Tiskane izdaje
Med nespregledljivimi naslovi leta bo brez dvoma nova ambiciozna in polemična svetovna uspešnica kanadske raziskovalne novinarke in aktivistke Naomi Klein, tretji del njene antiglobalizacijske trilogije To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju (prvi je No Logo, drugi Doktrina šoka).
Avtorica se precej ukvarja z dokazovanjem, da so v ozadju zanikanja podnebnih sprememb, ki traja že leta, vplivni in finančno dobro stoječi desničarski krogi in lobistične skupine, tisti, ki se borijo proti vsakršnim zanikovalcem, pa imajo precejšnje težave.
Le množično, zares globalno gibanje, trdi avtorica v knjigi, ki jo bo junija izdala Mladinska knjiga, bi lahko vplivalo na spremembe, politika se je doslej namreč odzivala mlačno in neučinkovito, pripravljena je bila podpreti le prilagoditve, ki pa prinašajo še večjo neenakost med razvitimi in nerazvitimi državami, vzrokov za spreminjanje podnebja pa ne rešijo.
Potrebovali bi Marshallov načrt za Zemljo, je prepričana, raje prej kot pozneje oziroma ko bo že prepozno. Vremenske skrajnosti, kot smo jim priča zadnja leta, so posledica globalnega kapitalizma in njegove zahteve po nenehni rasti proizvodnje; države, pravi Naomi Klein, so se razvile na račun okolja in meja onesnaževanja, ki jo Zemlja še lahko prenese, je presežena. Njena knjiga apelira na prebivalce Zemlje, naj spremenimo odnos do narave in začnemo graditi novo ekonomijo in medsebojne odnose.
Proust našega časa
»Mednarodna senzacija ...«, »Neverjetno ...«, »Do konca presunljivo ...«, »Proust našega časa ...«. O čem torej govori knjiga, ki si je zaslužila toliko superlativov in je tako rekoč zapoved našega časa? O ničemer grandioznem in veleusodnem. Govori o nekem običajnem človeškem življenju, polnem banalnosti, malih dram, prepirov, ponižanj in vsega drugega.
To je 3600 strani dolga romaneskna saga 46-letnega Norvežana Karla Oveja Knausgårda z naslovom Moj boj. V izvirniku je knjiga v šestih delih začela izhajati leta 2009, mi pa bomo prevod prvega dela v slovenščino dočakali junija letos pri Mladinski knjigi.
Malo za šalo, malo zares so tuji mediji zapisali, da je od obeh piscev, ki sta napisala knjigo Moj boj, Knausgård manj notoričen. Čeprav ne bistveno manj, bi lahko dodali. Norvežan namreč življenje oziroma svoj boj z njim popisuje s popolno iskrenostjo, brez kakršnihkoli zavor in samocenzure, v hiperrealističnem slogu. Tako se popolnoma razkriti v javni areni poleg avtorja znajdejo tudi njegova bivša žena, otroci in sorodniki. Nekateri s portreti oziroma vlogo, ki jo igrajo v knjigi, niso bili zadovoljni, sorodniki po očetovi strani so grozili celo s tožbami.
Ta družinski »resničnostni šov« v knjižni obliki je vsaj na Norveškem dosegel nepredstavljivo popularnost. Prodali so pol milijona izvodov knjig, kar pomeni, da jo je kupil vsak deseti Norvežan. Krožila je celo anekdota, da so norveški delodajalci uvedli tako imenovani dan brez Knausgårda, se pravi dan, ko je bilo v službi prepovedano razpravljati o njegovem romanu. Knausgård priznava, da je sklenil »faustovsko pogodbo s hudičem«, ko je svojo intimo skupaj z intimo svojih bližnjih prodal javnosti.
»Ko sem začel pisati Moj boj, sem bil tako zafrustriran. Hotel sem napisati nekaj veličastnega, nekaj takega, kot sta Hamlet in Moby Dick, toda vse, kar se mi je dogajalo, je moje malo življenje – skrb za otroke, menjavanje plenic, prepiri z ženo ..., nobene možnosti, da bi me lastno življenje navdihnilo za kaj pomembnega. Tako sem začel pisati o tem nepomembnem. Kmalu sem spoznal, da ta material vseeno nekaj je, čeprav mi ni všeč,« je opisal okoliščine, v katerih je začel nastajati roman.
V prvi knjigi nas Knausgård uvede v življenje prek spominov na zgodnja leta in najstništvo.
