Laibach - ko pride Bog s krvavim mečem

Ni veliko slovenskih glasbenikov, ki bi bili tako svetovno znani, kot je kolektiv Laibach, ki se je v letih obstoja spreminjal, da bi ostajal enak. In to očitno dela še vedno dovolj atraktivno in provokativno, da zmoti ozkoglede duhove. V okviru Ljubljana Festivala so Laibach, Simfonični orkester RTV Slovenija in zbor pod dirigentskim vodstvom Simona Dvoršaka premierno izvedli polurno avtorsko skladbo Krst pri Savici. V prvem delu je temeljila na Laibachovi viziji odlomka iz nedokončane Griegove opere Olaf Trygvasson, v kateri se je ta lotil teme krvavega pokristjanjevanja Vikingov na Norveškem in Švedskem. Krutost tega početja je simbolizirala glasba, težka, temačna in moreča. Pri tem je velik del končnega zvočnega vtisa mogoče pripisati tehtnim orkestracijam, ki jih je napisal skladatelj Anže Rozman. Prav tako je za pomemben del laibachovskega vtisa odgovoren Jani Novak, ki je s svetlobo in vizualijami poudarjal zvočno razsežnost projekta. Med skupino Laibach, orkester in zbor so namreč namestili kopreno, na katero so projicirali vizualije in kjer sta v prvem delu programa prevladovala križ in meč. Navsezadnje so krščanstvo tako Vikingom kot Slovanom vsilili z mečem. In ker je simbolika pomemben del projekta Laibach, ima meč, pomenljivo, mar ne, ravno obliko križa, ki je tudi simbol Laibacha.

Krst pri Savici kot umetniški oris in opomin

Srhljivost krvave morije, ko je brat moril brata, se je nadaljevala v drugem delu koncertnega večera z referencami na Prešernov Krst pri Savici, ki je bil hkrati opomnik na tri desetletja, ki so minila od znamenitega Krsta pod Triglavom, ki so ga umetniki NSK uprizorili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Petkova različica Krsta pri Savici je Laibach, Rozmana in simfonike ter zbor ponesla v navidezno kakofonijo, v kateri smo Slovenci umirali za svoje bogove, da bi nas nato mila Bogomila z ljubeznijo pritegnila k novemu Bogu, ki da je Ljubezen. K njemu smo se sicer obrnili zaradi ljubezni, vendar bolj do Bogomile kot Boga, ki je kriv za morijo med slovenskim narodom. Ena kasnejših in še nepozabljenih se je na Slovenskem zgodila med drugo svetovno vojno, ko je kristjan moril brata kristjana. Vsa ta zgodovinska navlaka, ki bremeni slovenski narod, je mnogim, še posebno verskim fanatikom, izgovor za večni bolj proti tistemu, čemur pravijo zlo.

In zla ter nasilnega vsiljevanje svoje vere, ki je edina prava, so naši mediji vsak dan polni. Zato poema Krsta pri Savici ni le neko romantično oziranje nazaj, ko se nam je zgodil zgodovinski trenutek in smo postali velika in srečna družina (krščanskih) evropskih narodov. Je tudi opomnik aktualnim dogajanjem, ki so najočitnejša v divjanju Islamske države. Vikinški del pokristjanjevanja so v poemi tudi končali z odmevi Beethovnove Devete simfonije, katere Oda radosti je postala naša evropska himna. Poudariti je tudi treba, da so se avtorji in orkestrator poklonili še Philipu Glassu, mojstru minimalizma in repeticije, ter Karlu Orffu, čigar Carmina Burana s svojo vsebinsko razuzdanostjo in človeškostjo opominja, da se je poskušalo tudi v časih krščanskega ekstremizma nekako normalno živeti.

Krst pri Savici je umetniški oris, opomin na to, kaj se dogaja, ko se vera širi z mečem, kalašnikovko ali pa brezpilotnimi letali. Delo je zelo aktualno, saj veže našo zgodovino s sedanjostjo in vztrajno opozarja, da se iz zgodovine prav nič ne naučimo.

Odsev slovenske in slovanske duše

V celoti delo Krst pri Savici, kjer so med izvedbo Prešernovega dela na kopreno projicirali še rokopise njegovih stihov, deluje kar srhljivo kruto, popolnoma izrazno in se dotakne umetniško občutljivih duš. Delo je tehten odsev slovenske in slovanske duše, ki dobro razume in ve, kakšna je vloga umetnosti. To preizpraševanje je na občinstvo v petek naredilo zelo močan vtis in si zasluži več kot le premierno izvedbo.

Pravzaprav so med slovenskimi glasbeniki le redki take vrednosti in občutljivosti, da se lahko tehtno lotijo Prešernovega Krsta pri Savici. In Laibach so eni od njih.

Sicer pa sodelovanje kolektiva Laibach s simfoniki ali filharmoniki nikakor ne vzbuja začudenja. Že v prvencu iz leta 1985 so Laibachove skladbe imele simfonično težo. Temu je sledilo njihovo sodelovanje, ko je bil v Ljubljani Evropski mesec kulture 1997, ki se je nadaljeval s VolkWagnerjem in seveda LaiBach Laibachkunstderfuge kot najopaznejšimi povezavami s tovrstno glasbo.

Skupina Laibach deluje kot kolektiv, v katerem posamezniki niso več tako pomembni, navsezadnje tudi edini izvirni član zasedbe Ivan Novak na odru ni opazno dejaven. Tako skupini sodelovanje s podobnim kolektivom gotovo ni pomenilo težav in je vedno bilo le vprašanje kdaj, in ne zakaj.

Stoječe ovacije

Ko so s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija 9. februarja letos v znameniti bruseljski dvorani Henry Le Boeuf v Palači lepih umetnosti nastopili Laibach s simfoniki in mešanim zborom, je to prej zmotilo evrokrate, češ da Laibach niso povsem primerni, da bi nastopili v okviru uradnega kulturnega programa Evropske unije. To je primer ozkoglednosti, ki je le stopnjevanje bizarnih odzivov na lansko gostovanje skupine Laibach v Severni Koreji.

Drugi del koncerta so Laibach začeli s posmehljivo himno Eurovision. Laibach seveda niso posmehljivi, posmehljiva je resničnost, ki sledi refrenu pesmi, da Evropa razpada. To razpadanje oziroma nesposobnost preplačanih domačih in evropskih politikov, da bi uspešno in učinkovito reševali težave, je dejstvo. Ta skladba kakor tudi Now You Will Pay, Smrt za smrt, Vor Sonnen-Aufgang, We are Millions and Millions are One, Whistleblowers in Resistance is Futile je Rozman orkestriral ponekod diskretno, drugič pa s pompoznim poudarkom. Ker imajo nekatere skladbe že v izvirniku simfonično težo, so tako orkestrirane delovale res mogočno. Občinstvo je zato nastopajoče nagradilo s stoječimi ovacijami in za dodatek dobilo še skladbo Life is Life (Leben heisst Leben) z grandioznim finalom.

Večer je bil na trenutke tudi zvočno zelo filmsko obarvan, tako da je le še vprašanje časa, kdaj bodo producenti Bondiade spoznali, da so Laibach pravi za naslovno skladbo enega od prihodnjih filmov. Prav tako pa gotovo ni več daleč dan, ko bo glasba skupine Laibach zaživela prosto in svobodno življenje le v simfonični izvedbi.