Tiskane izdaje
Damjan Kozole, režiser:
Požar na morju
Najbrž sem eden redkih, ki ne misli, da je Toni Erdmann najboljši film leta, kaj šele najboljši film zadnjega desetletja. Zame je film leta 2016 drama o dveh svetovih, ki se dotikata na italijanskem otoku Lampedusa.
Dokumentarno-igrani Požar na morju Gianfranca Rosija je film izjemne lepote in pretresljive realnosti, zrežiran in posnet v najboljši tradiciji italijanskega neorealizma.
Nevsiljivo in brez moraliziranja odpira teme, ki seveda niso vsem všeč, in brez velikih besed brutalno jasno pokaže, da živimo v različnih svetovih, polnih fizičnih in psiholoških pregrad. Mojstrovina.
Igor Šterk, režiser:
Jaz, Daniel Blake
Film Jaz, Daniel Blake Kena Loacha je v svojem bistvu preprost film. Film, v katerem ni nepričakovanih obratov in presenetljivih razpletov, kar bi nekako pričakovali od odličnega filma. Pa vendar! Preprost film, ki nam iz minute v minute zmeraj bolj leze pod kožo, dokler nam na koncu ne zlomi srca. Preprost film, ki na koncu preraste v pretresljiv manifest. Krik bolečine.
V zadnjih desetletjih smo priče sistematičnemu uničevanju in propadanju težko priborjenih socialnih pravic, tudi v državah, ki se ponosno trkajo po prsih, da so najbolj razvite države sveta, svetilnik demokracije in branik človekovih pravic.
Ne delajmo si iluzij – socialne pravice so v svojem bistvu temeljne človekove pravice. Film Jaz, Daniel Blake neizprosno trka na našo vest. Kaj lahko storimo mi kot družba, da to preprečimo? Da se temu upremo? Kaj lahko in kaj moram storiti jaz sam? »Jaz, Igor Šterk.«
Žiga Virc, režiser:
Huston, imamo problem!
Meni je iztekajoče se leto najbolj zaznamoval moj prvenec Houston, imamo problem!, ki je bil po štirih letih in pol dela premierno prikazan na festivalu Tribeca, v kinematografih, HBO, čez nekaj mesecev pa bo tudi na Netflixu.
Zdi se mi, da se slovenskemu filmu dogaja nekakšen preporod, predvsem pri avtorjih, ki razmišljajo »out of the box«, se mednarodno povezujejo in se ne ozirajo samo na uveljavljene pristope. Seveda pa to ni mogoče brez kakovostnega domačega financiranja, saj produkcija in talent le tako ostajata v Sloveniji. Vsem želim dobro luč v 2017!
Vinci Vogue Anžlovar, režiser:
Selfie brez retuše
Gre za avtoportretni dokumentarec, ki je hkrati pregled mojega ustvarjanja ter koketiranje s temno stranjo mejne osebnosti, ki praznino zaradi manjka ljubezni in prepoznavnosti kompenzira s kreacijo, provokacijo in samoironijo.
Gre za iskreno avtobiografsko delo, izpovedano pretežno prek pripovedi sodelavcev, prijateljev, učiteljev in ostalih, ki so se dotikali mojega življenja in dela. O sebi lahko govorim s kritično distanco in res ne gre za nečimrnost, ko trdim, da je to najpomembnejši film tega leta zame. Predstavlja izpoved in katarzo hkrati.
Pia Zemljič, igralka:
Slovenski film in Toni Erdmann
Menim, da so vsi letošnji slovenski filmi, ki so dosegli pomembne festivale, velik uspeh in smo lahko ponosni nanje, torej Houston, imamo problem! (Žiga Virc), Nočna ptica (Špela Čadež) in Nočno življenje (Damjan Kozole). Vseh filmov, žal, na Festivalu slovenskega filma nisem uspela videti.
Navdušila me je tudi psihološka kriminalka Pod gladino (Klemen Dvornik), gledala sem jo s čistim užitkom, Nika Rozman in Nina Ivanišin sta fantastični in sploh vsa igralska zasedba, da o režiji in kameri ne govorim.
Prav zame pa je bil narejen Toni Erdmann. Večkrat me sprašujejo o komediji, kaj je pomembno, zakaj jo je tako težko narediti in kaj mi je smešno. No, to je smešno, to je zame komedija. Film, ki je z glasnim krohotom in jokom hkrati predrl balon anksioznosti, ki ga nosim na prsih, da je samo steklo ven, vsaj za kratek čas.
Neka nerazumljiva katarza. Čudovit, inteligenten, občutljiv, študiozen, pronicljiv, boleč, sarkastičen, ganljiv na neštetih plasteh, ko razmišljamo o življenju in tako neznansko smešen film, da bi si želela objeti režiserko Maren Ade.
