Tiskane izdaje
Med člani rock skupin že ves čas, odkar ta glasbena zvrst obstaja, poteka žolčna debata o tem, kdo so največji zdraharji v skupini. Odvisno od tega, s kom se pogovarjaš, so to solo kitaristi, pevci, klaviaturisti ... Ne najlepšo vlogo v bendu seveda z največjim veseljem prevaljujejo drug na drugega. Nečastno prvo mesto kot najbolj problematični srboriteži zavzemajo prav solokitaristi. Vedno v boju s pevci za soj žarometov, vedno v prerivanju, kdo bo najbolj izpostavljen na odru, kdo bo tisti, ki bo navezoval pristni stik s publiko, ves čas v uveljavljanju svojega pogleda na glasbo oziroma smeri, v katero naj bi skupina šla, vedno v prerekanju, kdo bo v prvi vrsti na ovitkih plošč in na fotografijah za glasbene časopise, večno gnjavljenje, kdo bo v imenu skupine dajal izjave glasbenim žurnalistom in ne nazadnje, večno vprašanje, kdo je kriv, da je šla skupina narazen. Čeprav se solo kitaristov drži črn madež, pa tudi pevci nosijo svoj del krivde.
Odhodi, menjave, ponovne združitve, hude zamere, ki so včasih tako nepremostljive, da ljudje, ki so dolga leta ustvarjali skupaj, po tem nikoli več ne spregovorijo med seboj, blatenje v javnosti in na odrih so posledica
egov posameznikov, ki so včasih večji od vesolja, in različne odvisnosti pripeljejo do nemogočih sodelovanj, ki so na papirju celo videti kot odlične in logične rešitve, so pa poznavalcem scene povsem nerazumljive. Kasneje, ko
afekt, v katerem so bile storjene, izgine, pa v zadrego spravljajo tudi njihove akterje.
Black Sabbath − Ozzy Osbourne
Ozzy Osbourne, soustanovitelj in pevec britanske skupine, ki v svetu velja za utemeljiteljico heavy metala, Black Sabbath, je moral leta 1979 po soglasni odločitvi trojice preostalih članov po dolgem in zelo mučnem sestanku
nepreklicno oditi iz benda. Njegove težave z mamili in alkoholom so postale tako velike, da so že resno načenjale kredibilnost skupine.
Ne samo da je bil na vajah, na katerih so pripravljali material za naslednjo ploščo, prepirljiv, zamerljiv in preprosto nemogoče tečen, bolj resno je bilo njegovo nesprejemljivo obnašanje na nastopih. Pogosto je zamujal, pozabljal besedila, med nastopi sredi igranja je za več minut preprosto izginil z odra, žalil publiko, organizatorje, varnostnike, tonce ..., skratka vse po vrsti, na koncu pa, povrh vsega, za vse skupaj obtožil preostale člane skupine. Skratka, če so hoteli Sabbath še obstajati kot kredibilna, nastopajoča, profesionalna ekipa, je moral Ozzy oditi. Na njegovo mesto je prišel ameriški heavymetalec Ronnie James Dio.
Deep Purple − Ian Gillan
Sredi turneje po ZDA, natančneje pred nastopom v Daytonu v Ohiu, je pevec Deep Purple Ian Gillan menedžerjem skupine napisal svojo odpoved, ki je, kot je bil zelo natančen, začela veljati 30. junija 1973. Njegov odhod je
bil posledica nevzdržnih odnosov s solokitaristom Ritchijem Blackmorom. Zaradi različnih pogledov na glasbo sodelovanje ni bilo več mogoče, resnica pa je, da se možakarja nista strinjala prav o ničemer na tem
svetu.
