Tiskane izdaje
Ta mesec so v nekaterih šolah v ameriški zvezni državi Virginia iz učnega programa umaknili dvoje klasičnih literarnih del – Če ubiješ oponašalca avtorice Harper Lee in Huckleberryja Finna pisatelja Marka Twaina. Na zahtevo staršev so ju umaknili zaradi rasističnega jezika.
Starši so se pritožili predvsem zaradi uporabe besede nigger (črnec), ki se pogosto pojavlja v obeh knjigah.
Ker se starši v ZDA pogosto vmešavajo v to, kakšnega šolskega čtiva njihovi otroci ne smejo brati, se je brž oglasila nacionalna koalicija proti cenzuri in šolskim oblastem razložila, kako »vsaka knjiga omogoča bralcem, da razumejo zgodovinski pomen rasnih odnosov v Ameriki ter naj na ta način razpravljajo o rasnem vprašanju v današnjem času«.
»Rasistični izrazi realistično opisujejo ameriško zgodovino in to bi učencem morali razložiti njihovi učitelji,« so še napisali nasprotniki cenzure.
Knjige so ta čas v središču boja za svobodo govora po vseh ZDA. Neka mama iz Tennesseeja je sprožila kampanjo, da je treba iz šolskih učbenikov umakniti besedila, ki jih ona ocenjuje kot islamsko propagando. Starši se pravzaprav oglašajo vsepovsod.
Sporni dnevnik Ane Frank
Knjigi Leejeve in Twaina sta visoko na seznamu najpogosteje spornih knjig v ZDA. Na tem seznamu so med drugim tudi Deklina zgodba pisateljice Margaret Atwood, Romeo in Julija ter Dnevnik Ane Frank. Zakaj neki slednja? Ker »tematizira spolnost in homoseksualnost« in »ogroža moralno integriteto«.
Razlogi, da knjige pridejo na seznam spornih, so različni, najpogosteje pa so verski in seksualni. Paradoks je še toliko večji, ker mnogi menijo, da sta omenjeni knjigi pozitivno vplivali na družbene spremembe. Huckelberry Finn, na primer, je veljal za neprimernega, takoj ko je izšel. Leta 1885 so ga prepovedali, ker vsebuje »več kot 200 besed, ki veljajo za neprimerne«.
Čeprav je vtis, da se družbe demokratizirajo, cenzura še vedno obstaja, ta pa je stara toliko kot pisana beseda. Do 16. stoletja ni obstajala enotna uradna prepoved branja ali posedovanja knjig. Posamezne knjige in spise so prepovedovali papeži, škofi in tudi univerze, zato so imele te prepovedi krajevni pomen.
Aleksandrijski škof Teofil je v 4. stoletju tako prepovedal branje vseh Origenovih spisov; to je bila torej prva cerkvena prepoved knjig ali index. Janez Zlatousti pa je opozoril na njihovo slovstveno vrednost in je opomnil duhovnike, naj se varujejo le nekaterih v spisih vsebovanih zmotnih naukov. Tega mnenja je bil tudi papež Anastazij I. V okrožnici škofom je naštel Origenove zmote in jih obsodil – ni pa prepovedal branja spisov.
Srednji vek je prepovedoval branje in posedovanje krivoverskih spisov, apokrifov, astroloških in alkemijskih knjig ter zahteval njihov sežig. Prvi seznam prepovedanih knjig je po navodilih cesarja objavila univerza v Louvainu v Belgiji leta 1510. Najbolj znan pa je cerkveni Index librorum prohibitorum, ki je bil prvič objavljen leta 1559, zatem so ga dopolnjevali, zadnji seznam je bil objavljen leta 1948, ukinili pa so ga leta 1966 v duhu reform II. vatikanskega koncila.
Najpogosteje preganjane
Poleg omenjenih dveh so bile najpogosteje preganjane knjige, sploh ne samo v ZDA: Veliki Gatsby (Francis S. Fitzgerald), Varuh v rži (J. D. Salinger) Sadovi jeze in Ljudje in miši (John Steinbeck), Nekaj vijoličastega (Alice Walker), Ulikses (James Joyce), Ljubljena in Salomonova pesem (Toni Morrison), Gospodar muh (William Golding), 1984 (George Orwell), Lolita (Vladimir Nabokov), Kavelj 22 (Joseph Heller), Krasni novi svet (Aldous Huxley), Sonce vzhaja in zahaja, Komu zvoni, Zbogom orožje (Ernest Hemingway), V vrtincu (Margaret Mitchell), Let nad kukavičjim gnezdom (Ken Kesey), Klic divjine (Jack London), Gospodar prstanov (J. R. R. Tolkien), Džungla (Upton Sinclair), Ljubimec Lady Chatterley (D. H. Lawrence), Peklenska pomaranča, Golo kosilo (Anthony Burgess), Hladnokrvno (Truman Capote), Satanski stihi (Salman Rushdie), Sophiejina odločitev (William Styron), Goli in mrtvi (Norman Mailer).
Zanimivi so razlogi, zaradi katerih so nekatere knjige prepovedali. Alico v čudežni deželi Lewisa Carrolla so prepovedali leta 1931 v kitajski provinci Hunan, ker se v knjigi živali obnašajo kakor ljudje. Cenzor je menil, da to, da živali govorijo, žali ljudi in bal se je, da se bodo pod vplivom knjige otroci enako obnašali do živali in ljudi, kar bi bilo grozno. Iz istega razloga se je znašel na seznamu neprimernih tudi Medvedek Pu (Milne).
