Pogovor z Janezi: Podpis, ki sproža veliko vprašanj

Neposredno po uspešni festivalski predstavitvi prihaja v domače­ kinodvorane razvpito dokumentarno delo Jaz sem Janez Janša, film Janeza Janše, ki je v času nastajanja sprožil številne polemike. K sreči so te pozabljene, lahko pa si v ljubljanskem Kinodvoru ogledate enega najbolj domiselnih dokumentarcev, kar jih je bilo ­posnetih pri nas.

Jaz sem Janez Janša je preprosto čudovito delo, film, ki celovito pristopi k obravnavi realnega problema – posledic, ki jih trojici slovenskih umetnikov prinese zamenjava imena – in nam ga vsestransko predstavi.

Začnimo z imenom. Ste tako hoteli problematizirati vprašanje avtorstva? Tematiko avtorstva ste poglobljeno obravnavali že v enem prejšnjih projektov, Podpis – Signature [več o tem na spletni strani aksioma.org/signature/index.html]. A naj o tem kaj več pove kdo od vaju.

Bom kar jaz. Okarakteriziral bi ga lahko za konceptualnoslikarski projekt, ki je zajel serijo slik. Obrnili smo se namreč na našega kolega, slikarja Viktorja Bernika, in mu naročili, naj odslika naše podpise. Tako je nastala serija devetih triptihov. V posamezni triptih so bile vključene tri slike, od katerih je vsaka nosila podobo podpisa enega izmed nas treh. Podpis pod triptihi je bil vsakič drugačen. Uporabili smo vse možne kombinacije naših imen in s tem problematizirali avtorsko prilaščanje del s podpisi.

Dodatno to vprašanje problematizira dejstvo, da del nismo ustvarili sami, pač pa jih je Bernik naslikal za nas. S podpisom smo si dela ponovno prilastili.

A če se vrnemo k vprašanju. Seveda, tudi tu smo se dotaknili tega vprašanja, saj je z njim povezana večina našega dela, prav posebej pa ga nismo želeli izpostavljati, saj smo ga poglobljeno obdelali že prej, s projektom Podpis.

Zdi se mi, da špica filma precej jasno opredeli, kako je z avtorstvom pri tem filmu: vsi trije smo avtorji zgodbe, scenarij sta napisala dva, Janez Janša in Janez Janša, režiser pa je Janez Janša.

Videti je, da se dosledno izogibate kolektivnemu avtorstvu.

Od začetka, od trenutka, ko smo se preimenovali, smo vedno izrecno poudarjali, da ne delujemo kot kolektiv. Nikoli se nismo skrivali pod kolektivnim imenom, pač pa je vsak od nas ohranil svojo identiteto in individualnost. Vsi smo še naprej delali vse, kar smo delali do takrat. Je pa morda res, da so se zdaj, pri tem filmskem projektu, znova malce zabrisale meje med ohranjanjem identitete in skrivanjem pod enim imenom …

Enim enakim imenom.

Tako je. In s tem izkoriščanjem Spartacus efekta.

Če se vrnem na izhodišče in malce naivno vprašam – je za vas pri tem konkretnem projektu, filmu Jaz sem Janez Janša, vprašanje avtorstva sploh relevantno?

Absolutno. Seveda je. Prav zaradi tega smo v špici zelo natančno razdelali, kako so bile porazdeljene vloge. In kot je razvidno iz 'kolofona', je režiser filma en sam: Janez Janša.

Morda bi bilo še najbolje reči, da ta projekt reflektira tudi vprašanje avtorstva, kar ne nazadnje počne večina sodobne umetnosti. Le da ta film to naredi na zares specifičen način.

Je bil film že od začetka predviden kot ena izmed postaj na poti tega projekta ali se je zamisel zanj porodila kasneje, kot neke vrste nadgradnja projekta?