Njuno prepiranje, ki je zdaj že prav legendarno, je bilo vzrok za nekatere mučne in prav tragikomične dogodke. Tako sta se na odru med igranjem zmerjala, se polivala s pivom, si metala različne predmete v glavo in podobno. Če to borbo za prestiž lahko celo ocenimo kot pobalinstvo, pa so bile bistveno bolj nevarne pustolovščine, ki sta si jih privoščila med igranjem. Glasbeniki med občinstvom so hitro opazili, da sta oba načrtno zamujala z vstopi v skladbe, spreminjala ritem in tempo, mešetarila z uglasitvami, podaljševala ali pa skrajševala svoje solistične vložke, skratka počela stvari, ki so klaviaturista, basista in bobnarja spravljali ob pamet. Oni trije so bili namreč tisti, ki so morali svoje igranje hipno prilagajati njunim neumnostim tako, da večina občinstva tega ne bi opazila.
Skratka, junija 1973 je bilo sodelovanja Gillan-Blackmore konec. Leta sta se še blatila po časopisih in drug drugemu grozila s pretepom in dokončnim uničenjem. Tu v zgodbo vstopi David Coverdale. Občasni pevec, takrat pa prodajalec konfekcije, je po avdiciji vstopil v Deep Purple in v enormne čevlje Iana Gillana.
Gillan v Black Sabbath − to je prav gotovo šala
Uradno sporočilo aprila 1983 je prineslo novico, da je Ian Gillan postal polnopravni član Black Sabbath, tja pa da ga je povabil menedžer skupine Don Arden. Precej ljubiteljev težkometalnega rocka je novico sprejelo kot
uresničitev dolgoletne želje, kot oblikovanje superskupine. Mimogrede, podporniki Black Sabbatha so leta javkali nad Ozzyjevim falzetnim vokalom, ki se po njihovem mnenju nikakor ni skladal z mističnimi, srednjeveškimi in
gotskimi skladbami skupine in monstruoznimi rifi, ki jih je iz svojega marshala izvabljal kitarist Tony Iommi. Zato je bil prihod Gillana z moškim glasom za nekatere »končno« prava stvar. Za druge pa napoved prave katastrofe.
Iommi in Gillan sta leta pozneje priznala, da se je sodelovanje rodilo v temnem kotu enega od londonskih pubov. Povedala sta, da sta se po vsakem vrčku piva vse bolj smilila sama sebi. Ozzy je bil namreč zelo uspešen s svojo skupino in je prodajal ogromne količine plošč, predvsem v ZDA, odlično pa je šlo tudi osovraženemu Blackmoru z njegovo težkometalno skupino Rainbow. Sklenila sta, da se povežeta v skupini in »onima dvema barabama dokončno zapreta gobec«.
Posneli so skupno ploščo z naslovom Born Again in takoj se je pokazalo, da je sodelovanje nastalo na temeljih, ki so imeli kaj malo opraviti s skupnimi glasbenimi vizijami. Skladbe same po sebi niti niso bile tako zanič, vendar pa se je Gillanov bluesovski način petja še manj skladal s temoto Black Sabbatha. Plošča je bila narejena na hitro, nekako na silo, bobnar Bill Ward se je ravno vrnil s klinike za zdravljenje od alkoholizma in ni bil kos zahtevam, vrh vsega pa so na ovitek plošče dali sliko dojenčka s hudičevimi rožički, ki je marsikoga odvrnila od nakupa. Gillan je povedal, da so mu po izidu na dom poslali celo škatlo plošč, vendar je vse do zadnje, po tem, ko je videl ovitek, in po tem, ko je slišal, kaj so iz prvotnih posnetkov spacali različni producenti, zabrisal skozi okno.
David Coverdale − Jimmy Page
»Kdo je ta bizgec, kdo neki misli, da je, komaj je prišel, pa se že obnaša, kot da ima on zasluge za vse skupaj.« To so bili odzivi oboževalcev skupine Deep Purple, s katerimi se je moral David Coverdale, in navsezadnje celotna skupina, spopadati še leta po odhodu Iana Gillana. Purple brez Gillana niso več Purple, je bilo slišati po vsem svetu. (Resnici na ljubo je bilo slišati tudi, da Purple brez Blackmora niso več Purple.) Coverdale je s skupino posnel tri relativno uspešne albume, in sicer Burn in Stormbringer (oba 1974) ter Come Taste the Band (1975), nato pa je tudi on odšel in ustanovil svojo skupino Whitesnake.
