Tiskane izdaje
Dan Buck Brannaman si je vedno želel biti kavboj. Ko je bil še majhen, je skupaj z bratom potoval po ZDA in s kavbojskim klobukom na glavi izvajal zabavne trike z lasom. Nastopala sta tudi na televizijskih oddajah in v reklamah. Toda njegovo otroštvo je bilo srečno le na videz. Oče je bil alkoholik in sadist, ki je vsak dan pretepal svoja sinova. Ko jima je umrla mama, je njegovo nasilje postalo neobvladljivo. Otroka sta sredi zime večkrat raje prespala v pasji hišici, kot da bi se soočila z jeznim očetom. Mali Buck se v šoli po telovadbi ni nikoli tuširal skupaj s sošolci, saj se ni hotel sleči, in ko ga je nekoč trener prisilil v to, ni mogel verjeti svojim očem, saj je imel deček po vsem telesu črne podplutbe in odtise okovanih škornjev. Oba dečka je socialna služba odvzela očetu in ju dala v rejniško družino, k prijazni ženski, ki je vzgojila že več kot dvajset fantov. Postala je njihova prava mama. Buck je končno dobil družino.
Danes je Buck eden najbolj slavnih šepetalcev konjem v ZDA, bil je inspiracija za film Roberta Redforda iz leta 1998, v katerem je igrala še rosno mlada Scarlett Johansson. Buck je tudi naslov dokumentarnega filma, ki je prvenec režiserke Cindy Meehl in ki je pred leti dobil nagrado na festivalu Sundance.
Neverjetno je videti Bucka pri delu, le v nekaj minutah zna popolnoma umiriti divjo ali težavno žival. Kot pravi sam, v resnici ne pomaga ljudem, ki imajo težave s konji, ampak konjem, ki imajo težave z ljudmi. Morda brez svoje grozljive izkušnje v otroštvu konjev ne bi mogel razumeti tako, kot jih. Konji so v veliki večini še vedno izpostavljeni zlorabam, biču in pretepanju. Večina trenerjev še vedno verjame, da je treba konja zlomiti, da si mora človek to veliko žival podrediti. A Buck dokazuje, da ni tako. Konja zna privaditi na sedla in uzde brez bolečine in telesnega omejevanja in le v pol ure ali manj na izjemno nežen in čudežen način doseže to, kar trenerji z grobo dresuro v več mesecih ali celo letih. Buckov način temelji na razumevanju in sočutju do živali, klasični trening konj pa temelji na strahu in ustrahovanju.
Občutljivi ljudje za občutljiva bitja
Spomnim se, da avtistična poznavalka živali Temple Grandin v knjigah večkrat piše o tem, da so najboljši šepetalci konjem ljudje, ki so doživeli kakšno travmo ali pa imajo blagi Aspergerjev sindrom ali disleksijo. Po njenem mnenju znajo delati z živalmi zato, ker se bolj zanašajo na čutila kot na jezik oziroma besede. Ljudem, ki se želijo naučiti jahanja, predlaga, naj veliko razmišljajo o konju in si ga predstavljajo: Kakšen je videti pri različnih opravilih? Kako je slišati njegovo dihanje? Kakšna je toplina njegovega telesa, ko ga pobožajo? Te čutne zaznave naj potem obdržijo v mislih, uči Grandinova, ter jih uporabijo pri delu s konjem.
Buck opazuje konje in razume njihova čustva. Tudi sam je ranljiv in do skrajnosti občutljiv mož. Vidimo ga, kako kot kakšen šaman z dvema zastavicama v roki konja, ki še nikoli ni bil v temnem boksu za transport, od daleč pripravi do tega, da mirno vstopi v majhen temen prostor. Ko mirno govori o konjih, je videti kot kakšen zen mojster, ki živalim šepeta haikuje. Presunljivo je, kako s svojim nežnim duhom razume konje. Štirideset tednov na leto potuje po državi in organizira tečaje, v katerih zna povsem spremeniti obnašanje mladih in problematičnih živali.
Pravi, da se vsakič znova srečuje z lastniki, ki jih je strah njihovih konjev, in vidi konje, ki se bojijo lastnikov. »Naučiti se moramo, da nekaj, kar je normalno za nas, ni normalno za konja.« V dokumentarcu vidimo gospo, ki je bila v mladosti športna tekmovalka na konju in ki pripoveduje, da jo je zdaj, ko je spoznala Buckovo metodo, močno sram zaradi nagrad in pokalov, ki jih ima doma, saj ve, da so njene ubogljive živali morale zanje veliko pretrpeti, da so jih disciplinirali na neznosno grobe in nasilne načine.
Ko je Buck na konju, pravzaprav pleše z njim, zdi se, kot da sta eno bitje, eno telo. »Vedno pozabljamo, kako izjemno občutljive živali so to. Zelo dobro, recimo, čutijo, če komar pristane na njihovem stegnu.« Ko lastnike uči, kako naj ravnajo z mladimi težavnimi živalmi, jim reče, naj do njih nikar ne bodo preveč kritični, saj konji čutijo, kadar ljudje obupajo nad njimi.
Buck je film o sočutju, o razumevanju živali. In kot v filmu pravi eden od nastopajočih, je Bog imel v mislih Bucka, ko je ustvaril kavboja.
Dokumentarec za vse, ki delajo s konji, pravzaprav za vse, ki bi se radi naučili razumeti živali.
