Tiskane izdaje
Jermanovo nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev za najboljši prevod humanističnega besedila iz tujih jezikov v slovenščino je žirija letos namenila bratoma Bogdanu in Branku Gradišniku, prvemu za Chestertonovega Večnega človeka, drugemu za delo Nancy McWilliams Psihoanalitična diagnostika.
Jermanovo nagrado podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino. Imenuje se po uglednem slovenskem filozofu in prevajalcu Franetu Jermanu.
Doslej sta nagrado dobila Matej Hriberšek (2015) in lani Alenka Mercina, bratoma Gradišnik, sinovoma uglednega prevajalca, jezikoslovca in pisatelja Janeza Gradišnika, jo bodo podelili danes zvečer.
Kot piše v utemeljitvi komisije, ki ji je predsedovala Nada Grošelj, Bogdan Gradišnik, leta 1985 dobitnik Sovretove nagrade, s prevodom zahtevne razprave G. K. Chestertona Večni človek (Celjska Mohorjeva družba) verodostojno poustvari obe plati izvirnika: eruditskost in avtorjev osebni glas. Prevod razprave zahteva od prevajalca natančnost in velik časovni vložek, v njegovem prevodu, omenja komisija v utemeljitvi, je kar 176 opomb.
Branko Gradišnik, dobitnik Sovretove nagrade leta 2012, se je lotil zahtevnega in zajetnega priročnika Psihoanalitična diagnostika ameriške psihologinje in psihoanalitičarke Nancy McWilliams (UMco, 2017). Gradišnik se je po prepričanju komisije »igrivo sprehodil po različnih ravneh in plasteh jezika, tako da priročnik v prevodu zadiši v vsej žlahtnosti in gibkosti materinščine«. Poleg tega se je izkazal pri prevajanju in ustvarjanju strokovne terminologije ter odpravljanju taksonomskih lukenj.
Gospod Bogdan Gradišnik, gospod Branko Gradišnik, obema skoraj enako vprašanje o prevajalčevi vpletenosti: je prevajalec bolj varuh avtorjeve dikcije ali brambovec materinščine? Gre oboje brez kompromisov?
Bogdan Gradišnik: Potem ko se odpravimo v neznano, še enkrat podajamo, kar je že bilo podano, in če imamo premalo izkušenj ali so znamenja na kažipotih zabrisana, lahko zgrešimo avtorjevo dikcijo oziroma, rajši rečem tako, avtorjev glas. To tavanje je grozno. Kakor da bi veljalo pravilo, da gre zgolj za sporočilo, o formi pa naj fantazirajo formalisti … Kdor tu sklepa 'kompromise', bo vse prevedel enako, s klavrnim besediščem, avtorji pa bodo kakor en sam, kot ogledalo v ogledalu, le v naslovih in kolofonu bodo obdržali različna imena.
Brambovec materinščine je vrsta, ki je izumrla ali pa tako opešala, da je nevidna. Namesto brambovec lahko rečem branilec, a dejstva ostanejo porazno prazna. Le kaj naj ta branilec brani? Jezik je skoraj brez dvojine, niti izobraženci ne ločijo več srednjega spola od moškega. Morda pa je te preostanke treba braniti pred Njegovim Veličanstvom Ususom, načelom pogoste rabe, ki ždi na jezikovnem prestolu in neusmiljeno klesti slovenščino, da bo skopnela v peščico plebejskih besed in se pogreznila na dno od dna?
Besedni zaklad kopni kot triglavski ledenik. Zame je to neznanska škoda, za lingoliberalce naravno stanje. In ker zanje ne obstaja nič, kar bi bilo narobe, sta jim slovnica in pravopis (boljše, da ni normativen!) le moteča navlaka. Najboljši pravopis je torej 'mrtu pravopis', v pomenu kakor predsednik iz grafita: 'Najboljši precednik je mrtu precednik.' Če je pravopis 'mrtu', čemu ga potem še imamo? Ko srednji spol utone v moškem in odmre dvojina, nas bo dosegla blaženost: izginili bodo skloni. Hura, ne bo več treba sklanjati! Naposled bo naš jezik takšen, po kakršnem koprnijo korpusanti in večina odgovornih: absolutno ameriški.