Leta 1993 se je nato rodilo še eno sodelovanje, ki je poskrbelo za dvig obrvi med ljubitelji rocka. Skupno ploščo sta namreč posnela Coverdale in kitarist Led Zeppelin Jimmy Page. Zakaj je najava njunega sodelovanja naletela na pravi vihar? Zakaj, če že snema tako ploščo, Page k sodelovanju ne povabi Roberta Planta, dolgoletnega člana in sokreatorja največjih uspehov Led Zeppelin, pevca, ki je nedeljivo povezan z vsem, kar so Zeppelin predstavljali in še predstavljajo v rocku. No, če sta se pač skregala in mora Page iskati drugega pevca, zakaj torej Coverdala, in ne Gillana. Zadnjega imajo namreč skoraj vsi za neizmerljivo boljšega pevca od Coverdalea.
Celotna zadeva je smrdela po nekakšni zaroti, po nekakšnem obračunavanju Pagea s Plantom na daljavo, kjer je bil Coverdale le žrtveno jagnje, ki mu skorajda nič ni bilo jasno. Pojavili so se sumi, da hoče Page na vsak način dokazati, da je on Led Zeppelin, in ne morda Robert Plant, basist John Paul Jones ali celo bobnar John Bonham, dokazati, da ob njegovi virtuoznosti vsak pevec, še celo tako zanič, kot je Coverdale, zveni kot najboljši vseh časov. Plošča z naslovom Coverdale-Page niti ni slaba, dobro se je uvrščala na lestvicah, napovedana turneja pa je odpadla zaradi izredno slabe prodaje vstopnic.
Danes jo glasbeni historiki ocenjujejo kot ploščo, s katero si je Coverdale nekoliko dvignil ugled in zraven še nekaj malega zaslužil, Page pa ob delni ustvarjalni krizi nekoliko napolnil idejne baterije, hkrati pa še obračunal
s Plantom. Da je vendarle nekaj resnice v govoricah, da se kitarist in pevec ne razumeta najbolje, pričajo propadli načrti, da bi Led Zeppelin spet igrali skupaj. Po triumfalni ponovni združitvi na nastopu 10. decembra 2007 v Londonu (za vstopnice je bilo zainteresiranih več kot 40 milijonov poslušalcev z vsega sveta) so namreč takoj padle ideje, da bi šla skupina na svetovno turnejo, vendar Plant ne takrat ne danes za kaj takega ni pokazal zanimanja. Tudi danes na vprašanje, ali bi še nastopal z Led Zeppelin, odgovarja, da ga sicer zanima, da pa »preprosto nima časa«.
Nevarna umetna megla
In še anekdota iz sodelovanja Iana Gillana z Black Sabbath. Pred skupnimi nastopi se je moral Gillan naučiti precej besedil skladb Sabbatha s prejšnjih plošč. Časa je bilo malo, pa tudi ljubilo se mu ni prav preveč. Ker vseh
besedil ni imel v glavi, si je pomagal tako, da jih je napisal na prozorne plastične folije, ki jih je imel nato v pravilnem vrstnem redu razporejene po tleh, ob vznožju stojala za mikrofon. Težava se je pojavila v trenutku, ko
so tehniki oder zavili v umetno meglo. Ta je bila namreč tako gosta, da Gillan ob siceršnji slabi svetlobi ni mogel več brati besedil. Poslušalci so bili zato priča komičnemu dogajanju, ko je pevec odpel nekaj kitic, potem pa izginil v megli, zamudil nekaj akordov in se znova pojavil ves zadihan, pri čemer se je držal, kot da ne ve, kje je. Besedila si je zapomnil narobe in fani skupine, ki so vse skladbe znali na pamet, so se seveda valjali od smeha. Gillanu, pa tudi drugim članom skupine, do smeha pač ni bilo.
