Uroš Rakovec in Marko Brdnik zvečer v SMG

Kitarist in harmonikar sta glasbenika iste glasbene veroizpovedi.

Objavljeno
26. september 2017 10.29
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Harmonikar Marko Brdnik in kitarist Uroš Rakovec delujeta­ kot solista, komorna in studijska glasbenika. Vsak zase in včasih skupaj igrata v različnih­ domačih in mednarodnih eksperimentalnih rockerskih, jazzovskih, etnojazzovskih in drugih zasedbah. Vsak zase in včasih skupaj ustvarjata glasbo za gledališke in plesne predstave ter filme.

Njuno skupno ustvarjanje v duetu harmonike in kitare je dalo svojstven zvok albumu Leta, s katerim sta lani požela pohvalne kritike. Na večernem koncertu v Slovenskem mladinskem gledališču se jima bosta pridružila klaviaturist Primož Hladnik in pevec Boris Benko, člana zasedbe Silence, ter tolkalec Marko Lasič.

Da Brdnik in Rakovec sodita skupaj, so ugotovili njuni skupni znanci in prijatelji ter ju vztrajno nagovarjali, naj kaj ustvarita skupaj. »Bili so prepričani, da sva iste glasbene veroizpovedi,« je v smehu dejal Rakovec. Spoznala sta se, ko je Brdnik potreboval kitarista za igranje v živo ob plesni predstavi. Dobro sta se ujela in sklenila, da bosta lahko skupaj ustvarjala. Kmalu sta ugotovila, da je kombinacija kitare in harmonike precej zapletena, ker sta to harmonska inštrumenta, in da je veliko boljša kombinacija solističnega in harmonskega inštrumenta, kot sta recimo harmonika in violina.

»Mogoče niti ni tak problem v inštrumentih kot v najinih stilih igranja, saj Urošev način igranja ni kar neko brenkanje. Kar nekaj časa sva potrebovala, da sva uskladila najino igranje,« je povedal Brdnik. Vendar sta vztrajala in poskusila potegniti največ iz svojih inštrumentov, kar sta nato uvrstila na album Leta.

Glasba za filmske in odrske podobe

Ker oba veliko delata za gledališče, nas je zanimalo, kako nastaja in je v živo izvajana tovrstna glasba. Brdnik je povedal, da mu je precej lažje delati glasbo za gledališče. »Zgodbe in scene so mi v veliko oporo. Večina glasbe, ki jo izvajam na odru na običajnih koncertih, je tako ali drugače nastala za gledališče.« Rakovec je povedal, da je glasbo za gledališče vedno delal sam in da je njuno sodelovanje precejšnja izjema. »Vendar je skupno ustvarjanje in kasneje snemanje ter igranje na odru čisto drugačen proces. Nikoli nama ni bil problem delati glasbo za podobe, gledališke ali filmske. Tako imaš nekaj otipljivega, na kar lahko osredotočiš ­glasbena čustva. Nekaj, na kar obesiš glasbo.« Dodal je, da je zelo v redu, da ima ob naročilu glasbe za gledališče še končni rok, saj ga to spodbudi, da pravočasno naredi glasbo.

»Tu bi lahko povzel citat najinega glasbenega kolega, pevca Borisa Benka, člana zasedbe Silence, ki velja tudi za naju. Ko so ga vprašali, ali rad dela glasbo za gledališče, je odvrnil, da je to nekaj najboljšega, saj delaš svojo glasbo, pa še plačan si za to,« je v smehu povedal ­Brdnik.

Njuna glasba, ki jo tudi sicer igrata na običajih koncertih, ima vsaj tematsko gledališko izhodišče. Se pa vse pogosteje zgodi, da nastaja tudi zunaj gledališča, kot da bi vzpostavila lasten vzporedni glasbeni svet, v katerem ju pogosto na bobnih spremlja Marko Lasič. »Koncertno glasbo mi je lažje delati v dvoje. Ko enemu zmanjka niti, vskoči drugi. Taka glasba nastaja hitreje,« je povedal Rakovec.

Proste roke

O vplivu režiserjev na naročeno glasbo za gledališko predstavo ali film sta povedala, da je to odvisno od posameznika. So režiserji, ki skorajda ne pustijo glasbe v predstavo in pričakujejo le en ton skozi eno sceno, kar se jima zdi najbolj frustrirajoče. Raje delata z režiserji, ki od skladatelja in izvajalca zahtevajo ogromno. Ti običajno dajo proste roke skladatelju in le nekaj osnovnih usmeritev. Nekaterim je skorajda vseeno, kakšna bo glasba v predstavi, in tudi če ima skladatelj proste roke, kar je super, žal ni pomembno, kako bo to izpadlo v predstavi. Drugi režiserji se radi vtikajo v glasbo, vendar je očitno, da jim glasba v predstavi veliko pomeni. V takem primeru, sta poudarila, je končni rezultat res dobra in primerna glasba.

»Je pa tudi res, da je v Sloveniji čedalje več režiserjev, ki aktivno uporabljajo glasbo v predstavi in vse pogosteje jo tudi izvajajo v živo,« je povedal Brdnik. »Prav tako se vse več koreografov odloči za glasbo v živo. Taka glasba je bolj organska in tako plesalci kot glasbeniki in nazadnje tudi občinstvo v tem veliko bolj uživamo.«

Intimna glasba

Tudi gosta večera, duo Silence, veliko delata za gledališče. Rakovec in Brdnik sta za predstave in filme veliko snemala s pevcem Borisom Benkom in klaviaturistom Primožem Hladnikom, tako da se dobro poznajo. Vsi delajo zelo intimno glasbo. Brdnik in Rakovec bosta v prvi tretjini koncerta zaigrala nekaj skladb s svoje prve plošče Leta in tudi kakšno novo v zasedbi harmonike in kitare. Kasneje se jima bo pridružila zasedba Silence. V zadnji tretjini se jima bo pridružil tudi bobnar Marko Lasič. V tem delu koncerta se bo inštrumentarij razširil na analogne sintetizatorje, električno kitaro in bobne. V drugi in zadnji tretjini koncerta bodo igrali glasbo zasedbe Silence in tisto, ki je nastala za nekatere gledališke predstave režiserjev Matjaža Pograjca, Branka Potočana in Tomaža Pandurja.