Branko Gradišnik: Ha, to je odvisno od tega, kaj šteješ za materinščino. Če se omejuješ le na njen knjižni izraz, potem moraš zelo paziti, kaj si jemlješ v prevod. Najin oče ni prevajal knjig z obscenostmi ali pa jih je, če so že bile (recimo v Uliksesu), 'poknjižil'. Lahko sicer njemu, saj je bila izbira visoke književnosti in klasike tedaj še bogata. Zdaj pa pobiramo ostanke in je reč težja. Znano je, da sem pisal o pouliščini in da me reč zanima.
Če pregledate moje pisanje, sicer ne boste našli kaj dosti kletvic in podobnega. V prevodih – zgled je Vernon Gospod Little – pa so vulgarni izrazi temeljno tkivo. Pa ne gre samo zanje. Pri tehniških žargonih je tega še veliko več. Tu pride do izraza besedotvorna moč jezika. Največji problem je, da stroke mirne duše privzemajo ali slovenijo tako, da je privzeti pojem potem besedotvorno jalov – da ni mogoče iz njega izpeljevati besednih družin. Jezik je, bi rekel po vseh teh letih, najbolj živ po tem, koliko je kanibalski, koliko lahko s svojo presnovo prebavi in s pridom uporabi tistega, kar najde ali kar mu pride na pot. Pomembno je, da ostaja neokrnjena njegova sintaksa.
Bogdanu namenjam vprašanje, kako se v Chestertonovi famozni in bravurozni tiradi o krščanstvu obnesejo druga verstva, Branku pa o njegovem poznavanju psihoanalitične in psihoterapevtske tematike, ki mu očitno nikakor ni tuja.
Bogdan Gradišnik: Ker je pisal v času protiverske, še zlasti protikatoliške nestrpnosti pod zastavo razumarstva, cenene zapuščine razsvetljenstva, ki so jo vihteli ateisti, je tudi njegova hvalnica krščanstvu ostrejša, kakor bi bila v strpnejših razmerah. Drugih ver ni posebej čislal, ker je menil, da bo vsak civiliziran človek, če ni katoličan, prej ali slej utonil v črnogledem dvomu. Pa tudi zato, ker so nekatere vere rade žrtvovale ljudi bogovom, medtem ko je krščanstvo edina, pri kateri se je bog žrtvoval za ljudi.
Branko Gradišnik: No, potem ko sem tam okrog Kristusovih let spoznal, da sem bleferčič, sem se vzel v roke in se tudi nehal ogibati psihološke literature, ne sicer tiste poljudne samopomočniške, temveč stroke. Tu sem se nazadnje le našel in zdaj imam s tega področja objavljenih več kot trideset prevodov, pa tudi sam sem objavil štiri knjige korespondenc z ljudmi v psihični stiski ali s težavami žitja in bitja, ki sem jim pro bono svetoval minulih deset let (zdaj sem se glede tega upokojil, časa pač zmanjkuje za vse, kar me veseli).
Jezikovno gledano je na tem področju veliko lukenj. Freudova dediščina se je cepila, se sproti spreminjala tudi v anatemo, in vsak od velikih ali malih mislecev, ki je razvil svoj psihodinamični model, nas je obdaril tudi s samosvojo terminologijo. Prevod knjige Nancy McWilliams Psihoanalitična diagnostika, v kateri je povzetek vseh teh šol in še česa, je bil torej nekakšno velepodjetje, strnjenje in sinteza teorije, seveda ne zgolj besedotvorno gledano. Pri tem je bila neprecenljiva pomoč tokratnega področnega strokovnega sodelavca Bojana Varjačića Rajka, dr. sc., kliničnega psihologa, psihoterapevta, ki je tudi sam prevajalec, urednik in pisec psihoanalitične literature, in dr. Marka Snoja, našega vrhovnega etimologa, s katerim stalno sodelujem in prijateljujem. Brez njiju ne bi šlo: prvi me je opozarjal na to, kje so meje med že sprejetim, novim in morda zamenljivim, drugi pa je bedel nad besedotvorno pravilnostjo mojih izletov na to zahtevno področje.
