Tiskane izdaje
Ambasador lepote je eden od mnogih nazivov, ki si jih je Plácido Domingo prislužil maja na Dunaju. Svetovno znani operni pevec pa tokrat ni nastopal v Dunajski državni operi, ampak v Gledališkem muzeju. Tudi tu je Domingo glavni junak.
V Avstriji kulta osebnosti ne uživajo zgolj vrhunski alpski smučarji. Več sto ljudi, večinoma srednje in starejše generacije, je prišlo na odprtje razstave Tenorissimo! Plácido Domingo na Dunaju (odprta do 8. januarja 2018), da vidijo Dominga.
Razstava ni zgolj historiat njegovih odrskih nastopov na Dunaju, ampak ga prikazuje tudi v zasebnih trenutkih, ko z umetniškimi in športnimi kolegi igra nogomet, ter v veseli družbi v tradicionalnih dunajskih gostilnah, obkroženega z oboževalci.
Domingo je prišel na odprtje razstave z ženo Marto Ornelas, ki je sopranistka in s katero ima dva že odrasla sinova. »Moj sin pelje vsak dan svojega otroka v vrtec. Jaz tega nisem počel, in zato čutim, da mi nekaj manjka, kot da bi mi v življenju nekaj manjkalo. Vseeno pa mislim, da se je splačalo,« nam je pred odprtjem razstave v dunajskem Gledališkem muzeju povedal Domingo.
Najboljši Otello
Opisujejo ga kot »kralja opere«, »pravega renesančnega glasbenega človeka« in »največjega sodobnega opernega umetnika«. José Plácido Domingo Embil je dobrodošel na največjih svetovnih odrih že več kot pol stoletja. Do začetka gledališke sezone 2016/2017 je imel že več kot 3800 nastopov v 147 vlogah. Poleg tega je bil dirigent več kot 500 glasbenih izvedb in je posnel na stotine avdioposnetkov in filmov.
Uvrstil se je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Ne samo zaradi širine repertoarja, ampak tudi zato, ker se je prav v Dunajski državni operi po nastopu v Verdijevem Otellu prišel navdušenim poslušalcem poklonit pred zaveso kar 101-krat! V vlogi Otella ga ni še nihče presegel in prav tu je v polnosti pokazal svoj karizmatični značaj.
V 90. letih je postal svetovno znan pevec tudi zunaj opernih prizorišč. Takrat je s kolegoma Joséjem Carrerasom in zdaj že pokojnim Lucianom Pavarottijem nastopal po vsem svetu na odprtih odrih, stadionih in drugih velikih prizoriščih kot eden od »treh tenorjev«. Uspešen je tudi kot glasbeni vodja. Bil je generalni direktor Nacionalne opere v Washingtonu, trenutno pa je generalni direktor Opere v Los Angelesu. »Z ženo imava resnično rada opero. Na Dunaj ne prideva zgolj zato, da bi odpel svojo vlogo, ampak greva na vse možne predstave v državni operi, narodni operi, v Theater an der Wien ...« je povedal Domingo.
Z glasbo in nastopi na odru živi, že odkar se je 21. januarja 1941 rodil v Madridu. Takrat je bil v Španiji na oblasti diktator general Franco, a Španije ni zajela druga svetovna vojna tako kot preostalo Evropo. Njegov oče Plácido Domingo starejši in mati Pepita Embil sta bila znana izvajalca zarzuele, španske vrste operete, ki jo ima Domingo še danes rad. Leta 1949 sta se Plácidova starša z njim in njegovo sestro preselila v Mehiko. Tam sta ustanovila lastno glasbeno gledališko skupino. Naslednjih 13 let je mali Plácido hodil v šolo, igral, prepeval ter bil očaran nad nogometom in bikoborbami. Še zdaj je goreč navijač madridskega Reala.
Bogate odrske
Ob spremljavi klavirja je pel po barih, v baletnem ansamblu je igral klavir, na neki radijski postaji v Mexico Cityju je vodil oddajo, sprejemal je manjše vloge v televizijskih produkcijah gledaliških del, izbiral glasbeno podlago za radijske drame, pel v muzikalih, bil spremljevalni vokal v španskih priredbah severnoameriške pop glasbe ... Imel je srečo, da se je veliko naučil od svojih staršev v njunem glasbenem gledališču.
