Tiskane izdaje
Poljski skladatelj in dirigent Krzysztof Penderecki je bil v Ljubljani znan, še preden je prvič prišel k nam. Bilo je leta 1995, ko so v Cankarjevem domu pod njegovo taktirko izvedli njegov Pasijon po Luki.
Penderecki je svoja bolj kot ne temeljna dela že napisal; spomnimo na njegove opere Hudiči iz Louduna (tekst Aldous Huxley), Izgubljeni raj (John Milton), Črna maska (Gerhart Hauptmann) in Kralj Ubu (Alfred Jarry), ki, žal, niso postale repertoarne, tako kot še mnoge druge sodobne opere ne. To, rekli bi preskromno zanimanje za izvedbe, je skladatelja v zadnjih dvajsetih letih odvrnilo od opere.
Izjemen je njegov opus kar osmih simfonij, nastalih med letoma 1973 in 2008. Penderecki je spreten v odzivanju na svetovne dogodke, najraje povezane z zgodovino, še posebej cerkveno, ali s pretresljivim poljskim dogajanjem. Tudi njegove simfonije še čakajo na bolj pogoste izvedbe in prepoznavnost v mednarodnih koncertnih repertoarjih.
Zato pa je imel izjemne odmeve in uspehe z Lukovim pasijonom in drugimi zlasti orkestralnimi skladbami iz prvega obdobja poljske skladateljske avantgarde, ko je bil Penderecki »slavljen« in »preklet« hkrati. Njegovo ime je bilo že skoraj kot psovka, če si hotel zanikati moderno glasbo.
Poljska je potrebovala osvoboditev izpod vsega, predvsem pa notranjo ustvarjalno svobodo, na srečo pa naš sedanji gost tedaj ni bil osamljen, le da drugih somišljenikov in skladateljskih kolegov v Ljubljani osebno nismo dočakali, so pa bili izvajani.
Spomnimo na nekatere zgodnje kompozicije: Emanacje (1959), Anaklasis (1959), Tren ofiarom Hiroszimy (Žalostinke žrtvam Hirošime, 1960) za 52 godalcev, Polymorphia (1961) za 48 godalcev, Fluorescencje za orkester (1961–1962) ... Pri nas je bila bolj znana De natura sonoris, prva iz leta 1966 ...
Morda je imel Penderecki še največ sreče s koncerti, še posebej za violino, če pomislimo, da sta bila med njegovimi izvajalci slavna violinista Isaac Stern in Anne-Sophie Mutter, ali s prvim koncertom za violončelo s prav tako slavnim Siegfriedom Palmom ali še prej v verziji za violo grande za Bronisława Eichenholza ...
Penderecki je mojster vokala; poleg znanih kompozicij Davidovi psalmi (1958), Stabat Mater (1962), Diaes Irae (1967), Magnificat (1973/1974), Te Deum (1979), Agnus Dei (1979) ... je najbolj znan in pogosto izvajan Poljski Requiem (v več verzijah; med leti 1980 in 1984 ter 1993 in 2005, razširjen po smrti poljskega papeža Janeza Pavla II.). Sam bi opozoril na njegovo izjemno vokalno kompozicijo Utrenja (Jutranja molitev, 1969–1971).
Tokrat bomo na gostovanju v Ljubljani slišali Serenado za godalni orkester v dveh stavkih (Passacaglia/Larghetto) in Koncert za violončelo in orkester št. 2 (Andante con moto-Vivo-Tempo primo-Allegretto-Lento-Allegretto-Poco meno mosso-Tempo primo).
Slogovno se Penderecki v Serenadi z uporabo zapletenih kontrapunktnih tehnik naslanja na baročne zglede. Drugi koncert za violončelo je 11. januarja 1983 na koncertu v Berlinu v počastitev stote obletnice ustanovitve Berlinskih filharmonikov krstil znameniti ruski violončelist Mstislav Rostropovič, pri nas pa ga bo izvedla Maja Bogdanović.
Na Pendereckega se lepijo vse možne nagrade, priznanja, odlikovanja, častna članstva in doktorati; nekaj te teže bi, zgodovinsko gledano, z lahkoto prevzeli tudi skladateljevi kolegi, ki niso imeli podobne življenjske in umetniške sreče. Hočem reči, da Penderecki ne bi bil tako uspešen, če bi deloval sam!
