»Lepe zgodbe«, nič več kot to

Če vam ime Isak Dinesen ne pove veliko, nič hudega. Psevdonimi in vzdevki so bili le ena od številnih spremenljivk v pustolovskem življenju danske baronice Karen Christenze ­Dinesen, poročene von Blixen-Finecke.

Poleg omenjenega se je pod svoja­ dela podpisovala še kot Tania Blixen, Osceola in Pierre Andrézel, v ZDA (in morda pri nas) pa je najbolj poznana pod imenom Karen Blixen, avtorice razvpite uspešnice Spomin na Afriko (Out of Africa), po kateri je bila leta 1985 posneta z oskarji ovenčana melodrama ­Sydneyja Pollacka z Meryl Streep in Robertom Redfordom v naslovnih vlogah.

Knjiga, še bolj pa film, je Karen Christenze Dinesen lansirala med literarne zvezde. Ne po­vsem ne­upravičeno: poleg tega, da je dobro napisan, roman še danes velja za priljubljen študijski primer postkolonialne in feministične literature – a z mešanimi odzivi.

Vprašanje, kakšno je bilo pravo avtoričino stališče do kolonializma, je postalo tema doktoratov in razprav. Branje njenih tekstov je danes pogosto predvsem politično. Zmedo vsaj delno neti pisateljičina izjava, da je družbena vprašanja ne zanimajo, čeprav jim je posvečala veliko pozornosti, vsaj v osebni korespondenci.

Karen Christenze Dinesen je bila vendarle otrok svoje dobe in njen odnos do avtohtonega kenijskega prebivalstva, čeprav za tisti čas neobičajno naklonjen, se zdi z današnjega vidika pokroviteljski. V očeh neredkih bralcev 21. stoletja je obveljala za še eno belopolto pripadnico višjega sloja, ki romantizira kruto kolonialno realnost – kar je vsaj nekoliko ironično, saj je Karen Christenze Dinesen med drugim zagovarjala misel, da morajo belci brezpogojno zapustiti Afriko. Kot kaže, Spominu na Afriko še nekaj časa ne bo zmanjkalo bralcev. Kaj pa Anekdotam usode, ki so v prevodu Tine Mahkota izšle pri Mladinski knjigi v zbirki ­Kondor?

Pravljice z napako

»Nimam druge ambicije kot izumljati zgodbe, lepe zgodbe,« je nekoč zapisala Karen Christenze Dinesen in težko bi bilo podati boljše mnenje o petih tekstih, ki tvorijo zbirko Anekdote usode. Besedila­ so zasnovana kot preigravanje literarnih klišejev zgodnjega romantizma, kot pravljice z napako, ki se od neizogibnega uvodnega »nekoč je živel« počasi odmikajo od utečenih žanrskih konvencij in prevprašujejo lastno fiktivnost.

Nesmrtna zgodba se na primer začne izrazito pravljično, s pridihom tiste »vzhodnjaške patine«, ki je danes tako problematična, in vse kaže, da bo to še ena variacija na temo notranje preobrazbe zakrknjenega, brezsrčnega kapitalista – kar tudi je, le da je preobrat povsem nepričakovan. Umirajoči starec si namreč želi, da bi popularna mornarska anekdota postala resničnost. V ta namen najame prostitutko in naključno izbranega mornarja, sam pa prevzame glavno vlogo v zgodbi, vlogo gostitelja in pripovedovalca.

Toda še preden dočaka epilog, njegovo zgodbeno linijo zasenčita­ statista, ki sta se med igranjem svojih vlog zares zaljubila. Fikcija se uresniči, vendar ohrani status legende, ker nihče od udeležencev zgodbe o njej iz takšnih ali drugačnih razlogov noče oziroma ne more govoriti.

Zmaga umetnosti nad banalnostjo vsakdana je tema še dveh zgodb zbirke, Viharji in Potapljač , najizraziteje pa je izpisana v Babettini gostiji. Od vseh Anekdot usode je ravno Babettina gostija najbolj pripovedno zaokrožena in dodelana in ni težko razumeti, zakaj jo tako pogosto objavljajo v samostojni izdaji ali zakaj so po njeni predlogi še pred Spominom na Afriko posneli film.

Zdi se, da zgodba na simbolni ravni povzema avtoričin odnos do lastnega dela in njenega umetniškega creda. S sanjsko večerjo, v katero je vložila vse svoje (bogato!) premoženje, protagonistka Babette,­ sicer francoska kuharica v izgnanstvu, otaja srca protestantske skupnosti; zamere so pozabljene,­ ozračje sproščeno in mnogi prvič po več letih občutijo globoko medsebojno povezanost.

Z veliko mero hudomušnosti in humorja Karen Christenze Dinesen poveže hrano z erotiko, kuhanje oziroma pripravljanje hrane ter učinek, ki ga ima na ljudi, pa z umetnostjo. Za dobrobit svojih gostiteljev Babette ne žrtvuje le denarja, temveč tudi svojo prihodnost, morda celo svobodo. Svojo umetnost – svoje »srce« – prostovoljno daruje neznancem. Gesta, vredna »velike umetnice«, kot bi rekla Babette.

Prah 19. stoletja

V nasprotju s pompoznim naslovom Anekdote usode ne prinašajo nič usodnega. O zgodbah Karen Christenze Dinesen je včasih težko verjeti, da so bile napisane po drugi vojni; preveč se jih drži prah 19. stoletja. V tem je mogoče prepoznati tudi svojevrsten šarm tistega časa, ki pa odseva predvsem na ­površini.

Nesmrtna zgodba in Babettina gostija sta vrhunec zbirke, zunaj izvornega konteksta pa se vsaj Nesmrtna zgodba kljub temu zdi nekoliko rudimentarna, kot bi za vedno ostala v fazi osnutka.

In verjetno je prav to glavni problem zbirke: občutek, da avtorica nima pravega nadzora nad zgodbo, da jo zanaša v domiselne, a ne vedno z osnovno premiso povezane zgodbene stranpoti; da zna pripovedovati, ne ve pa najbolje, kaj želi povedati, zaradi česar so tu zbrani teksti Karen Christenze Dinesen bolj zanimivi v teoriji kot v izvedbi. Lepe zgodbe, a z izjemo omenjenih dveh brez posebne globine.