Bogdan, v zapisu ob predstavitvi knjige ste navrgli: 'Tu in tam izumim kako nujno besedo, zamenjam meglen izraz z jasnejšim, in nenehno strmim v izvirnik, da ne zdrsnem čez rob domišljije.' Koliko veselja in truda je po vaših izkušnjah z neologizmi? Branko, kot vidite, sprašujem oba enako, o veselju in trudu z neologizmi. Vi ste prevodu Psihoanalitične diagnostike dodali celo obširno opombo, v kateri razgrinjate prevajalčeve zagate in kompromise pri slovenjenju terminologije.
Bogdan Gradišnik: Ob trudu je zraven veselje, ki ga lahko zasenčijo druga stanja, na primer začudenje nad nedovzetnostjo za novo. Edini neologizem, s katerim si nisem nakopal težav, je snežíca. Predložil sem jo sicer pristojnemu uradu, da bi zamenjala predolgi 'dež, pomešan s snegom', a jo je zavrnil. Največ izrazov sem si izmislil v naravoslovju (gl. dela O nastanku vrst in Dnevnik raziskovanj). Za valove, ki treskajo ob morski breg (angl. breakers), sem vpeljal razbijače. Za predolgega »prebivalca Ognjene dežele« Ognjenca.
Aborigina sem spremenil v prvotnika in prvotnico, ker je za nas samo avstralski domorodec. V teh knjigah tudi navedem razloge za vpeljavo novosti. Pojasnim, zakaj je stari prevod selekcija (angl. selection) neustrezen. Vpeljem odbirati, odbiranje, ki ponazarjata neskončnost odbiralnega procesa. Opozorim na obsežno gnezdo samostalnika selection, ki ga 'selekcija' in 'izbor' nimata, ter na prevedke, ki odpravljajo težave pri zvezah, pri katerih gre bodisi za proces: narava odbira, naravno, umetno, spolno odbiranje, bodisi za razvojno stopnjo: narava je odbrala, na primer našo človeško vrsto, ki je zato naravno odbrana, bodisi za organ: pri večini kopenskih bitij na primer za pljuča, ki je torej naravno odbran.
Izumitelj besed je preganjana vrsta. Ampak novost se včasih prime kljub polemiki, v kakršni je po prihodu zgoščenke treskalo z vseh strani, izmed slavistov pa me je podprl en sam, Miran Hladnik. Hvala.
Branko Gradišnik: Ha, jezik ni živ, če ne zmore tega tvorjenja, pravica in dolžnost pisateljev, prevajalcev in drugih pišočih je, da se na tem področju zavestno izkazujejo. Od Petra Holozana ravno te dni pričakujem, da mi bo poslal tudi moje obdelane neologizme. Morda jih bom izdal v knjigi, če ne bo predebela.
Država, ki bi ji bilo mar jezikovnega obstoja, bi morala vse takšno početje financirati – ne govorim o honoriranju 'novotvorcev', kajti v resnici si ne izmišljamo, ampak skladno z besedotvornimi pravili besedo, ki že čaka v metajezikovni mreži, samo opazimo in 'utrgamo'. Slovenščina ima težave, ker je število uporabnikov razmeroma majhno. Novi pojmi, predvsem tehnični, žargonski, pa iz sveta zabavništva, mode in podobno, nastajajo drugod, predvsem v angloameriškem svetu, ves čas.
