Tiskane izdaje
Človek bi prej pričakoval kako mahate s palčko pred velikim simfoničnim orkestrom, kot pa da tolčete bobne v pop rock funk skupini?
Skupna lastnost so palčke. Pri bobnanju imam celo dve!!! (Smeh.) Zadnjih deset let so bobni moj najljubši inštrument. Začel sem kot violinist, potem sem se učil še druge inštrumente. Pri bobnih pa vedno ostaja neka igrivost, mogoče tudi zato, ker je to inštrument, ki zahteva največ fizičnega dela in je treba imeti zelo dobro koordinacijo in sinhronizacijo gibov. Bobnanje me zelo sprosti.
Sicer pa je bobnanje najbolj primarna glasba.
Res je, pa za bobnarje pravijo, da se radi družijo z glasbeniki.
No, pa ste mi ukradli naslednje vprašanje. Nekateri radi pravijo, da je prava glasbena skupina sestavljena iz glasbenikov in bobnarja.
Kot, da bi se dogovorila. (Smeh.) To je seveda šala. Mogoče je kdaj tudi res. Imel sem privilegij, da sem snemal z enim najboljših bobnarjev na svetu Vinniejem Colaiutom, ki je znameniti studijski bobnar, zadnje čas pa najpogosteje dela s Stingom. Ima absoluten posluh in sem mu napisal težke parte v sedemosminskem taktu in je pogledal v note in vse odigral tako, kot je treba.
V zasedbi King Foo, v katero so vas povabili, ste prevzeli velik del dela, od skladanja do snemanja in aranžiranja.
Res je. Zadnje čase sem opazil, da je veliko bremen padlo name glede snemanja, miksanja, masteringa pesmi in splošne organizacije. Tu ne gre hiteti. Za take stvari moraš imeti spočita ušesa. V studiju poslušam na trojnih zvočnikih, pa tudi v avtu in tudi na najbolj poceni slušalkah na telefonu. Pesem mora v vseh primerih zveneti optimalno.
Zasedbo pa sta ustanovila kitarist Peter Hudnik in baskitarist Matej Sušnik, kot duo Huda suša, ki je bil glasbeno povsem drugačen. Nato se jima je pridružila Urška Majdič, sicer pevka zasedbe Billysi, in me je povabila zraven. Takrat sva se z Urško spomnila na to ime, ki je različica mojega pozdrava pri pisanju sporočil - kung fu.
Potem pa je na enem napisu kung fu našla en kitajsko pismenko in smo si jo natisnili na majico, pomenil pa naj bi karate. Ko sem bil lani na Kitajskem in sem nosil našo majico, so me domačini vpraševali, zakaj nosim majico z napisom - Reven sem. (Smeh.)
Glasba zasedbe je mešanica rock, pop in funka, ki ji vi pravite foozija. Zdi se mi da je vse več stilskega prepletanja glasbe.
Te glasbene meje so zelo zanimive. Te dni smo se o tem v zasedbi precej pogovarjali, saj si bomo kmalu v Mariboru na trgu Leona Štuklja delili oder z Modrijani. Organizator nas je pač dal skupaj, čeprav oboji igramo povsem nesorodno glasbo. Jaz pravim, da tako ali tako moraš biti to, kar si v vseh situacijah in dati vse od sebe ter se optimalno potruditi z nastopom.
Glasbi se moraš stoodstotno predati in boš povečal možnosti za uspeh. S polovičarstvom ne boš prišel nikamor. Moraš imeti kakovostne posnetke, dobre člane, dobro izvedbo in odličen odrski nastop. To je osnovna nuja.
Glede lahkotnosti stilskega prepletanja pa je verjetno posledica mojega odraščanja v družini, kjer me niso v nič silili. Oče je bil violinist, pa basist v big bandu, igral pa je tudi električno baskitaro v različnih zasedbah. Pokazal mi je tudi članek, da je bil basist meseca, mislim, da pri Delialih. Sicer mi je kdaj dejal, naj grem vaditi, vendar nikoli nič na silo.
Že potem, ko se je zasedba uveljavila, je prišlo do zamenjave pevke, ki je vedno osrednja figura na odru. To zna biti za glasbeno skupino usodno. Kako je pa bilo pri vas?
Z Urško smo se sporazumno razšli in ni bilo nekih zamer. Začela je delati na radiu in je bila zelo zasedena, mi pa smo hoteli še bolj resno delati. Sicer pa bo zvečer naša gostja na koncertu pa tudi za pesem Začaraj me je napisala besedilo.
Sicer sem predlagal, da bi bili trio, pa je Pero dejal, da moramo imeti pevko. Veliko je iskal, največ po internetu, in hotel celo poklicati nekatere moje študentke. In sem mu dejal, da to pa že ne. Našel je Aleksandro in ona je bila za. In sem dejal, da je ona Srbkinja iz Trsta, ki ne govori slovensko, kar se mi je zdelo katastrofa na samem začetku. Ampak ta neumna naivnost, kot rečem Perovi zagnanosti, se je izkazalo za odlično. Aleksandra je izvrstna pevka, ki ima absolutni posluh. Na to me je opozoril oče, ki ga ima prav tako. Preselila se je v Ljubljano, Slovenija pa jo je očarala. Že ko je prvič nastopila na Slovenski popevki je odpela v slovenščini brez naglasa, tako da so bili vsi prepričani, da je Slovenka.
Koliko so za promocijo skupine pomembni nastopi na televizijskih festivalih, pa snemanje videospotov, družabna omrežja ter nastopi v živo?
Nastopi na televiziji so pomembni, da te lažje opazi širša javnost. Ti nastopi imajo kar nekaj plusov in minusov. Ko smo nastopili na Emi je bilo naenkrat veliko grdih komentarjev o nas. Ugotovilo se je, da so vsi prišli iz istega računalnika z namenom, da se nas očrni pred drugimi.
Nam je najbolj pomembno, da smo iskreni do sebe in da se v tem dobro počutimo in gremo nastopati, kamor nas povabijo, če so urejene vsaj osnovne razmere za nastop.
Besedila pesmi imate v angleščini in slovenščini ter v zadnji pesmi na albumu v srbščini KokaKokice, ki ni ravno nek intelektualni presežek.
(Smeh.) Tako je. Glede te pesmi, pa naj povem to. Mi to pesem vedno prav posebej napovemo z besedami, da vsaka glasbena skupina potrebuje eno idiotsko pesem za sprostitev. In ta pesem na koncertih super deluje, ker jo občinstvo hitro vzame za svojo.
Lahko da bo postala vaša največja uspešnica, vi pa žrtev tega uspeha?
To bo verjetno res največja uspešnica s tega albuma. (Smeh.)
Gotovo vas mika tudi mednarodna kariera.
Seveda, in sicer smo doslej že trikrat nastopili v Srbiji, nedavno pa še v Švici, in sicer v največjem pubu v Švici, kot sedaj trdi naš menežer. Igrali smo akustično v neki vinski kleti in bili dobro sprejeti. Tako da so nas spet povabili v Švico, pa tudi na funk festival v Belgijo.
Sam pa veliko sodelujem z Američani in Kitajci. Decembra grem na Kitajsko na prvo izvedbo mojega simfoničnega dela s kitajskim orkestrom. Skrb Kitajcev za kulturo je res na visoki ravni in imajo do vsega zelo profesionalen odnos. Sicer pa za našo glasbeno zasedbo pravimo - KiNG FOO do Tokija.