Prepovedali so ga v več ameriških mestih, in to leta 2006, ker živali, ki govorijo, »žalijo Boga«. V Turčiji, Rusiji in Britaniji pa je bil prepovedan, ker je imel Winnie prijatelja Pujska, kar je žaljivo za muslimane. Pa tudi zato, ker je »spodbujal nacizem«.
Na Zahodu nič novega Ericha Marie Remarquea je protivojni roman, ki so ga v nacistični Nemčiji prepovedali, ker je demoraliziral in žalil wermacht.
Orwellova Živalska farma iz leta 1945 se je ves čas soočala s problemi. Napisana je bila 1943, pisatelj pa dolgo ni mogel najti založbe, ker je kritiziral Sovjetsko zvezo, ki je bila takrat pomembna zaveznica Britanije. Ko je naposled izšla, so jo v Sovjetski zvezi in drugih komunističnih državah takoj prepovedali. V Keniji so jo leta 1991 prepovedali, ker kritizira korumpirane voditelje.
V Združenih arabskih emiratih so jo v šolah prepovedali relativno pozno, leta 2001, ker so ocenili, da je v nasprotju z islamskimi vrednotami, predvsem zaradi govoreče svinje, ta žival pa je za muslimane umazana. Živalska farma je še zdaj prepovedana na Kubi, v Severni Koreji in scenzurirana na Kitajskem.
Biblija je bila prepovedana v dvanajstih državah, ponekod, npr. v Severni Koreji, tudi v novejšem času.
Nekaterim cenzorjem so šli v nos posamezni pisatelji in so na seznam uvrstili vse, kar so napisali. To so dela Rabelaisa, Denisa Diderota, Balzaca, Zolaja, Mauricea Maeterlincka (dobitnika nobelove nagrade 1911), Anatola Franca (dobitnika nobelove 1921), Andréa Gidea (nobelovca 1947), Jean-Paula Sartra (nobelovca 1964).
Cenzura v Sloveniji
V Sloveniji oziroma Jugoslaviji so po vojni, ko je zavladala Komunistična partija, sestavili seznam knjig, ki jih je treba umakniti iz knjižnic in knjigarn, za kar je poskrbela posebna komisija.
Kakor piše zgodovinar dr. Aleš Gabrič, je komisija ob osem strani dolgem seznamu v spremnem dopisu pojasnila, da se nekatera dela izločajo zaradi profašistične miselnosti pisca, čeprav ta iz njegovih starejših del ne bi bila še razvidna (Knut Hamsun in dr.), druga pa zaradi vsebine, ki je nasprotna našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja.
Na seznamu umaknjenih knjig so prevladovala propagandistična in politična dela, a je bilo na njem tudi precej literarnih del. Naslovi del so bili navedeni ločeno po jezikih objave, tako da knjigam v slovenskem delu sledijo knjige v srbohrvaščini, italijanščini, francoščini in nemščini.
Izločena so bila seveda vsa dela fašističnih in nacističnih ideologov in dela, temelječa na njihovi ideologiji. Med političnopropagandnimi deli v slovenskem jeziku so bila na seznam uvrščena dela nasprotnikov nove oblasti, katerim so se pridružila tudi strokovna in znanstvena dela, ki so izhajala iz svetovnonazorskih obzorij katolicizma.
Na seznam so vključili tudi literarna dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so bili med vojno nasprotniki osvobodilnega gibanja in so po vojni pred komunistično oblastjo emigrirali (Vinko Beličič, Tine Debeljak, Mirko Javornik, Stanko Kociper, Jože Krivec, Zorko Simčič), so med vojno padli v vojaških enotah kolaboracije (France Balantič) ali bili ubiti neposredno po vojni v času obračunavanj nove oblasti s političnimi nasprotniki (Narte Velikonja).
Razen v redkih primerih se imen teh avtorjev v Sloveniji ni omenjalo, njihova dela pa so v tistem času izhajala v krogih slovenske politične emigracije. Kriterij za uvrstitev na seznam torej ni temeljil na vrednosti ali idejni zasnovanosti literarnega dela, temveč je bilo poglavitno merilo napačna politična opredelitev avtorja.
S čistko v knjižnicah in knjigarnah so izločili celotni opus nezaželenih avtorjev, torej tudi njihova literarna dela. Na seznam prepovedanih knjig so uvrstili tudi avtorje, ki so kritično pisali o Sovjetski zvezi, med njimi je bil André Gide.
Založbe so morale programe dela pošiljati v pregled agitpropu. Nekatera predlagana dela je prečrtal. Ker je pri založbah delovala preventivna cenzura, že tiskanih knjig ni bilo treba prepovedovati. Najpomembnejša izjema je bil poskus natisa pesniške zbirke Franceta Balantiča, pesnika, ki je med 2. svetovno vojno padel kot vojak kolaborantske formacije Slovenskega domobranstva, njegovo ime pa je bilo navedeno že na seznamu prepovedanih del iz leta 1945.
Slovitega 133. člena zakona, ki je sankcioniral tako imenovani verbalni delikt, pa sodišča v Sloveniji v nasprotju s preostalo Jugoslavijo skorajda niso uporabljala.