Velik narod vsrkava te besede razmeroma zlahka, ker nikomur ni treba biti deklica za vse, šele vsi skupaj sestavljajo 'množico', ki 'zna' ali 'pozna' vse besede. Poleg tega je tu na voljo precejšnje število zapisovalcev (piscev, prevajalcev) in izpisovalcev (leksikov). Tako nazadnje tudi leksika brez muke sledi nastajanju novih besed.
Ko prevedemo, nam to nič ne pomaga, ker ni nikogar, ki bi to registriral – ulica izraza ne bo sprejela, saj ga bo prebralo komaj nekaj sto bralcev, od katerih mnogi v vsakdanjih zvezah izraza ne potrebujejo. Tako je bilo na primer z 'ekstazijem' in njegovimi 'prekrojenkami', z 'letalgijo' za letargijo, s 'fitnisom' namesto fitnesom, po zgledu biznis, ker so nastajala ta ozka grla pri sprejemanju in prevzemanju. Danes sem multitasking prevedel (v konkretni zvezi, ki to še posebej upravičuje) kot 'multretiranje'. A kdo bo to opazil?
Branko, pred leti ste v Nekom drugem ponudili poskus zapisa ljubljanščine, nekaj razburjenja ste sprožili pred leti tudi kot prevajalec šeste knjige o Harryju Potterju. Prepoznavate v sebi trmoglavost, doslednost? Bogdan, posebej ste se navdušili nad arhitektoniko Chestertonove knjige in slogovno bravuroznostjo. Kaj lahko poveste o načinu njegove argumentacije?
Branko Gradišnik: Osebno se imam za izredno gibkega, prijaznega, prijetnega, ustrežljivega, blagodušnega človeka s pretanjenim čutom za potrebe drugih. Žal pa med nekaterimi bralci, no, najbrž bolj bralkami – najbolj pa menda med bralstvom Tolkiena in Potterja – veljam za trmastega, surovega, sebičnega subidiota, ki mu je v največji užitek teptanje njihovih svetinj. Od kod ta razkorak, mi ni jasno, vsaj ne pri prevodih.
Morda je iskati pojasnilo med bralstvom moje knjige Strogo zaupno na Irskem, ki je, čeprav gre za priznano smešen potopis, osovražena med vsemi bivšimi šoloobveznimi slušatelji slovenskega jezika, ki so morali na maturi ali v boju za Cankarjevo črtico ali ne vem več kakšno priznanje odgovarjati na vprašanja slovenistov (pravzaprav slovenistk) o raznih tudi meni nepojmljivih izraznih sredstvih in pomenskih pravilih, ki da se skrivajo v besedilu. Ni pa vse izgubljeno.
Pred časom sem prebral na nekem forumu izjavo neke 'Mašon', ki je omenila to knjigo, češ kako jo je sovražila in imela njenega avtorja za zločinskega bebca, po letih, ko je že doštudirala, pa jo je na nekem obisku, kjer ni bilo nič drugega branja, spet vzela v roke, in odtlej jo prebere vsako leto vsaj po enkrat in se pri tem neizmerno zabava. Heraklit je imel torej prav – dvakrat ne moreš stopiti v isto knjigo.
Bogdan Gradišnik: Sam pravi, da je izhodišče Večnega človeka bolj zgodovinsko kakor teološko. To je filozofsko-verska razprava na podlagi zgodovine krščanstva, in ker hkrati pluje na treh ravneh, verski, filozofski in zgodovinski, je nikakor ni lahko brati. Temeljni postopek te argumentacije je reductio ad absurdum. Z njim odkriva nesmisle pri dokazih nasprotnikov, od ateistov in budistov do muslimanov. Vsako misel in domislico okrasi bodisi z barvito prispodobo, izvirnim aforizmom ali duhovito ironijo, za sladokusce pa briljira z razkošjem osupljivih zasukov in paradoksov par excellence.
