih Slovencev kaže na različne načine – s psihosomatskimi težavami, duševnimi in vedenjskimi motnjami, kot anksioznost ali, denimo, kot stalno prisoten strah pred izgubo službe. Izpostavljenost negativnemu stresu se zdi proces, ki doživlja stalno gradacijo. Je v takih okoliščinah sploh mogoče polno izkoristiti dopust, se sprostiti in si napolniti baterije?

»Dopust v sebi skriva številne pasti. Moj nasvet je preprost: vsakdo naj razmisli o tem, kaj si v resnici želi od dopusta, in naj sledi lastnemu vzgibu. Počnite tisto, kar si želi vaše srce in kar po eni strani omogoča vaše telo, po drugi strani pa, seveda, tudi finance,« pravi prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana.

Na inštitutu, kjer poskušajo čim bolj celovito vplivati na izboljševanje zdravja slovenstva, delujejo na 45 let starih temeljih, ki jih stalno nadgrajujejo z novimi prijemi, temelječimi na dobrih izkustvenih praksah. Zanimalo me je, kakšni so podatki o zdravju delovno aktivnih in o njihovi osebni skrbi za dobro počutje tudi takrat, ko so na dopustu – in kako na vse to vplivajo vedno nove obremenitve, ki so postale nepogrešljivi sestavni del delovnega vsakdana.

»Med zaposlenimi so velike razlike, tudi na račun tega, ali in koliko dopusta si lahko privoščijo. Imamo veliko 'privilegirano' skupino, predvsem iz javnega sektorja, v kateri je dopust neodtujljiva in nedotakljiva pravica. Za vse, ki si to še lahko privoščijo, velja, naj si ga vzamejo vsaj tri tedne. Prvi teden smo namreč z mislimi še vedno v službi, drugi teden jo poskušamo odmisliti, šele tretji teden pa nam morda res uspe dopustovati v pravem pomenu besede,« poudarja zdravnica. Seveda pa so ovire, ki človeku onemogočajo pravi dopustniški odklop, zelo različne.

Odgovorni

Posamezniki, ki so na odgovornih položajih in od katerih je odvisen nemoten potek delovnega procesa, si le redko lahko privoščijo daljši dopust – če bi si ga, bi jim to povzročilo večji stres, kot če bi ostali v službi. V takih primerih je krajši dopust bolj smiseln; zelo učinkoviti so, na primer, podaljšani vikendi, ki pomagajo »stresti« precejšen delež stresa in obnoviti moči za nove delovne izzive.

Če tak človek za vsako ceno hoče oditi na daljši dopust, si naredi medvedjo uslugo. Lahko izbira med dvojim – ali vzame s seboj na dopust tudi delo ali pa ga nakopičeno delo pričaka po vrnitvi. V vsakem primeru se pogosto zgodi, da se v mesecu ali dveh podopustniškega garanja iztroši in pristane v bolniškem staležu.

Garači in prekarci

Drugače je pri garačih. Ti pred dopustom bodisi poskušajo narediti vse, kar se jim je nakopičilo v preteklega pol leta, in hočejo pred odhodom na dopust pustiti za seboj »počiščeno mizo« – ali pa jim nadrejeni naložijo toliko dela, da se z njim ukvarjajo tako rekoč dan in noč. »Za take ljudi je značilno, da vedno, ko začnejo dopustovati, zbolijo. Ko končajo delovne obveznosti, so povsem iztrošeni, nakar že v nekaj dneh obležijo. Razlogi so lahko različni, od padca splošne odpornosti pa do hude psihične izčrpanosti,« opozarja Dodič Fikfakova. Poglavje zase so prekarni delavci, pri katerih o dopustu sploh ni mogoče govoriti. Tako, denimo, novinarji, med katerimi je res veliko prekarcev, pišejo članke tudi med dopustom ali porodniško.

»Slovenci se v povprečju umeščamo v omenjene skupine, medtem ko po svetu opažajo naraščajoči trend še ene specifične skupine – mladih, ki delajo v zelo iskanih poklicih, predvsem v panogi informacijske tehnologije. Ti imajo povsem samosvoj ritem dela – za eno leto se zakopljejo v delo, potem si vzamejo leto dni dopusta. V tej skrbi za primarni užitek se zdi, da živijo v prepričanju, da se nikoli ne bodo postarali. A pri nas je tak pristop bolj kot ne redek pojav,« dodaja sogovornica.

