Dr. Slavko Kremenšek: družbenozgodovinska veda o načinu življenja

Zgodovinar in etnolog Slavko Kremenšek je s svojim delom v temeljih premaknili slovensko etnologijo.
Objavljeno
09. maj 2011 08.49
Posodobljeno
09. maj 2011 08.49
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura
Osemdeset let, ki si jih je naložil dva dni pred letošnjim Jurjevim, zgodovinarju in etnologu Slavku Kremenšku nihče ne bi pripisal. Še zmeraj je živahen in ognjevit kot med predavanji nizu generacij na oddelku za etnologijo ljubljanske filozofske fakultete. Za sabo ima nekatera temeljna teoretična in stvarna dela slovenske etnologije in vrsto izpeljanih projektov, ki so v temeljih premaknili slovensko etnologijo in jo naredili prepoznavno med slovenskimi družboslovnimi vedami: disertacija Ljubljansko naselje Zelena Jama kot etnološki problem, Etnološki razgledi in dileme, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, učbenik Obča etnologija … Zgodovini se je oddolžil s študijo o slovenskem študentskem gibanju v letih 1919–1941.

Od vaše diplome na etnologiji je minilo več kot petdeset let. Kakšen je bil študij etnologije takrat?

S študijem etnologije sem začel po končanem študiju zgodovine na pobudo fakultetnega sveta. Po odhodu profesorja dr. Nika Županiča v pokoj je namreč na oddelku za etnologijo ostal le docent dr. Vilko Novak. Oddelek je bil tako v primerjavi z največjim številom drugih oddelkov fakultete v kadrovskem pogledu docela podhranjen. Ker je profesor Županič začel delati na fakulteti šele tik pred drugo svetovno vojno, so bile tudi siceršnje razmere na etnološkem oddelku, na primer prostorske, očitno zapostavljene.

Kmalu po diplomi ste postali predavatelj na oddelku za etnologijo, kjer ste ostali do upokojitve leta 1998. Področje etnologije ste začeli širiti že z disertacijo o delavskem naselju Zelena jama kot etnološkim problemom, potem še na vse druge družbene skupine in vprašanja, kot sta meščanstvo ali etnološki vidik industrializacije in urbanizacije. Verjetno ni bilo lahko prodreti s tako »revolucionarnimi« pogledi na etnologijo, ki se je do takrat ukvarjala predvsem s kmečkim življem, pa še to bolj z njegovim materialnim delom?

Moje dokončanje študija etnologije v Ljubljani je bilo povezano z obljubo, da bom šel na podiplomski študij v Anglijo. To se iz nikoli docela pojasnjenih razlogov ni zgodilo.­ Očitno je bilo posredi neupravičeno idejno-politično sumničenje, ki je morebiti bilo tudi vzrok za nenavadno dolgotrajno nameščanje na asistentsko mesto. Ko sem iz povsem osebnih pobud zaprosil za štipendijo za podiplomski študij v Sovjetski zvezi, za to ni bilo ovir. Možnost enoletnega podiplomskega študija v Moskvi sem izkoristil, ne da bi me sovjetska etnologija 'inficirala'. Tudi odločitev, da bom za doktorsko disertacijo izbral etnološko preučitev nekega mestnega okoliša z ustreznimi teoretičnimi zaključki, sem, kot vse kaže, sprejel že pred tem.

Drži, da ste teoretsko in metodološko prenavljali slovensko etnologijo in jo utemeljili kot družbenozgodovinsko vedo o načinu življenja, kot je zapisano v Slovenskem etnološkem leksikonu , katerega pobudnik ste bili?

Neizpolnjene obljube na eni strani in ideološka in teoretična drugačnost na drugi so mi omogočile relativno samostojen strokovni razvoj. Težko bi rekel, da je bil ravno »revolucionaren«. Temeljil je na življenjskih izkušnjah z več družbenimi sistemi, na poznavanju načina življenja več družbenih slojev in ne nazadnje na zgodovinopisju, moji osnovni univerzitetni izobrazbi. Na tej podlagi sem relativiziral pojem 'ljudska kultura', ki je bil temeljna kategorija naše etnološke vede in se zavzel za 'način življenja' 
v ­pomenu 'življenjski slog' kot osnovno oznako predmeta etnologije. S tem je bila tudi pri nas odprta pot do vključitve vseh družbenih plasti preteklih zgodovinskih obdobij in sedanjosti v etnološke ­predmetne okvire.

Etnologija kot veda o načinu živ-ljenja seveda ne more živeti sama zase, zato ste jo postavili v razmerje z drugimi vedami, s slavistiko, arhitekturo, geografijo … Se je to, če pogledate nazaj, strokovno ­obneslo?