Bogate odrske in medijske izkušnje so mu prišle prav tudi v poznejši karieri. Ne samo kot pevcu, ampak tudi kot glasbenemu intendantu in direktorju opere. Nekaj časa pa je seveda nastopal tudi s starši. Med materinimi solističnimi nastopi je pogosto igral na klavir. Kot bariton je pogosto prepeval v očetovih odrskih produkcijah ter igral 185-krat v prvi mehiški odrski postavitvi uspešnega muzikala Fredericka Loewa My Fair Lady. V Mehiki je bil slaven tudi zaradi vloge v opereti Franza Lehárja Vesela vdova.
Na avdiciji kot bariton
Po nekaj manjših tenorskih vlogah je dobil prvo večjo vlogo konec leta 1959, ko je nastopil kot Borsa v Verdijevem Rigolettu. V glavni vlogi je debitiral dve leti kasneje v Monterreyu, ko je nastopal kot Alfredo v Verdijevi La Traviati. Leta 1961 je prvič nastopal v ZDA. V Dallasu je prepeval v vlogi Artura v Donizettijevi Lucii de Lammermoor. Domingo je na splošno največ nastopal v ZDA. Zgolj v Metropolitanski operi v New Yorku je imel več kot 800 nastopov v 46 vlogah. V tej legendarni operni hiši je že več kot 20-krat odprl gledališko sezono ter s tem presegel rekord prav tako nepozabnega Enrica Carusa.
V Domingovem zasebnem življenju pa je bilo še več preobratov. Leta 1962 se je oženil s pet let starejšo kolegico Marto Ornelas. Preselila sta se v Tel Aviv in tam tri leta nastopala v Hebrejski nacionalni operi. Tu sta Marta Domingo in njun družinski prijatelj Franco Iglesias, mehiški bariton, ki je bil takrat prav tako član ansambla Hebrejske nacionalne opere, pomagala Plácidu, da razvije svojo tehniko petja.
Po Tel Avivu je Plácido sprejel povabilo Newyorške mestne opere, kjer je najprej nastopil v ameriški premieri opere Don Rodrigo Alberta Ginastere. Nastopi v New Yorku so mu odprli vrata za nove angažmaje. Žena Marta se je odločila, da bo prekinila operno kariero ter se kot svetovalka posvetila moževi karieri in njunima sinovoma Plácidu mlajšemu (r. 1965) in Alvaru (r. 1968).
Trideset vlog
Razstava v Gledališkem muzeju prikazuje dunajski segment Domingove kariere. Razstavni eksponati so originalni kostimi in drugi rekviziti, fotografije ter zvočni in filmski zapisi njegovih nastopov. Razstava ga tudi pokaže kot dirigenta, kar je že od konca 70. let.
Domingo je večkrat preusmerjal svoj repertoar v nepričakovane smeri. V dunajskem Gledališkem muzeju ga vidimo kot Parsifala, Siegmunda in Lohengrina v Wagnerjevih operah pa tudi kot interpreta redkosti, kot je Jean v Massenetovi Hérodiadi, med nastopom v Mayerbeerovi Le Prophète v državni operi, v vlogi Pabla Nerude v operi Il Postino Daniela Catána, kot Francesca Foscarija v Verdijevi Dva foscarija v Theatru an der Wien in še mnogih drugih.
V Sophiensäleju, enem od znanih odrskih prizorišč, je pel v operah in na koncertih z legendarnimi dirigenti, kot so Karajan, Solti in Muti. Z nastopoma na Christmas in Vienna in na koncertu Trije tenorji s Carrerasom in Pavarottijem na stadionu Ernsta Happla na Dunaju leta 1996 si je Domingo pridobil še večjo publiko od že tako ali tako velikega in zvestega dunajskega občinstva.
»Še naprej bom prepeval na Dunaju,« je povedal v angleščini, preden ga je obkrožila množica oboževalcev. Komaj mu je še uspelo, da si je ogledal razstavo o sebi in svojih 50 letih petja na Dunaju. »V prihodnjih 50 letih se bom zagotovo naučil nemščine,« je dodal z nasmehom na obrazu.