Recept za odklop

Zlato pravilo pri dopustovanju je: naj vas služba ne spremlja na dopust. Tudi sicer je priporočljivo postaviti meje glede dosegljivosti zunaj delovnega časa, saj vemo, da mora biti danes marsikateri zaposleni tako rekoč ves čas na voljo, bodisi po mobilnem telefonu bodisi po elektronski pošti; po obeh komunikacijskih poteh dobiva vedno nove naloge, ki jih mora opraviti. Delo, prav tako kot dopust, tako postaja zelo raztegljiv pojem. Zato ni nič nenavadnega, da so nekatere države ugotovile, da je treba po zakonodajni poti postaviti časovne meje, v okviru katerih delodajalec še sme vznemirjati zaposlene in jim nalagati dodatno delo.

Sicer pa Metoda Dodič Fikfak zaposlenim svetuje: »Ohranjajte telesno kondicijo – če je le mogoče, tudi takrat, ko imate v službi zelo veliko dela. Vzemite si čas za tovrstno skrb zase, vsaj enkrat na teden. Poglejte nase 'od zunaj' in si prisluhnite. Ugotovite, kaj potrebujete in kaj si res želite. Bodite pozorni na prve znake izgorelosti. In če vidite, da ne zmorete več, ukrepajte – pravočasno.«

Počnite karkoli, a ne doma

Med delovno aktivno populacijo je veliko posameznikov, ki si med dopustom ne želijo veliko, morda nič več kot le ležati na plaži, »ne glede na to, kako ostri so kamenčki na njej. Zakaj si ne bi privoščili tega? Naj ne počnejo nič, ne mislijo na nič, ampak le ležijo – vendar ne na soncu,« opozarja predstojnica kliničnega inštituta.

Kot poudarja profesorica, »moramo pred odhodom na dopust tudi ali predvsem poskrbeti, da si sami po nepotrebnem ne povzročamo dodatnega stresa, na primer z jemanjem posojila ali izposojanjem denarja, ki ga bomo le s težavo vračali. Ni se treba odpraviti na drago potovanje, saj navsezadnje vsi vemo, kako lep in sproščujoč je lahko tudi dopust v bližini doma – le doma ne, saj nam tam številne stvari sprožajo asociacije na službo in delovne obveznosti. Vsak dan se lahko odpravimo na drug hrib. Nekomu prija samota, spet drugemu druženje s prijatelji, ki jih ni videl že vse leto. Zagotovo pa je nekaj povsem nesmiselnega potovati na silo – ali pa si, denimo, zadati, da bo družina dopustovala na Maldivih, potem pa se čutiti krivega, če tega ni mogoče uresničiti«.

Z Metodo Dodič Fikfak sva se pogovarjali le dan po tistem, ko se je vrnila z dopusta. V tem času je bila, kot je priznala, delovna, sredi priprav na razpis javne agencije za raziskovalno dejavnost. A je to naredila z veseljem, vedoč, da je žrtvovanje dela prostega časa naložba za nadaljnje razvojne možnosti inštituta, ki ga vodi.

Vendar pa med dopustovanjem, kot pravi, »nikoli ne smemo pozabiti, da je to obdobje, v katerem se človek toliko regenerira, da si je spet sposoben prisluhniti. Zato takrat počnimo to, kar nas najbolj sprošča – naj bo to obdelovanje vinograda ali obiranje oljk. Če nekomu najbolj ustreza brezdelje, naj se mu prepusti, zakaj ne. Lahko se odločimo za ogled kipa Mojzesa v rimski baziliki sv. Petra, za iskanje navdiha pri ogledu umetniške galerije ali pri prebiranju Otoka Sahalin Antona Čehova«.

Po njenem mnenju je pomembno, da človek med dopustom počne nekaj, kar mu med letom manjka. »Le tako bomo dopust preživeli lepo in se v službo vrnili ne le spočiti, ampak tudi pomirjeni.«