Mozaično sestavljena podoba sveta Ahmeda Burića

Ahmed Burić je novinar, kolumnist, prevajalec iz slovenščine­ v bosanski jezik (kot zanimivost povejmo, da je prevedel tudi romaneskni prvenec Gorana Vojnovića Čefurji raus!), pesnik in glasbenik. Deluje na področju nekdanje Jugoslavije in je – četudi je človek številnih talentov – prepoznaven zlasti po novinarskih ter kolumnističnih besedilih; je novinar pri BH Dana in kolumnist portala­ ­radiosarajevo.ba.

Toda tisto, po čemer je ustvarjalec najbolj prepoznaven, ni nujno tudi tisto, v čemer sam sebe najbolj prepoznava; Burić je tako v nekem intervjuju izjavil, da je predvsem pesnik. V tej vlogi se je sicer uveljavil šele po vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji – izdal je tri pesniške zbirke, in sicer Bog tranzicije (2004), Solze nafte in krvi (2009) ter Materni jezik (2013).

Zbirka Vrata raja, ki je izšla pri založbi Goga, je izbor Burićeve poezije; v njej so objavljene pesmi iz vseh zgoraj navedenih zbirk, hkrati pa je ta knjiga prva knjiga Ahmeda Burića v slovenščini. Izbor poezije za zbirko je pripravila urednica Goge Jelka Ciglenečki, bržkone je bila njena tudi uredniška odločitev, da k prevajanju ne povabi le enega, temveč več prevajalcev. Burićeve pesmi je tako prevedlo kar pet avtorjev in avtoric (iz kazala je razvidno, kdo je prevedel kateri sklop pesmi): Esad Babačić, Jelka Ciglenečki, Stanka Hrastelj, Dijana Matković in Dušan Šarotar.

Glede na to, da so pesmi nastajale v različnih obdobjih, bile objavljene v različnih zbirkah ter so spisane, kot pravi Burić, v »jazzov­skem načinu« (preigravanje različnih jezikov, registrov, ritmov …), se zdi taka sicer nekoliko neobičajna oziroma neustaljena uredniška poteza zelo ustrezna; posamezen prevajalec lahko pri prepesnitvi natančneje, bolj uglašeno kot kateri njegov kolega oziroma kolegica, ujame določne komponente poezije, drugi pa neke druge itd.

Polifonija prevodov

Če bi se zbirke prevajalo posamično (vse tri v celoti), bi imeli v tem smislu dve možnosti; bodisi bi vse tri prevedel en prevajalec in bi se na prevodni ravni vzpostavil neki enoten prevajalski jezik, bodisi bi zbirke prepesnili dva ali trije prevajalci in v tem primeru bi se ustvarili trije odnosi med izvirniki in prevodi, trije odnosi, s tem pa tudi dodatna polifonija; kakor je ta na različne načine vpisana v izvirna besedila, tako bi se v tem drugem primeru vzpostavila tudi na prevajalski ravni; podobno se dogaja v Vratih raja; vsak od petih prevajalcev vzpostavlja svojstven odnos do Burićeve poezije, ubira nekoliko drug pristop k prepesnjevanju, obenem pa se, na neki način, s tem ustvarjajo tudi vsaj malenkostno različni pesniški jeziki – prepesnitev ima v prevodu vendarle posebno mesto; prevajanje poezije se zdi predvsem poustvarjanje, kajti pesniški jezik je – bolj kakor prozni – vselej novo izumljanje govorice.

Naposled je ta odločitev za več prevajalcev ustrezna tudi v tem oziru; Burić širi svoj jezik čez meje enega jezika, pravi, da gre za mešanico bosanskega, slovenskega, angleškega, hrvaškega, srbskega … jezika, ki jih med seboj »sestavlja« oziroma »meša« po asociativnem toku.

»Sestavljanje« kot osnovno načelo

Avtorju se tudi v poezijo včasih prikrade kak verz v drugem jeziku, a hkrati bi lahko »sestavljanje« razumeli kot neko osnovno načelo, kot temelj njegove poezije; za začetek se nenehno sprašuje o mestu poezije, mestu literature kot diskurza (v tem smislu gre za poezijo, ki je v nekem oziru metafikcijska), hkrati pa se pesmi berejo – in v tem je prepoznati nemalo občutka o »tu in zdaj« – kot nekakšen zbir informacij, tematik, vprašanj, včasih tudi odgovorov, ki so lahko tudi nakazani, vtisov, diskurzov in registrov.

Posamična Burićeva pesem lahko tako obenem naslavlja zgodovinske prelomnice ter dogajanja (npr. vojne, bitke, politične programe, agende), trenutno ekonomsko-politično sliko, literarno oziroma širšo umetniško produkcijo, humanistične ideje pa tudi posedanje v kafičih, na pivu, nogomet, seks, reklame, sosedovega mačka … v tem smislu se Burićeva govorica ne vzpostavlja le kot mešanica jezikov, temveč tudi kot samosvoj – in na neki način vendarle univerzalno sodoben – diskurz sodobnika, ki mu v zavesti nenehno ostajata zgodovina in humanistično-umetniška tradicija, a hkrati ne more mimo tega, da ju mora kritično umeščati v sodobni prostor, v sodobno ekonomsko-politično situacijo, ob čemer se nemalokrat pokažeta za orodji, ki ju je treba jemati z distanco in ju nenehno prevpraševati in dekonstruirati, ker prihajata – to se jasno izrisuje ob verzih, ki naslavljajo nove medije, internet, potrošniški način bivanja ipd. – v kratki stik s sodobnimi načini bivanja in dojemanja družbe, družbenih dogajanj.

Podobno lahko zapišemo, da se v besedilu menjajo perspektive novinarja, prevajalca, pesnika, družbenega komentatorja – in v tem smislu so pesmi sodobne; skoznje se rišeta razdrobljeni svet in posameznik v tem svetu, ki mora nenehno prehajati iz enega prostora v drugega, iz ene vloge v drugo, prejemati številne informacije in se odrekati celovitemu, nefragmentarnemu pogledu, če naj, naposled, prav iz drobcev, iz sestavljanke jezikov, utrinkov, informacij, vedenj, znanj, občutenj itd., vzpostavi neki globalen pogled, ki ima možnost uvida v celoto.

In to počne ta izbor: iz polifonije, iz mozaičnih drobcev vzpostavlja heterogeno, a zato nič manj celovito, trdno podobo sveta.