Ko Evrosongu odbije smrtna ura

Letos Sloveniji, ki se je sinoči uvrstila v sobotni finale, na stavnicah za Evrovizijo kaže tako dobro kot še nikoli. Spomnili smo se na čas pred četrt stoletja, ko je država, ki smo ji tedaj pripadali, edinič zmagala na Evroviziji in potem naslednje leto priredila dogodek v Zagrebu. Uspelo nam je najti Emilijo Kokić, pevko zmagovalne Rive, ki ima danes svojo pevsko šolo, tistih trenutkov izpred 26 let pa se še dobro spominja.

Jugoslavija je sicer redno sodelovala na Evrosongu, a zmagala je le enkrat, leta 1989 v švicarski Lausanni. Tisto leto sta veliko prahu dvignila tekmovalca iz Francije in Izraela, in sicer zaradi svoje starosti, oba sta bila namreč stara le dvanajst let. Posebej izraelski deček Gili je bil v središču pozornosti, nekaterim se je s svojim sopranom zdel neznansko prikupen, drugi novinarji pa so priznali, da bi mu najraje kakšno primazali. Velika Britanija je imela v rokavu svoj trik, edina ženska članica banda Live Report se je pred tekmovanjem ves čas skrivala za maskami, tako da so se razširile govorice, da je v resnici Annie Lennox, pevka Eurythmics. To sicer ni bilo res, a cilj pritegovanja pozornosti je bil dosežen: Angleži so tekmovanje končali na drugem mestu.

Riva v Švico, Rajko v Nemčijo

Jugoslavija je tisti večer nastopila zadnja, kar se je že večkrat izkazalo za dober recept za zmago, čeprav Rive tisto leto kot potencialne zmagovalke ni omenjal prav nihče. Kako v pesem še ustvarjalci sami niso posebej verjeli, priča podatek, da avtorja pesmi Rajka Dujmića na tekmovanju sploh ni bilo, ker je z Novimi Fosili tedaj gostoval v Nemčiji. Tako se je prvič v zgodovini tega tekmovanja zgodilo, da ob zmagi ni bil navzoč avtor zmagovalne pesmi. A ko je prišel usodni večer 6. maja 1989, je bilo vse drugače. Rock Me Baby je bil naslov, ki ga ni bilo treba prevajati, pesem je bila najbolj poskočna tisti večer in nastop rdeče-belo-črno oblečene Emilije Kokić je bil zelo energičen. Sledila je ena najbolj bizarnih vmesnih točk – moderna uprizoritev legende o Williamu Tellu. Ko je končna puščica zgrešila jabolko na glavi, je bilo klavrne točke konec in začelo se je glasovanje.

Ali to pomeni konec tekmovanja

Izid je bil popolno presenečenje in mnogi tuji komentatorji so bili zelo skeptični nad zmago Jugoslavije. BBC-jev poročevalec je dogodek razglasil za znak, da je tekmovanju odbila smrtna ura, in zares so v tednih po njem začeli krožiti dvomi o tem, ali se bo tekmovanje sploh nadaljevalo. Evrovizija se seveda je nadaljevala, a Riva svojega uspeha ni unovčila, kljub posneti angleški izvedbi se ni prebila na evropske lestvice.

Najstarejša voditelja

Zaradi 12-letnikov izpred enega leta so naslednje leto, leta 1990, spremenili pravila Evrovizije: nastopajoči so morali biti stari vsaj 16 let. »Voditelja večera Helga Vlahović in Oliver Mlakar nista imela nobene težave s to zahtevo, imela sta jih precej več kot šestnajst in sta bila verjetno najstarejša voditelja katere koli Evrovizije,« je v svojih spominih zapisal angleški poročevalec z dogodka John Kennedy O'Connor, ki se je zdaj že pokojne Helge spomnil še iz leta 1974 in posebej iz leta 1981, ko je poskrbela za eno bolj komičnih glasovanj katere koli države. Iz Dublina nikakor niso mogli vzpostaviti zveze z Beogradom in irska voditeljica je v nedogled ponavljala stavek Good Evening, Belgrade (Dober večer, Beograd). Ko se je Helga Vlahović končno oglasila, jo je Irka navdušeno prosila za glasove, Helga pa je le kategorično odvrnila: »I don't have it.« (Nimam jih!)

Katastrofa za uvod

A če se vrnemo k Evroviziji v Zagrebu 1990: organizatorji so zaradi pomanjkanja denarja imeli tako hude težave, da se je nekajkrat zdelo, da tekmovanja sploh ne bo. Evrovizija je stala Hrvaško več kot pet milijonov evrov (preračunano), medtem ko je bila letna plača povprečnega državljana tedaj manj kot 1500 evrov na leto. In večer se res ni dobro začel: spremljevalni posnetek nastopa Špancev, ki so odprli večer, se najprej ni začel in nato se je začel sredi pesmi, tako da dirigent ni mogel uglasiti orkestra. Sestri, ki sta nastopali za Španijo, sta ne glede na vse začeli svoj nastop, a ga nato na sredi prekinili in zapustili oder. Po kratkem premoru so težavo z zvokom odpravili in sestri sta ponovili nastop. Očitno uspešno, saj sta končali na petem mestu.

Nesojena temnopolta zmagovalka

Tri mesta pred njima je zasedla ena najbolj odmevnih pesmi večera: White and Black Blues v izvedbi temnopolte pevke, igralke, manekenke Joelle Ursull. Pesem ji je napisal legendarni Serge Gainsbourg. V zraku je visela prva evrosongovska zmaga temnopoltega izvajalca. In dvorana je zvenela, kot da je to mogoče, saj je Joelle dobila drugi največji aplavz večera. Prvi je seveda pripadel energični Tajči, ki je v svojem roza minikrilu in z imidžem Marilyn Monroe dvorano dvignila na noge s svojo Hajde, da ludujemo. S pesmijo, ki si jo še danes marsikdo požvižgava. Zmaga je bila tisto leto vseeno tudi malo naša, to je slovenska, peterica spremljevalnih pevcev Tota Cotugna pri pesmi Insieme je bila skupina Pepel in kri.