Etnologija je bila nekaj let po osvoboditvi enopredmetna študijska disciplina. Tako na primer tudi zgodovina. Bil sem študent enopredmetne zgodovine, ko pa sem se vpisal na etnologijo, je bila ta že dvopredmetna in tako pravzaprav vse obdobje mojega službovanja. Povezovanje s katero od drugih strok, tako na fakulteti kot zunaj nje, se mi je vsekakor zdelo umestno. Zato sem dal pobudo za več razprav o teh razmerjih. Razprav-ljali smo o medsebojnih odnosih z arhitekti, slavisti, zgodovinarji in geografi. Posebej smo govorili o domoznanstvu. Taki pogovori ne bi bili odveč niti danes, ko imamo opravka z enopredmetno 'etnologijo in kulturno antropologijo'. Morda bi bili danes potrebni še bolj, ko se, če sem pravilno poučen, spet načrtuje dvopredmetnost.

Etnologija prav tako ne more živeti samo znotraj nacionalnih meja, zato ste spodbudili srečanja Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije in tesnejše sodelovanje s poljskimi etnologi. ­Kakšni so po vaši oceni rezultati?

Pobudo za posvetovanja Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije smo dali, ko se je več hrvaških etnologov začelo zanimati za teoretične in praktične inovacije v slovenski etnologiji. Posamezniki so pri nas magistrirali in doktorirali. Po večletnem presledku po razpadu Jugoslavije so bile Vzporednice obnovljene. Obnovila sta jih slovensko in hrvaško etnološko strokovno društvo in od njihovega začetka je poteklo že trideset let. Tudi njihova obnova nam pove, da so Vzporednice imele zelo pomembno vlogo in jo še imajo. Ker so primerjave za etnološko vedo tako rekoč neogibne, je škoda, da so Stičišča med slovenskimi in poljskimi etnologi, za katera sta skrbeli pedagoški ustanovi, usahnila.

Če je bila etnologija takrat, ko ste se začeli z njo ukvarjati, predvsem veda o kmečkem človeku, je danes mogoče paradoksalno, da je pri današnjem študiju ta njen del močno zanemarjen, da se ga lotevajo skoraj sramežljivo. Se motim?

Ne vem, v kolikšni meri je upravičena trditev, da je zanimanje za kmečki način življenja in za kmečko kulturo v današnji slovenski etnologiji zanemarjeno. Tudi če je tako, za to niso krivi teoretični pogledi, ki so omogočili vključitev vseh profesionalnih in siceršnjih družbenih skupin v etnološke raziskave. Ti namreč narekujejo upoštevanje vseh socialnih slojev in njihovih kulturnih pojavov, značilnih za posamezne faze družbenozgodovinskega razvoja.

Kako kot nekdanji predavatelj neevropske etnologije gledate na današnje predstavljanje tega dela kultur v Sloveniji? Razstave, kot je tista o Indijancih s porečja reke Orinoko v Slovenskem etnografskem muzeju, verjetno niso dovolj?

Priznam, da za razvoj tako imenovane neevropske etnologije nimam nobenih zaslug. Razloga sta dva. Iz gmotnih razlogov in zaradi siceršnjih službenih obveznosti nisem imel možnosti za daljši neposreden stik z neevropskimi etničnimi skupinami in s tem za lastno raziskovanje njihovega načina življenja. Pa tudi prvenstveno zanimanje za tako imenovane 'primitivne' etnične skupine, ki je bilo značilno za ta del etnologije, me zaradi vprašljivih teoretičnih podlag ni posebej privlačilo. Zato sem predavanja in druge obveznosti iz tega predmeta z veseljem in olajšanjem predal mlajšemu kolegu, ko je bilo to mogoče.

Zdi se, da ste bili vedno razprti med dva pritiska: najprej dokaj avtoritativni profesor Vilko Novak, potem pa dokaj stremljivi mlajši etnologi na fakulteti. Kako je ­mogoče krmariti med obojimi?

S profesorjem Novakom sva bila različnih ideoloških in do dobršne mere tudi metodoloških nazorov. Kljub nekaterim začetnim težavam v medsebojnih odnosih sva si kaj kmalu in brez težav izoblikovala povsem ustrezen modus vivendi. Mislim, da je šlo med nama v več pogledih za prav zgledno soobstajanje. Bistveno drugačni so bili po osamosvojitvi Slovenije in spremembi družbenega reda odnosi s posameznimi mlajšimi kolegi, nekdanjimi partijci, ki so hiteli 
s spreminjanjem svojih pogledov. Po nekaterih ostrejših izmenjavah mnenj, ki očitno niso vodila nikamor, sem razpravo končal z besedami: »Dost mam!« In sem se kmalu nato upokojil.

Ob vsaki priložnosti se kaže vaša priljubljenost med stanovskimi kolegi, tako med vrstniki kot vašimi nekdanjimi študenti. Se tudi sami dobro počutite v tem krogu?

Bojim se, da z omenjanjem moje priljubljenosti pretiravate. Verjetno v tem pogledu obstaja določena razlika med ideološkimi in strokovnimi somišljeniki in nasprotniki. Res pa je, da sem le redko naletel na nekorekten odnos, zelo pogosto pa na spoštljivo ali prijateljsko vedênje, za kar sem kolegom, številnim mojim nekdanjim študentom, kajpak iskreno hvaležen. Da, med njimi se zelo dobro počutim.