Tiskane izdaje
V Cekinovem gradu v Tivoliju, kjer domuje leta 1952 ustanovljena fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, so o pregledni monografiji, ki bi predstavila vsaj droben del bogate zapuščine, razmišljali že leta. Zdaj je zbornik s preprostim naslovom Fototeka – fotografska zapuščina XX. stoletja vendarle izšel.
V fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije po besedah ene od urednic zbornika Andreje Zupanec Bajželj hranijo okrog dva milijona in pol enot fotografskega gradiva (velika večina izvirnega gradiva je v obliki negativov, manj kot pet odstotkov je izvirnih fotografij). To je največji fotografski arhiv 20. stoletja v Republiki Sloveniji in je v celoti javno dostopen, fotografske podobe na različnih nosilcih, od steklenih plošč do digitalnih posnetkov, ilustrirajo vse pomembne dogodke v življenju Slovencev, od začetka prve svetovne vojne do današnjih dni, in so pomembno gradivo za proučevanje in slikovno ilustracijo slovenske zgodovine.
V monografiji, ki so jo po dveh letih priprav uredili direktorica MNZS dr. Kaja Širok, vodja fototeke Ivo Vraničar in kustosinja Andreja Zupanec Bajželj, je na štiristotih straneh objavljenih 438 fotografij iz dvaintridesetih fotografskih zbirk in fondov. Ustvarilo jih je več kot sto poklicnih in amaterskih fotografov/fotoreporterjev, zbornik pa bogati še seznam 292 fotografov in fotografinj, katerih dela še hranijo v muzejski fototeki.
Gre torej za minimalen izbor, zgolj vpogled v tisto, kar je še skrito v tivolskih arhivskih prostorih, v katerih sta primerni in vse leto konstantni ter priporočeni temperatura in relativna vlaga, tj. okrog 15 stopinj Celzija in 40 odstotkov relativne vlage.
Ivo Vraničar je včeraj na predstavitvi omenil, da je fotografsko gradivo, ki ga hrani fototeka, po izvoru razdeljeno na posamezne zbirke oziroma fonde. V fondu je gradivo, ki ga je ustvaril le en fotograf, v zbirkah pa gradivo, ki ga je ustvarilo več fotografov. Glede na ogromno število hranjenih posnetkov in dejstvo, da vsega gradiva še niso zadovoljivo pregledali in obdelali, je bilo posnetke za monografijo težko izbrati: v prvem delu publikacije so fotografije predstavljene v kronološkem zaporedju, in sicer od obdobja pred prvo svetovno vojno, v drugem delu pa posamezni fondi in zbirke. V zapisu Fotografija in čas Vraničar omenja, da je večina novejšega gradiva prišla v Muzej le v obliki negativov, zato vse njegove najmanjše detajle odkrijejo šele po skeniranju. Vraničar dodaja: »Fotografsko gradivo je za nas na eni strani muzealija (fotografija, negativ), na drugi arhivsko gradivo; na njih so, sicer ne s črkami, temveč s podobami, zapisani življenje in dogodki iz prejšnjih desetletij slovenske zgodovine, in to v glavnem brez potvarjanja (retuše) ustvarjalcev.« Med zadnjimi zelo obsežnimi pridobitvami muzejske fototeke je tudi zbirka časopisa Delo s 597.877 negativi.
Pogled v preteklost daje vedeti, da je fototeka, ki je nastala na začetku petdesetih let, izvirne negative in pozitive najprej posojala zunanjim uporabnikom, ki pa so z njimi pogosto neprimerno ravnali, jih poškodovali ali celo izgubili, zato so za potrebe zunanjih uporabnikov ustanovili fotolaboratorij, ki skrbi za ohranjanje občutljivega fototečnega gradiva, za izdelavo fotografij za dokumentacijo in za potrebe številnih strank. V novejšem času so zaposlili tudi strokovnjaka za konzerviranje fototečnega gradiva. V program za muzejsko dokumentacijo Galis so do zdaj vnesli okrog 105.000 zapisov, opremljenih s fotografijo. Gradivo postopno digitalizirajo, del je dostopen na spletu.
Vraničar v monografiji opozarja še na eno ključno zadevo: »V Muzeju si želimo, da bi ministrstvo za kulturo pred digitalno dobo ustvarjeno fotografsko gradivo z zakonom zaščitilo pred propadom oziroma uničenjem, in sicer z zahtevo po njegovi predaji v za to določeno ustanovo. S tem bi ustvarjalce fotoarhivov seznanili, kdo to gradivo zbira, pa tudi o nujnosti resnejšega razmišljanja o njegovem ohranjanju. Žal prevečkrat slišimo, tudi od fotografov samih, da so gradivo, ker niso vedeli, kam z njim, vrgli na smetišče.«
