Tiskane izdaje
Na intervju prihiti z vaje, s kolesom pod roko in prepoznavnim nasmehom na obrazu. Povod za najin pogovor je druga sezona serije Nova dvajseta, ki jo lahko vsako nedeljo spremljamo na TVS, seveda pa spregovoriva tudi o novem filmu Matevža Luzarja Dekleta ne jočejo, v katerem igra ob Tanji Ribič in Maši Derganc. Ko jo vprašam, kako ji uspe tako skrbno varovati svojo zasebnost, ostane nasmejana in skrivnostna, ko jo vprašam o odhodu v tujino, iskreno prizna, da jo hromi strah.
Daša in Endi sta v novo sezono serije Nova dvajseta zakorakala kot par in Daša je bila v prvem delu kar malo sitna. Kaj se dogaja?
(smeh) Ko sem prebrala scenarij, sem scenarista vprašala: kaj se tebi dogaja v življenju, zakaj smo ženske v seriji tako tečne? Je pa zanimivo, ker je v drugi sezoni igralsko zaostril like, kar je meni izziv. Dašino obnašanje sovpada tudi s situacijo, recesijo. Ta serija dobro prikaže, kako je, če nimaš nič, oni imajo ves čas prazen hladilnik in to je grozno. Tudi sama vidim, koliko mojih kolegic z diplomo in magisterijem ne more dobiti službe, čeprav si to želijo. Ta apatija in obup se pokaže tudi v tej seriji, a Daša se potem znajde in začne delati v spletni klepetalnici, ki je malo navihana (smeh). Ugotovi, da je to lahek zaslužek, s tem začne polniti hladilnik, to najprej skriva pred Endijem, potem pa se začnejo zapleti ...
Tudi Viki spozna dekle, igra jo Arna Hadžialjević ...
Z Arno sva imeli samo eno kratko skupno sceno, upali sva, da bi se lahko kaj razvilo, ker je scenarist pred snemanjem rekel, da se najina lika ne marata. Njen lik je zelo zanimiv, Viki je ravno postal resen, potem pa spet najde punco ...
Kot je videti iz objav na facebooku, se igralska ekipa odlično razume, je res tako?
Res smo dobra igralska ekipa, to nas je reševalo, ker so bila snemanja zelo naporna. Rečeno nam je bilo, da bomo snemali en mesec, pa smo potem snemali štiri mesece, snemaš pred vajami, med vajami, ponoči. A če se imamo igralci lepo, vse štima.
Vam je kdaj žal, da prva sezona serije ni bila odmevna? Če bi bila predvajana na komercialni televiziji, bi bilo verjetno povsem drugače.
Promocija naredi veliko, kako naj ljudje vedo, da to obstaja. Za konkurenčne nadaljevanke so povsod veleplakati, veliko se govori o tem. A tudi mi delamo dobro stvar in bi bilo prav, da je spromovirana. Nas ujamejo tisti, ki slučajno prestavijo kanal. Mi je pa zelo lepo, ko me ustavljajo upokojenci v bloku in mi govorijo: danes te bomo pa gledali (smeh). To mi da ogromno pozitivne energije.
Kdo so bili najbolj zvesti gledalci prve sezone? Upokojenci? Mladi?
Namenjena je širokemu občinstvu, v prvi sezoni je bil v seriji tudi Endijev otroček, Ivo Ban pritegne starejšo populacijo, on bo imel zanimive zaplete tudi zdaj. Mi osrednji liki pa smo v novih dvajsetih in že tudi novih tridesetih (smeh).
Pop TV in Planet TV zdaj tekmujeta s telenovelema. Kaj spremljate Usodno vino ali Eno žlahtno štorijo, v serijah igra kar nekaj vaših mladih igralskih kolegov ?
Usodnega vina še nisem videla, Štorijo pa sem gledala, če sem jo ujela. Ajdika (Ajda Smrekar, op. p.) je super, vedno navijam za prijatelje. To je nekaj za široko občinstvo, kolikor vem, se imajo super na snemanju, s takšnimi projekti igralec dobi kilometrino in se razvija.
Zdi se, da ste z mlajšo generacijo igralcev prava klapa. Ste kdaj čutili zavist, ker je za vami že toliko filmskih vlog?
