Tiskane izdaje
67. frankfurtski knjižni sejem, na katerem dokazano trgujejo s knjigami že od leta 1462, je letos hote in nehote pokazal bolj politično intoniran obraz, kar pa ni niti malo škodilo založniško-knjigotrški industriji, ki se je znova lotila poslov z velikim optimizmom.
Optimizem se zdi upravičen, saj se je po podatkih servisa BookScan+ na enem od najbolj pomembnih svetovnih knjižnih trgov, britanskem, prodaja knjig v primerjavi s podatki iz prejšnjega leta dvignila za 4,6 odstotka, prvič po letu 2007 pa so zaznali dvig prodaje klasičnih tiskanih knjig.
Tudi na drugi strani oceana so avgusta zaznali 1,3 odstotka višjo prodajo knjig, v prvih osmih mesecih leta pa skupno 2,1 odstotka višjo. Na domačem prizorišču, v Nemčiji, podžigajo navdušenje med založniki lepe številke o prodaji e-knjig: po počasnem začetku v prejšnjih letih se je tržni delež elektronskih izdaj lani povečal na 4,3 odstotka, prodaja e-knjig je prinesla skoraj 25 milijonov evrov, vsak dan pa po zadnjih raziskavah bere e-knjige četrtina Nemcev.
Med njimi jih največ uporablja prenosne računalnike, sledijo bralci, ki konzumirajo knjige s pametnim telefonom, preostali pa držijo v rokah bralnike, med katerimi preti tolino, združeni projekt podjetij Thalia, Weltbild, Hugendubel, Bertelsmann Club in Deutsche Telekom, kdaj v prihodnosti zasenčiti Amazonovo globalno prodajno uspešnico kindle, ki ima ta hip 50- do 60-odstotni tržni delež.
Rushdie ni odgnal vseh Irancev
Da je letošnja izdaja frankfurtskega sejma zašla v politične vode, je še najbolj »krivo« vodstvo sejma, ki je na otvoritveni novinarski konferenci povabilo za govornika Salmana Rushdieja, čigar zadnja knjiga Dve leti, osem mesecev in osemindvajset noči je ravnokar izšla v nemškem prevodu. Njegov nastop je sprožil reakcijo iranskega ministrstva za kulturo, ki je odpovedalo nastop na sejmu oziroma na iranski nacionalni stojnici, ki je vse dni sejma kazala prazne police, teheranskemu pozivu k bojkotu pa se ni pridružila nobena druga islamska država. Še več: v Frankfurt, kot je s ponosom omenil tudi direktor sejma Jürgen Boos, je prišlo okrog sedemsto iranskih založnikov, ki jim kaj drugega ob že najetem sejmiščnem prostoru niti ni preostalo, ni pa nihče vedel povedati, ali jih bodo doma zaradi sodelovanja na prireditvi, ki postavlja na piedestal svobodo govora, doletele sankcije.
Predstavniki sejma so komentirali zaplet z besedami, da je to le motnja v siceršnjem gladko potekajočem dialogu s predstavniki iranskih založnikov in uradniki ministrstva za kulturo, da pa se z njimi o svobodi izražanja – deset mesecev po dogodkih v uredništvu tednika Charlie Hebdo v Parizu – pač ne morejo pogajati. Boos je zato na prvi novinarski konferenci navrgel, da čutijo močno politizacijo in da je svoboda govora ključna tema prireditve, seveda pa je bilo v zapletu videti dodatno ironijo, da je bila uradna častna gostja letošnjega frankfurtskega sejma Indonezija, država z največjo muslimansko populacijo na svetu, in da so imeli ob zdajšnjem begunskem valu, ki je zajel Nemčijo, za knjige zainteresirani begunci prost vstop na sejem.
Pisatelji o ekstremizmih
Frankfurtski sejem kot »glavno mesto idej« je letos ponudil še več politično intoniranih dogodkov: v okviru projekta Frankfurt Undercover se je v treh dneh zvrstilo več kot trideset pisateljev z različnih koncev sveta, ki so načenjali predvsem politična vprašanja, kar je direktor sejma ocenil kot plodno srečanje moči besed in moči politike. Pobudo za ta del programa je dala danska pisateljica nemškega rodu Janne Teller, ki je prepričana, da je politika ob današnjih problemih zašla v slepo ulico, v vzponu pa so vsakršni ekstremizmi.