Ne, nobenega vnaprejšnjega načrta ni bilo. Odločili smo se preprosto le za to, da si bomo spremenili ime in nadaljevali svoje življenje. Tako je sama gesta – ki je nikoli nismo imeli za umetniško dejanje, pač pa za nekaj, kar sodi v vsakdanje in resnično življenje, kar pravzaprav zadeva le administrativni status državljana – še toliko intenzivneje spodbujala različna vprašanja in interpretacije. Prav zato, ker ni bilo vnaprejšnjega načrta. Preprosto smo si spremenili ime in živeli dalje.

No, iz materialov, ki ste jih vključili v film, je razvidno, da ste posledicam svojega dejanja sledili, morda celo načrtno. Le kdo se namreč spontano odpravi na upravno enoto s kamero in posname spremembo lastnega imena?

Mi smo si samo spremenili ime. Zaradi tega je nato prihajalo do izjemnih situacij.

Na neki način gre za dve stvari. Po eni strani gre za tisto, kar proizvaja realnost. Konkretno: s spremembo imena je bilo treba spremeniti tudi dokumente. S spremenjenimi imeni smo na primer na letališčih prihajali v paradoksalne ­situacije. Te situacije je realnost proizvajala za nas, nismo jih mi proizvedli. Vključno z medijsko situacijo. Mi nismo naredili ničesar. No, nič drugega nismo naredili kot to, da smo si spremenili ime. Delo Jaz sem Janez Janša bi zato lahko označili za film, ki ga je proizvedla realnost. In v tem pogledu gre za dokumentarni film v čisti obliki.

Pa vendar – čeprav film ni bil načrtovan, kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za njegovo realizacijo? Je obstajal kak konkretni povod ali ste nekega dne preprosto kar ugotovili, da se je materiala, ki z različnih vidikov dokumentira posledice vaše spremembe imena, nabralo že toliko, da je iz njega smiselno nekaj narediti?

Ne, teh momentov je bilo več. Kot smo že večkrat poudarili – mi smo si spremenili ime, nato pa smo samo še opazovali, razmišljali, se spraševali. Sam bi lahko spregovoril nekaj o teh vprašanjih, ki so se nam zastavljala, in o medijih, v katerih bi na ta vprašanja lahko najbolje odgovorili. Razstava se nam je zdela najprimernejša za artikulacijo vprašanj, ki jih sproža podpis kot ultimativni dokaz avtorstva, medtem ko smo film – seveda poleg literature – identificirali kot ultimativni medij naracije, ki sproža tudi emocije ter omogoča oblikovanje stališč.

Priznati moram, da so me pri vašem filmu še najbolj navdušile prav posrečene rešitve pri nekaterih ključnih narativnih vprašanjih. Na primer, koga postaviti na mesto pripovedovalca. Sebe ali nekoga drugega? Izbor Dražena Dragojevića si zdi genialna rešitev.

Res je, od začetka smo se morda še največ ukvarjali prav s tem vprašanjem. Naj se filma lotimo sami ali naj ga zaupamo nekomu drugemu? Kdo nas dovolj dobro pozna in nas je resnično spremljal v vseh etapah, zna razbrati in razumeti vse geste, ki smo jih pro­izvedli na poti, vendar ima pri tem do vsega še vedno nujno potrebno distanco. Te osebe na področju filma nismo našli. Zato smo se odločili, da film realiziramo sami. Treba je bilo le še najti primerno narativno rešitev, ki bi nas pripeljala kolikor je mogoče daleč od prvoosebne pripovedi. Kmalu se je porodila zamisel o nekakšnem raziskovalnem projektu, katerega nosilec in s tem pripovedovalec bi bil Dražen Dragojević. To nam je omogočilo iskano distanco, pa tudi sicer je bil kot prepoznavna javna, medijska osebnost kot nalašč za naše delo.

Film je bil predvajan na letošnjem Liffu, takoj po tem je pričel svojo pot po domačih kinodvoranah. Pa vendar – kje ga vidite vi: zgolj v kinu ali tudi v prostoru umetniških galerij?

Zdi se mi, da večina sodobne umetnosti teži k preseganju tradicionalnih mej in zamejitev, in tudi naše delo je tako. Bili smo že vabljeni na klasične filmske festivale in v galerije. Mislim, da je film enako učinkovit v obeh okoljih.