Ne, s prijatelji držimo skupaj. Vsi vemo, da pride čas za enega in potem za drugega, zato pa smo prijatelji. V MGL smo res lepo povezani, Barbara Heing Samobor je nabrala skupaj mlade in delovne ljudi, zares je užitek delati. Zdaj pripravljamo predstavo Peer Gynt, naslovno vlogo ima Matej Puc, ki je že zdaj odličen.
Poleg vlog v gledališču že nekaj let redno igrate tudi v filmih. Ker vsi vemo, koliko slovenskih filmov se posname, vas je kdaj strah, da se bo ta val uspeha končal?
Ves čas se bojim, da se bo končalo. Zavedam se, da nimamo velikega trga, ljudje se te lahko prenajedo. Zelo sem iskrena v tem, kar delam, vse delam zelo zares in želim si delati. Režiserji in producenti verjetno to začutijo. Delala sem zelo različne stvari, rada imam izzive. Super je bilo na primer tudi ko sem ob Juretu Godlerju in Tilnu Artaču snemala oddajo na TVS.
Vas kdaj vabijo, da bi vodili kakšno razvedrilno oddajo?
Tudi to bi z veseljem preizkusila, a še nisem dobila priložnosti. Mogoče jo dobim po tem intervjuju (smeh).
Na Festivalu slovenskega filma ste se te dni predstavili s filmom Dekleta na jočejo Matevža Luzarja. Kaj čaka gledalce filma?
Film govori o treh puncah, ki ko očeta ustrelijo, stopijo skupaj in se uprejo mačističnim pogledom na delovanje sveta. Glavno vlogo ima Tanja Ribič, ki igra mojo mačeho. Film bo prikazan tudi v Berlinu na največjem televizijskem festivalu, med 700 filmi je bil izbran med 25 filmov, ki bodo prikazani tam. Pri nas je bila premiera v Portorožu, upam pa, da ne bo prikazan samo na televiziji, ampak bo tudi v kino distribuciji. To je namreč film, ki bi bil lahko všeč širši množici, Matevž pa je filmu dodal tudi nekaj svojega, poetično noto, ki je meni kot gledalki zelo všeč.
Kako se je Matevž Luzar vživel v ženski svet?
Odlično, Matevž ima občutek za človeka in za večplastnost lika. Lepo je delati z njim, ker se počutiš varnega in se lahko razigraš. Vesela sem bila, da je povabil tudi Henija (Jureta Henigmana, op. p.), da lahko spet igram z njim, to je vedno užitek.
Vas čaka kak nov film?
Za filme še nič ne vem, v MGL pa bo 8. oktobra premiera predstave Peer Gynt. Vsekakor upam, da bom še kaj snemala, to res rada počnem.
Kaj pa tujina?
Moram se brcniti v rit, malo me hromi strah. Želim si agenta, delam na tem, dajem na kup vse stvari, da poskusim srečo.
Kako to mislite, da vas hromi strah?
Prodreti v tujino je skoraj nemogoče. Že v Sloveniji je toliko dobrih igralcev, da sem res lahko srečna, da delam. Mene zelo zanima evropska produkcija, danski filmi. A me je strah, da ne bi prepoznali moje želje, da ne bi dobila priložnosti. A treba je poskusiti, da potem česa ne obžaluješ, ko si malo starejši (smeh).
Zdite se vedno dostopni za medije, vedno dobre volje in nasmejani, hkrati pa svojo zasebnost skrbno varujete. Kako vam to uspe, Ljubljana se zdi najmanjše mesto na svetu in vsi o vseh vse vemo?
Že na začetku kariere sem postavila mejo, sem zelo dostopna glede svojega dela, moram promovirati svoje delo in o tem tudi rada govorim. Moje zasebno življenje pa je samo moje. Vsak dan se razdajam in razgaljam na odru in na platnu, en košček intime pa lahko ostane samo zame. Tudi novinarji to spoštujete in tudi jaz to cenim. Takoj ko začneš medije spuščati v intimo, si pečen. Tega ne potrebujem, raje imam eno komercialno vlogo manj. Ljudem lahko največ pokažem s svojim delom, upam, da sem najbolj zanimiva na odru. Sicer pa rada živim preprosto, rada imam svoje prijatelje in družino, to čuvam in mi je sveto.