Kljub obljubljeni visoki načelnosti je niz teh dogodkov vendarle imel manjšo lepotno napako in medijski učinek, o njem smo namreč zgolj slišali in brali poročila, splošni javnosti in medijem pa udeležba na debatah ni bila dopuščena, zadovoljiti so se morali s tiskovno konferenco.
Projekt je pokazal, je povedal direktor Boos, da izmenjava mnenj preprosto potrebuje kontinuiteto in zasebnost, dodal je, da s tem programom glas avtorjev še bolj postaja bistveni del frankfurtskega sejma. Predsednik mednarodne pisateljske organizacije John Ralston Saul je te pogovore že lani, ko so se začeli, komentiral z besedami, da bi bilo odveč streči javnosti z učinkovitimi frazami in leporečjem, in z upanjem na večji vpliv pisateljskih mnenj na politiko so pogovore zastavili tudi letos. Predloge, pobude in mnenja bodo po napovedih v naslednjih mesecih objavili v zborniku in ga delili politikom, da bi jih opozorili, »da si morajo vzeti čas za izmenjavo mnenj in se lotevati kompleksnosti današnjega sveta z empatijo ter odgovarjati na potrebe ljudi s humanimi rešitvami«.
Od pobudnice projekta je bilo mogoče izvedeti, da so se posvetili debati o tem, kako posameznika pritegnejo ekstremistične ideologije, kako misliti verski, politični in gospodarski fundamentalizem in kakšne bi morale biti večkulturne skupnosti, da bi zares funkcionirale. »Temelj našega druženja,« je povedala Janne Teller, »je preprosto to, da se nam ni treba strinjati drug z drugim, s posameznim prispevkom ali izjavo.«
Literatura v ženskih rokah
Kaj je v Frankfurtu ponudilo 17.000 otokov domišljije, kot so svoj nastop poimenovali Indonezijci? Prevodno sled, v nemščini, so vsekakor pustili, letos si nemški bralci lahko postrežejo z okrog stotimi novimi prevodi indonezijskih avtorjev, Indonezijci so gostovali tudi marca na knjižnem sejmu v Leipzigu.
V Frankfurtu je eden od indonezijskih založnikov pripomnil, da živijo v času infiltracije angleščine in da je indonezijščina ogrožena. Direktor sejma Boos ob predstavljanju dežele z izjemno pripovedovalsko tradicijo ni pozabil omeniti, da je Indonezija v sedemdesetih letih prešla metamorfozo iz kolonije v demokracijo in da je družbene in politične spremembe mogoče razbrati tudi iz literature.
V Frankfurt je prišlo okrog sedemdeset indonezijskih pisateljev vseh generacij, ki so na angloameriškem, evropskem in drugih knjižnih trgih tako rekoč neznani. Med njimi je bila tudi pisateljica in novinarka Leila Chudori, ki v svoji zadnji knjigi Dom raziskuje dogodke iz leta 1965, ko so v masakrih oziroma po mnenju Amnesty International najhujših množičnih pobojih v 20. stoletju, za katere ni nikdar nihče odgovarjal, pobili najmanj pol milijona ljudi, komunistov in njihovih družinskih članov. Tema je bila v času vladavine generala Suharta tabu, o tem se ni smelo razpravljati. S podobno temo se v svojem pisateljskem opusu največkrat ukvarja pisateljica Laksmi Pamuntjak, o spolnosti in nezvestobi v indonezijski konservativni družbi pa ima marsikaj povedati pisateljica Ayu Utami.
Po mnenju profesorja z oddelka za literaturo indonezijske univerze Mannekeja Budimana je v risu 17.000 otokov domišljije veliko literarnega v ženskih rokah: v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so dominirala dela pisateljic, to so bile Mira W., Marga T., La Rose, Ike Supomo, Titi Said, Nh. Dini, Marianne Katoppo in druge, ki so v besedilih kritikov dobile podcenjevalno oznako 'ženska literatura', po padcu Suhartovega režima pa se je ženski vzpon v literaturi razbohotil, dela nove generacije pisateljic – Ayu Utami, Linda Christanty, Nukila Amal, Fira Basuki, Dewi Lestari – so doživela številne prevode v azijske in evropske jezike.
