Dvajset litrov vode in protesti

Slovenska kinoteka je seveda sama po sebi prizorišče zgodovine filma. V torek zvečer pa je bila za dobri dve uri in pol ta zgodovina tudi čisto konkretno personalizirana. Na večeru cikla Režiserji v dialogu, ki ga prireja Društvo slovenskih režiserjev, sta si iz oči v oči pogledala eden najproduktivnejših in družbemokritičnih filmskih ustvarjalcev s področja bivše Jugoslavije in režiser enega najboljših slovenskih filmov. Želimir Žilnik in Karpo Godina. Njune poglede je usmerjal še en režiser, Boris Petkovič.

»Karpo, pridi, jaz ne znam režirat in to je moj prvi film, ti ne znaš snemat in to je tvoj prvi film, gotovo bo nastalo kaj zanimivega.« Tako nekako naj bi se slišalo povabilo takrat 26-letnega Želimirja Žilnika takrat 25-letnemu Karpu Godini, da se v njegovem igranem celovečernem prvencu Zgodnja dela (Rani radovi, 1969) postavi za kamero. Oba sta imela za sabo nekaj kratkih filmov in nekaj nagrad, pred profesionalnim in dolgometražnim projektom pa še nista stala. Nastal je eden mednarodno najuspešnejših filmov jugoslovanske kinematografije, za katerega so mulci na berlinskem festivalu snedli zlatega medveda.

Doma pa ni bi samo predmet sodnega pregona, ampak tudi eden izmed vzrokov, ki je sprožil znameniti članek v partijskem časopisu Borba – Črni val v jugoslovanski kinematografiji, s katerim se je začela politična kampanja proti takratnemu mlademu jugoslovanskemu filmu. »Črni val je bila politična oznaka«, je predvsem mlajše Kinotekino občinstvo opozoril Žilnik, in ne kakšna značilnost filmov te izjemno močne filmske generacije, večino šolane na praški FAMU.

Za Zgodnja dela, ki z naslovom meri na naslov knjige zbranih zgodnjih del Marxa in Engelsa, je mladi Žilnik našel navdih v takratnih študentskih demonstracijah po svetu, sovjetskem vdoru na Češkoslovaško in zadušitvi Praške pomladi. »Želeli smo posneti film, ki bi prevprašal vsa velika upanja, ki jih je socializem kot sistem vzbudil v družbi, potem pa so šle stvari tako zelo narobe,« se je spominjal svojega debija, zaradi katerega je bil izključen iz partije, kruh pa je moral za nekaj let poiskati v Nemčiji. Šlo je za čas, v katerem je prišlo do nekaterih ključnih premikov v razumevanju filma, tu je bil francoski novi val, izjemna italijanska kinematografija, jugoslovanski kini so bili polni hollywoodskih filmov pa tudi eksperimentalnih, tako da »smo bili izjemno dobro informirani«.

Snemanja Zgodnjih del, pri katerih je kot koscenarist sodeloval Branko Vučićević, poznejši scenarist Godinovega prvenca Splav meduze (1980) in Umetnega raja (1990), se Žilnik spominja kot časa ustvarjalne svobode, dobrih produkcijskih pogojev, pa tudi kot učne ure o tem, kako film nikoli ne more biti le produkt precizno načrtovanega snemanja, ampak tudi sklopa naključij, ki jih pač ni mogoče predvideti. Vse posledice, ki jih je film prinesel za posameznike, tudi za Godino, ki je šele čez desetletje lahko posnel svoj prvi celovečerni film, pa so prinesle tudi učno uro o tem, kako krhek in obenem močan je film kot medij. Najbrž ni naključje, da je Žilnik postal eden najprodornejših avtorjev tako imenovane dokumentarne drame.

Režiserja sta za pogovor izbrala vsak nekaj odlomkov iz svojih filmov. Godina je to storil retrospektivno, Žilnik študijsko, kot nekakšen hitri in anekdotični kurz skozi razvoj svojega odnosa do dokumentarnega filma, resničnosti in fikcije.

Po Zgodnjih delih sta skupaj posnela samo še kratki Črni film (1971). No, posnela sta še enega, Svoboda in strip – kapital, ki ni nikoli ugledal sveta, in zaradi katerega sta bila pod budnim očesom cenzorja vržena iz montaže, češ, da je zadeva tako grozna, da je zaradi varovanja javne morale ni mogoče predvajati. Zgodba naj bi šla nekako takole: v nekem odročnem vojvodinskem kraju sta živeli lepi sestri bogatega obrtnika, ki ga ni bilo nikoli doma. Odločili sta se za potovanje po Jugoslaviji, za šoferja pa izbrali tistega med sezonskimi delavci, ki je bil sposoben dvigniti 20 litrov vode, vemo s čim ... Žilnik in Godina sta se priključila potovanju, vmes pa naletela na študentske demonstracije v Beogradu, na zadušitev zagrebške pomladi in ljubljanske demonstracije. V vse te dogodke sta vključila tudi potujočo druščino. Žilnik je ob tem opozoril, da se skuša danes te demonstracije prikazovati kot protest proti enopartijskemu sistemu, v resnici pa je šlo za protest zoper takratno rdečo buržuazijo ter birokratizacijo in korupcijo partijskih aparatčikov. Tisto, kar je tu zgodovinskega, pa je dejstvo, da gre za edine javno znane filmske zapise teh dogajanj. Kadar so v raznolike dokumentarce vključeni prizori teh študentskih protestov, je za kamero stal Godina. Žilnik pa je bil nekje zelo blizu. Njegov zadnji film, Destinacija Srbistan, bo 15. junija v Kinodvoru odprl Festival migrantskega filma.